Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/Everest-Viki-Groselj-Himalaja-Svetisce




Everest

torek, 3. julij 2018 @ 05:02 CEST

Uporabnik: Pozitivke

Piše: Viki Grošelj v Vivi www.viva.si

Everest. Najvišja gora Azije in našega planeta. Tretji zemeljski pol. Boginja, mati zemlje. Gora presežnikov in najvišje svetišče mojega sveta. Na nobeno od štirinajstih najvišjih gora Zemlje nisem plezal tolikokrat kot prav na Everest. Na nobeni drugi nisem prebil toliko dni in noči. Pod nobeno drugo se nisem tolikokrat vračal. Na nobeni drugi se ni porodilo toliko zgodb. Z nobene druge ni ostalo toliko spominov.

Moj prvi fizični stik z Everestom sega v leto 1975, ko sva z Ivčem Kotnikom presrečna čepela na vrhu Makaluja in ga opazovala skozi pršavico ledenih kristalov, ki jih je vrtinčil pobesneli veter. Kakih petnajst kilometrov pred nama je kipel v nebo.

Takrat sva dosegla cilj, o katerem sva tako vroče sanjala, toda pred nama je bil že naslednji. Še višji, še mogočnejši. Pogled nanj je bil takrat kot nekakšen spomin na prihodnost. Prvi pogled na najvišjo goro sveta je bil v večji meri shranjen v duši in srcu kot v možganih. Še istega leta smo izvedeli, da so nam nepalske oblasti, kot posebno darilo ob obisku predsednika Tita v tej himalajski kraljevini, izdale dovoljenje za poskus vzpona, in sicer za leto 1979. Vsi, ki smo bili izbrani v moštvo, smo se štiri leta po najboljših močeh pripravljali za to veliko nalogo. Everest se je zalezel v vse pore našega življenja. Vodja odprave Tone Škarja je takrat v svoji knjigi Everest zapisal:

Resnica je ta, da med življenjem, od katerega se poslavljam in ki ga imam na vso moč rad, in med prihodnostjo, za katero si želim, da bi bila čim manj drugačna od pravkar končane preteklosti, stoji gora, ki ima eno samo zares pomembno lastnost: najvišja na svetu je. Tako visoka je, toliko prostora zavzema v meni, da ne vidim čeznjo. Kamor koli sem se ozrl, sem jo videl, kar koli sem počel, je bila zraven. Vse bližja je bila in vse večja. Danes je tu.

Konec februarja smo se podali na pot. Tedne je trajalo, da smo z osemsto nosaškimi tovori, v katerih je bilo dvajset ton hrane in opreme, dosegli vznožje Everesta. Mesec in pol smo garali na takrat nepreplezanem zahodnem grebenu in se skušali kar najbolje pripraviti na priložnost, ki se nam bo morda ponudila na koncu – doseči vrh. Moštvo je bilo močno, gora še močnejša. Koliko neuresničenih upov in sanj je blazen veter razpihal po njenem poledenelem skalovju! Naključje je hotelo, da sva z Marjanom Manfredo kot prva dobila priložnost doseči vrh. Potem ko nama je uspelo preplezati eno od ključnih mest na višini 8300 metrov, so naju omrzline prisilile k umiku. Nekaj dni pozneje sta Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik dosegla vrh, čez dva dni pa še Stane Belak, Stipe Božić in vodja šerp, Ang Phu, ki pa se je na sestopu smrtno ponesrečil. S hvaležnostjo se spominjam soplezalcev, ki so zmogli zadnje korake do najvišje točke, zase in tudi za vse nas. Še zdaj naš zahodni greben velja za najtežjo od dvanajstih prvenstvenih smeri na najvišjo goro sveta.

