Piše: Franc Rozman

Dostojanstvo
Čeprav domnevamo, da smo ljudje medsebojno neodvisni, smo v resnici usodno medsebojno povezani z duhovnimi vezmi.

Svoboda je torej omejena; ni je v izobilju. To pomeni, da si jo moramo med seboj pravično deliti, če hočemo biti ustvarjalni. Oblastnike si obsodil, da si jemljejo preveč svobode na račun ljudstva. Ali to ne zmanjšuje ustvarjalnosti?

Dobri oblastniki so tisti, ki si ne jemljejo preveč pravic in z družbeno ureditvijo prispevajo k primerni svobodi vseh ljudi. Demokratični politični sistemi bolj pravično porazdelijo svoboščine med ljudi kot totalitarni sistemi, ki po pravilu propadajo v uboštvu, predvsem zaradi neustvarjalnosti.

Škoda, da Bog tudi za porazdelitev svobode ni postavil nekih podobnih mehanizmov, kot je sreča mehanizem nagrajevanja za ustvarjalnost. Če bi Bog postavil mehanizem za pravično porazdelitev svobode, ljudje ne bi bili na milost in nemilost odvisni od oblastnikov.

Bog ničesar ne prepušča naključju. Tudi za porazdelitev svobode je postavljen mehanizem. Imenujemo ga dostojanstvo.
Pomisli, kakšno bi bilo življenje brez dostojanstva. Ljudje bi si brez slabega občutka ali občutka krivde stvari pulili iz rok, se prerivali, si kradli in lagali.

Kaj je pravzaprav dostojanstvo?

Ljudje si s svojimi dejanji v zavestih drugih ljudi gradimo podobo o sebi. Vsak si želi, da bi drugi o njem imeli čim boljše mnenje. Pri tem ni pomembno, ali so tisti, na katere želimo napraviti dober vtis naši prijatelji ali neznanci, ki jih prvič vidimo.

Kadar se nam nekaj ne posreči in nas vidijo drugi kot nesposobne, smešne, "štoraste", "zabite", je to grozen občutek.

Tega so se zavedali tudi med vojno, zato so to človekovo občutljivost izkoriščali za izživljanje nad nasprotniki.

Nacistična taborišča so bila usmerjena na uničevanje dostojanstva ujetnikov. Če natanko pomislim, so jih na ta način res najbolj prizadeli.

V tem primeru je šlo za namerno uničevanje dostojanstva zapornikov, kar je zločinsko dejanje. V splošnem je osnovno človekovo dostojanstvo naša pravica, ki je nimamo pravice nikomur kratiti.

Če odmisliva te ekstremne primere kršenja dostojanstva, tudi v vsakodnevnem življenju opažam velike razlike v dostojanstvu med ljudmi.
Sosed Evgenij se v bifeju vsak dan napije. Ko se po pijančevanju vrača domov, celo pot preklinja ter ozmerja vsakega mimoidočega ne glede na to, ali ga pozna ali ne. Prav veliko dostojanstva ne izraža.
Moj sošolec Miha pa je razumevajoč in vedno pripravljen priskočiti na pomoč. Sošolci mu priznavamo veliko dostojanstvenost.

Sam si opazil, da so naše pravice in svoboščine bolj pravično porazdeljene med ljudmi takrat, kadar so ljudje dostojanstveni. Če bi vsi ljudje izgubili občutek za dostojnost in živeli podobno kot Evgenij, bi bili ljudje deležni klavrnega dela svoboščin.

Kako pa je z dostojanstvom, če se srečata Evgenij in Miha? Kaj lahko pričakujemo takrat, ko so skupaj dostojni in nedostojni ljudje?

Če se Miha pojavi v družbi nedostojnih ljudi, mu dostojanstvo ne pomaga veliko. Dostojanstvo ni le stvar enega, ampak družbe, v kateri se nahajamo, to je odnosov med ljudmi. Dostojanstvo mora nekdo opaziti.

To je pa težje, kot biti ustvarjalen in biti s srečo nagrajen za svojo ustvarjalnost. Pri ustvarjalnosti lahko delaš sam in si tudi sam nagrajen s srečo. Za večanje lastnega dostojanstva pa moramo med ljudi in se izkazati med njimi.

