Osnovna značilnost denarja, ki ga ustvarjajo banke s tem da odobravajo posojila (za podrobnejše pojasnilo glej članek), je ta, da je zanj potrebno plačati obresti. Posledice tega pa so dosti bolj daljnosežne, kot si predstavljamo na prvi pogled. Poglejmo si vse skupaj malo podrobneje:

1. Obresti sistemsko spodbujajo tekmovalnost

Ko banke ustvarijo denar, s tem ko odobrijo posojilo, ustvarijo le glavnico. Vendar pa pričakujejo vračilo glavnice z obrestmi. Banka ne ustvari obresti, temveč od ljudi pričakuje, da bodo to dodatno količino denarja zaslužili skozi poslovanje z drugimi ljudmi. V resnici nobena banka ni nikoli ustvarila tega denarja, in enačba se ne izide, saj lahko edino banke ustvarjajo denar, in vsem bankam je treba poplačati več, kot so posodile. (1)

Kako torej posojilo, za katerega obresti nikoli niso bile ustvarjene, odplačamo?

V osnovi moramo za plačilo obresti na posojilo uporabiti glavnico nekoga drugega. To, da denar za plačilo obresti ni ustvarjen, povzroča pomanjkanje. Ljudi prisili, da tekmujejo med sabo za denar, ki ni bil nikoli ustvarjen – ter jih kaznuje z bankrotom, če ne uspejo.

Tekmovalnost je vgrajena v strukturo denarnega sistema, ki ga uporabljamo. V tem sistemu mora nekdo vedno izgubiti.


Stephen Zarlenga opozarja na zanimivo dejstvo, da so bila v začetku posojila in obresti v pred-urbani družbi osnovana na kmetijskih proizvodih, kot so semena, živali ter orodje. Ker je eno seme lahko ustvarilo rastlino z več kot 100 novimi semeni, so kmetje lahko brez težav poplačali obresti. Prav tako, ker je bila količina semen, ki so jo lahko uporabili, omejena s površino zemlje, so obstajale naravne omejitve za posojilno dejavnost. Kar je bilo posojeno, je imelo lastnost obnavljanja – česar neorganski materiali nimajo (denar je sterilen), zato morajo obresti, ki jih plačujemo za denar, priti iz drugih virov ali procesov.


2. Obresti spodbujajo potrebo po neprestani in neskončni gospodarski rasti

Ker je več kot 90% denarja v obtoku obremenjenega z obveznostjo plačila obresti, mora količina denarja rasti, in vsaka investicija mora prinesti več denarja, kot je vloženega (dobiček). Obrestna mera v resnici določa najmanjšo potrebno stopnjo rasti - povprečno stopnjo gospodarske rasti, ki je potrebna, da bi ostali na mestu. Prvi kos rasti gre za poplačilo obresti.(2) Ta sistem pa je bil ustvarjen v času, ko se nihče ni zavedal ekoloških in družbenih stroškov prisilne in neomejene rasti.

Na osnovi obrestno obrestnega računa se količina denarja v rednih intervalih podvoji. Pri 3% obrestni meri se to zgodi v 24 letih, pri 6% v 12 letih. Za prejemnika to predstavlja eksponentno rast, vendar deluje kot rak v gospodarskem razvoju tistih, ki morajo plačevati obresti, namesto da bi prispevalo k zdravi rasti. To se odraža v nesposobnosti številnih držav v razvoju,da bi odplačale svoj državni dolg. (Kennedy, 1999)

Pogosto citiran primer nerazumnosti obresti in obrestno-obrestnega računa v resničnem svetu je sledeč: če bi Jožef ob rojstvu Kristusa investiral en pfenig po 4% obrestni meri, bi obrestne obresti do leta 1749 narasle na vrednost ene krogle zlata, ki bi bila tako težka, kot zemlja. Do leta 1990 bi dodatno narasla na vrednost 8190 takih krogel. Po 5% obrestni meri pa bi leta 1990 lahko kupili neverjetnih 134 milijard zlatih krogel teže kot je zemeljska obla.


3. Obresti prerazporejajo bogastvo

Plačevanje obresti povzroča, da se denar pretaka od tistih, ki imajo manj denarja kot ga potrebujejo, k tistim, ki imajo več denarja, kot ga potrebujejo. Tisti, ki so bogati, prejemajo neprekinjeno rento od tistih, ki si morajo denar sposoditi, da bi imeli sredstvo menjave.

To je sistem skritega prerazporejanja, ki denar pretaka od velike večine k nekaj odstotni manjšini, in ustvarja družbeno polarizacijo. Posledice tega so, da se velike količine denarja koncentrirajo v rokah vedno manj posameznikov ter multinacionalk. Po drugi strani se na primer države tretjega sveta v takšnem sistemu nikoli ne bodo mogle izkopati iz dolgov, saj njihov dolg narašča eksponentno.

Denarni sistem deluje kot sesalec, ki neprestano srka vire iz področij z manjšimi zaslužki, ter jih prerazporeja tja, kjer so zaslužki večji.


Židovska vera, kristjanstvo in Islam so prepovedovali oderuštvo, ki je bilo opredeljeno kot zaračunavanje kakršnihkoli obresti. Islam celo pravi: »What ye put out as usury to increase it with the substance of others, shall have no increase from God.”(3), kar bi si lahko razlagali kot trditev, da v izkoriščanju (»substance of others«) ni nič svetega, ni Duha.

V Islamu še danes ljudje ne plačujejo obresti za posojila, temveč posojilodajalci (banke ali posamezniki) postanejo solastniki/delničarji v podjetju in delijo dobiček – ali izgubo. In v razvitem svetu se, kot posledica zavedanja zgoraj navedenih dejstev, širijo 'islamske banke'.

Vprašamo se lahko, ali je naključje, da so po tem, ko so obresti postale legalne, vse demokratične države začutile potrebo vzpostaviti sistem davka na prihodek in prerazporejanja prihodkov?


Marjana Kos


Vir:
Marjana Kos: Dancing with Money; magistrska naloga, avgust 2006


Opombe:
(1) Da bi osamili eno spremenljivko, smo postavili predpostavko o družbi brez rasti: brez rasti prebivalstva, rasti proizvodnje ali rasti količine denarja v obtoku. V praksi seveda vse te spremenljivke naraščajo s časom, kar povzroči, da je vpliv obresti še bolj zakrit.
(2) Lietaer and Belgin (2006) imata zanimiv pogled na to dejstvo: »V agrarnih družbah je človek ponavadi daroval bogovom prve sadove žetve. Zdaj, namesto tega, prve sadove našega dela dajemo finančnemu sistemu.« To bi lahko razumeli tudi kot preusmeritev naše pozornosti z duhovnega na materialno – oziroma sam padec v materijo
(3) Prevod: Denar, ki ga hočete pomnožiti z denarjem drugih ljudi, se pri Gospodu ne bo pomnožil. Vir prevoda: Koran, zalozba Ucila, 2005, prevedel Erik Majaron