Po vrnitvi domov sem še veliko razmišljal o Everestu. Nisem se mučil s tem, zakaj se mi je vrh izmuznil. Pomirjalo me je spoznanje, da sem v odpravo vložil vse svoje takratno znanje, sposobnosti in energijo. Odprava kot celota, prijateljstvo med plezalci, Nepal in njegovi ljudje, sploh biti zraven in sodelovati pri dotlej najpomembnejšem projektu slovenskega alpinizma, vse to je večkrat odtehtalo vloženi trud in omrzline. 

Deset let pozneje sem dobil priložnost za nov poskus. Spomladi 1989 sva se s Stipetom Božićem pridružila makedonski odpravi, ki je poskušala ponoviti smer prvopristopnikov na najvišjo goro sveta. Petnajst dni po prihodu v bazo sem splezal na sosednji, 8516 metrov visoki Lotse. Kljub izčrpanosti sem se čez slab teden pridružil Stipetu, Makedoncu Dimetu Ilijevskemu ter šerpama Sonamu in Adživi pri poskusu, da bi dosegli še vrh Everesta. Po dolgem, napetem in zapletenem vzponu so ostali 10. maja ob šestih popoldne dosegli vrh in takoj začeli sestopati.

Meni je na Južnem predvrhu zmanjkalo dodatnega kisika in na najvišjo točko sem se s skrajnimi napori privlekel šele ob pol osmih zvečer. Mrzel veter je čezme vlekel na vzhodno stran in nad menoj je bilo nočno nebo – tako blizu kot še nikoli. In kot nikoli več ne bo. Nobene vznesenosti ni bilo v meni, nobene evforije ali zmagoslavja. Niti tesnobe pred nočnim sestopom, ki me je še čakal. Samo preprost občutek hvaležnosti, da klečim na tem koščku planeta, ki od vseh sega najviše proti vesolju, in čudenje, da sem to klečeče bitje jaz. To je bil Everest in jaz sem bil njegov. Čutil sem, kako me obvladuje, ne jaz njega. 

Sestop z gore se je sprevrgel v dramo, ki se je za Stipeta, Sonama, Adživo in zame končala srečno. Dime pa je – prej v begu nazaj v življenje kot pa sestopu z gore – naredil drobno napako in boj za vselej izgubil. Nemara je omahnil na nepalsko ali kitajsko stran gore – ali pa samo obsedel za kratek počitek, strupeni nočni mraz pa je opravil svoje. Še en dan smo ga čakali na južnem sedlu, nato pa smo se izčrpani spustili in skušali pozabiti, da je življenje včasih tragedija, v kateri moramo nastopati – tudi takrat, ko bi bili najraje kje drugje. Kjer koli, samo ne tukaj, kjer je smrt kot soplezalec z nevidno vrvjo tesno navezana nate.

Tretjič sem na Everest plezal s severa, spomladi leta 1996, ko sem na najvišjo goro sveta vodil prvo slovensko smučarsko odpravo. S prav posebnimi občutki sem hodil in plezal po poteh, na katerih se je med obema svetovnima vojnama začela plezalna zgodovina gore. Presegli smo že višino 8000 metrov, ko je Davo Karničar, ki naj bi opravil smučarski spust, dobil omrzline. Odpravo smo prekinili in se potrti vrnili v Katmandu. Šele tam smo izvedeli, da je v istem viharju, ki je zajel Dava, na gori umrlo dvanajst plezalcev. Večna in tako usodna himalajska dilema, kdaj vztrajati in kdaj je pravi čas, da odnehaš. Davo je štiri leta pozneje poskusil še enkrat – tokrat mu je uspelo.

Everest je najpomembnejša gora mojega življenja. Toda takrat, daljnega leta 1979, nisem mogel niti slutiti, kako tesno bo moje življenje povezano z njim. Ne le z njegovimi stenami in grebeni, po katerih sem plezal. Še veliko bolj z življenji nekaterih soplezalcev, pa tudi z usodami domačinov v dolinah pod njim.

1 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Everest-Viki-Groselj-Himalaja-Svetisce







Domov
Powered By GeekLog