Da je stvar še težja, morava ugotoviti, da niti nimamo izbire ali iti med ljudi in si graditi dostojanstvo ali se odreči dostojanstvu in se predati samoti. Dostojanstvo je človeku vgrajeno in je ena najmočnejših človeških potreb. Ljudje smo pripravljeni biti lačni, zaspani, nesrečni, žalostni, nismo pa pripravljeni izgubiti dostojanstva.

Dostojanstvo je torej neke vrste duhovno lepilo, ki ljudi zlepi v družbo.

Videti je tako, kot da človek sploh ni kompleten človek, kadar se izolira od soljudi. Človek se je sposoben razživeti in v celoti doživljati življenje le v družbi.

Če te prav razumem, je nesmisel iskati srečo v lastnem jazu. Sreča je torej le v moji povezanosti z drugimi ljudmi.

In ti domnevaš, da so vezi med ljudmi v obliki dostojanstva le zaradi pravične delitve svobode?

Smiselna delitev svobode med ljudmi in dostojanstvo sta nujna za usklajeno ustvarjalno delovanje skupin ljudi.

Tudi meni se zdi uspešnost in ustvarjalnost v družbi zelo pomena. Pomisli; vseh pomembnih uspehov se veselimo v družbi prijateljev. V družbi prijateljev slavimo poroke, rojstne dneve, uspehe v šoli. Čemu vse to, če bi bila le moja oseba ustvarjalnost zadosten ključ do moje sreče?

Tako je. Za srečo mora biti sočasno izpolnjenih več pogojev. Biti moramo ustvarjalni, te ustvarjalnosti se moramo zavedati sami, obenem pa morajo našo ustvarjalnost opaziti in nam jo priznati tudi drugi.

Na košarkaških tekmah se jaz in moji prijatelji trudimo biti uspešni zato, da bi nam drugi priznali naše uspehe, z eno besedo, hočemo biti opazni.

Tako je. Biti dostojanstven in opažen v družbi je želja vsakogar. Pri nekaterih ljudeh je ta želja tako močno izražena, da prehaja razumne meje, zato izraz ambicioznost, ki označuje željo po uveljavljanju, včasih dobiva negativen prizvok.

Ali je naš košarkaški klub ambiciozen? Ali je torej želja po uveljavljanju nekaj pozitivnega ali nekaj negativnega?

Napraviva miselni poskus in ugotoviva vlogo želje po pomembnosti. Predstavljaj si, da si izumil nekaj izjemnega, nekaj takega, o čemer tvoji prijatelji sanjajo celo življenje, da bi se jim posrečilo. Imaš pa smolo, da tega ne moreš nikomur povedati, ker si izoliran od vseh ljudi.

Tak občutek bi bil resnično neprijeten. Kadar se mi dogodi kaj posebnega, komaj čakam, da srečam sošolce in jim razložim, kaj se mi je zgodilo.

Ljudje stalno živimo v družbi, zato se posledic osame v celoti niti ne zavedamo.
Zamisli si, da je vaše moštvo v košarki premagalo vašega najhujšega nasprotnika. Kako bi se počutil, če za ta vaš uspeh ne bi nihče izvedel.

Po tekmi nas najbolj osrečuje misel na to, kako bomo o svojih uspehih lahko govorili s prijatelji in znanci. Pravo srečo prinaša srečevanje prijateljev in kramljanje z njimi o našem uspehu.

Temu bi lahko rekla, da pravo srečo ljudem prinaša doseganje uspehov v družbi. Tudi motivacija za ustvarjalnost je neprimerno večja, kadar delamo v skupini; mnogo večja kot takrat, kadar delamo sami. Vašemu klubu torej uspehov ni potrebno skrivati, niti ni potrebna skromnost pri izkazovanju vaših uspehov.
V času študija sem se pogosto že med počitnicami zavedel, da me prihodnje leto čaka težek izpit, zato sem sklenil, da bom vnaprej med počitnicami obdelal učno snov. Učne snovi med počitnicami seveda nisem obdelal, ker nisem imel nobene volje za učenje. Takoj ko sem se znašel v vrvežu sošolcev, ko je med nami nastala tekmovalnost, ko se je približal izpit, pa sem učno snov obdelal zavzeto in hitro.
Ugotavljam, da sem v osami neuspešen, zato za svojo uspešnost na kateremkoli področju rabim povezovanje v skupine in tekmovanje v skupinah.

Iz tega lahko sklepava, da je povezovanje ljudi v skupine in tekmovalnost v skupinah ne le zaželena, ampak celo nujna.

Pomisli na glasbenike, likovnike in druge umetnike. Čim bolj ustvarjalno je okolje, tem bolj je izražena želja po izkazovanju ustvarjalnosti in prav je tako. Primer izkazovanja njihove ustvarjalnosti so likovne razstave, koncerti in druge oblike umetniškega ustvarjanja.
Ljudje ustvarjamo zase in za druge in prav je, da drugim naše ustvarjalne dosežke pokažemo. Ali si lahko zamisliš vrhunskega glasbenika, ki bi napisal vrhunsko glasbeno delo ter ga izvajal le sebi in ga nikomur ne bi predstavil?
Izkazovanje ustvarjalnih dosežkov (koncerti, razstave) avtorjem običajno pomeni njihov življenjski cilj. Domnevam, da človek šele med ljudmi resnično doživlja svoje stvaritve.

Če dobro pomislim, so se mi vsi veseli in pomembni dogodki dogodili v družbi. Ne spomnim se, da bi bil kdaj posebno srečen v samoti.

Strinjam se. Vendar pa morava samoto pravilno razumeti. Kadar v samoti premišljujemo o ljubljeni osebi ali o uspehih košarkarske ekipe, nismo sami. V mislih smo povezani s prijatelji in takšna "samota" v duhovnem smislu sploh ni samota. V duhu povezani s prijatelji smo v družbi, le na drug način, zato je taka "samota" pogosto tudi prijetna.
Ubijajoča je samota, kadar smo sami tudi v duhu, mogoče celo sprti z ljudmi in polni sovraštva do soljudi.

Medsebojne povezave med ljudmi verjetno ne nastanejo kar same od sebe le na osnovi potrebe po dostojanstvu. Verjetno se moram potruditi in ustvariti pogoje za vzpostavitev kvalitetnih medsebojnih povezav. Verjetno obstajajo kakšna pravila medsebojnega obnašanja.

Obstajajo. Ta pravila so tako pomembna, da jih spoštuje religiozni in nereligiozni svet. Imenujemo jih morala.

Kako moralen naj bo človek in kdaj ter kako občutimo posledice nemorale?

Na vprašanje bova odgovorila, če napraviva nekaj miselnih poskusov:
Zamisliva si skupino nemoralnih ljudi, ki zavržejo vsa moralna načela. Ljudje si med seboj lažejo, kradejo, se izživljajo drug nad drugim z različnimi oblikami pritiska in napadi.
V nasprotju s to skupino si zamisliva skupino moralnih ljudi. Ti izpolnjujejo obljube in medsebojne dogovore, spoštujejo sočloveka ter mu skušajo pomagati namesto ga izkoriščati.

O morali govoriš, kot bi bila morala le ena. Morala kristjanov je verjetno drugačna od morale muslimanov.

Različna ljudstva, plemena, socialni stanovi, so si postavili pravila obnašanja, ki se med seboj deloma razlikujejo. Ponavadi se med seboj ne razlikujejo veliko, čeprav to ni pravilo. Celo sam sem bil že priča kolektivnemu kršenju teh pravil. Lep primer kolektivne nemorale sem opazil v vojski. Ko smo se učili o uporabi puške, nam je starešina govoril, da se puška uporablja za "uničevanje sovražnikove žive sile". Takšne stavčne konstrukte je najbrž uporabljal zato, da je omilil opis početja, ki ga počenjamo s puško. Bal se je reči, da bomo s puško pobijali očete nepreskrbljenih otrok, sinove trepetajočih mater, može ljubečih žena.

Nikakor ne bi rad opravičeval uporabe puške, vendar je verjetno razlika, ali jo uporabimo kot napadalci in osvajalci ali kot branitelji svojega ognjišča.

Vsaj polovica vseh vojakov v zgodovini je bila v osvajalski vlogi in niso imeli pravice z orožjem zasužnjevati drugih narodov. Seveda pa je uporaba orožja moralno vprašljiva tudi v obrambni vojni. Mnogo vojakov osvajalskih vojska se pred tvojo puško ne znajde prostovoljno. Oblast jih mobilizira, jih odžene od svojih otrok, žena, mater ter jim zagrozi s smrtjo, če ne bo sodeloval v krivični osvajalski vojni. Potem pa se tak nesrečnež znajde pred cevjo moje puške. Ne, ne bom heroj, če bom dokončal tisto, v kar so osvajalci tega nesrečnika prisilili.

Na vseh šolskih ekskurzijah videvamo množične grobove, utrdbe, doline velikih bitk. V teh krajih običajno stojijo muzeji, s prikazovanjem herojstev vojska. Pri tem sploh ni pomembno, ali je bila zmagovita vojska obrambna ali osvajalska.

Tukaj se lepo vidijo odstopanja od moralnih načel, kadar ima nekdo (oblastnik) preveč svobode. Če se pojavi kakšen lopov, ki napade in okrade soseda, tega lopova vsi obsojamo. Kadar pa svoje sosede napade vladar s svojo vojsko, jih pobije in okrade, pa mu postavijo spomenik in muzej.

Najbrž bi bilo bolj pošteno, če bi rekla, da si spomenik postavi kar sam. Žalostno je, da gre v obeh primerih za podobno dejanje, napad in krajo, le v različnih razsežnostih in različnih družbenih slojih.

Kljub mnogim odstopanjem in različnostim okolij, iz katerih izhajajo moralna pravila, lahko ugotoviva njihovo presenetljivo usklajenost in enotnost. Nemoralnih dejanj v resnici nikjer iskreno in prisrčno ne slavijo, ampak nanje povsod pada senca zla.

Katera moralna pravila so najboljša?

Ne obremenjujva se z raznimi pravili o moralnem obnašanju, ki so si jih določila razna okolja. Moralo imenujva tista pravila obnašanja ljudi v skupini, ki skupini omogočajo ustvarjalno sodelovanje. Predlagam, da skušava ugotoviti moralna načela na osnovi najinega razmišljanja.

Ne predstavljam si, kako nama bo to uspelo ?

Takole razmišljajva: čim bolj ustvarjalna je skupina, tem boljša so njena moralna načela. Tista pravila in načela, ki omogočajo najuspešnejše ustvarjalno sodelovanje skupine, naj bo najboljša morala.

Najbrž si bova tudi tu morala pomagati s primerom.

V miselnem poskusu skušajva pridružiti novega člana skupine obstoječi skupini; najprej skupini nemoralnih, nato pa še skupini moralnih ljudi in opazujva, kako se bo novinec v eni ali drugi skupini počutil ter kakšne pogoje bo imel za lastno ustvarjalnost.
Kaj se bo dogodilo v skupini nemoralnih ljudi? Z opazkami in pripombami ga bo skupina skušala prizadeti in streti. Njegove napore, da se vključi v skupino, bodo izkoristili v ta namen, da mu bodo prikazovali njegovo majhnost. Strlo ga bo spoznanje, da ga je ogoljufal zadnji član skupine, ki mu je še zaupal.
Istega kandidata pošljiva v skupino moralnih ljudi. Ti mu bodo najprej predstavili sestavo in način dela v skupini, njegovo mesto in vlogo v skupini, možnosti ter načine napredovanja. Razložili mu bodo cilje skupine in izpostavili naloge za katere pričakujejo, da jih bo novi član reševal.
V skupini nemoralnih ljudi ne more biti skupnih ciljev in kolektivne ustvarjalnosti. Cilji so le posamični in si med seboj običajno nasprotujejo. Uspeh enega posameznika je pogosto vezan na oškodovanje drugega. Končni rezultat je beda in obup vseh članov.
V moralnih skupinah obstojajo skupni cilji in skupinska ustvarjalnost. Skupni cilji dajejo rezultate in zadovoljstvo vsem članom skupine. Tudi manj uspešni člani skupine pri doseganju cilja skupine občutijo srečo že zaradi pripadnosti skupini, po drugi strani pa pogosto ni natančno merljivo, koliko je kdo prispeval k uspehu.
Moralno obnašanje je osnova našega dostojanstva, ki obenem omogoča, da ljudje preidejo iz nepovezane "samotarske ustvarjalnosti" na ustvarjalnost v skupinah, na nivoju narodov ali celotnega človeštva.
Smo socialna bitja, zato večino časa preživimo v skupinah (družini, razredu, službi) in smo eden od oblikovalcev skupine, v kateri z dvigovanjem morale prispevamo k dostojanstvu in napredovanju, rasti in ustvarjalnosti skupine, z nemoralo pa k uničevanju in razbijanju te skupine.

Se nadaljuje

Človek sem - ustvarjam 1.del