Za človeka, ki obvlada določeno področje, pravimo, da ima avtoriteto. Tak človek lahko zaradi in znanja svojim soljudem pomaga z nasveti in dejanji. Takšna avtoriteta izhaja iz zunanjosti. Na avtoriteto pa pogosto gledamo tudi kot vir zlorabe oblasti, samovolje in slepe pokorščine.

V tem našem času,v  procesu očiščevanja naše duše in prenove le-te si lahko človek zunanjo avtoriteto pridobi popolnoma naravno in neoporečno. Tu ne gre za plod razuma, ampak za notranjo duhovno življenjsko prakso. Vsi, ki so dosegli tako avtoretiteto, hodijo po poti notranje prenove. Tej duhovni poti ne sledijo zato, da bi svoje hrepenje in želje obvladali, ampak te postopno ugašajo, ko jim več ne posvečajo pozornosti ali jih poskušajo izboljšati.

Taki ljudje so pridobili vedenje o sebi, o tem snovnem svetu in duhovnem življenju. Živijo iz božanskih sil, ki pritekajo iz božanskega sveta in tako delujejo z temi novimi sposobnostmi, s katerimi so povezani. Tistega, ki išče pritegne le resnični vzor. Kot so to lahko starši vzor za svojega otroka v odraščajoči dobi, je nova, nesmrtna duša drugega vzor človeku, ki se še moti. Trmast, uporen otrok hodi nujno po svoji poti, svojeglavi duhovni iskalec pa ne prepozna poti pravega iskalca Boga. Zato bo njegove življenje celo obsojal in duhovno-dušnega človeka, ki si prizadeva, oviral in celo napadel.

Razvoj notranjega dušnega človeka v nas samih je naloga vsakega človeka. Kdor je postal plemenit za tako notranje dejanje, mora nujno sprejeti ustrezne sklepe in preiti k dejanju prenove. Odkriti mora, kako naj se približa duhovnemu viru moči in se tudi odpre. To pa se mora zgoditi brez avtoritete nekoga drugega ali institucije, ki bi mu hotela pokazati pot.

Če se ustaviš pri opazovanju in občudovanju, boš poskušal življenje, ki prenavlja, na žalost le posnemati. Smejal se boš kot tvoj idol in pridobival enake gibe in mimiko. To dokazuje, da se nisi dvignil nad stanje posnemanja. Izgoniti se poskušaš lastnim izkušnjam. Kdor se poglobi vase, lahko spozna lastno stanje in se ga nauči sprejeti. Od zunanjega gledanja postopno preideš k notranjemu opazovanju. Tako postaneš romar na poti. Vsakdo med nami ima svojo avtoriteto. To je božanska duša, ki nas prosi za posluh in nas vodi skozi vse težave življenja. Na začetku je ta glas duše še slab in tih. Lahko ga preglasi notranji ali zunanji ropot vsakdanjega življenja.

Zato sta nam na začetku poti dani dve pomožni sredstvi: božanski svet in življenjska pravila. Na ta način lahko ščitimo svojo prebujeno in prebujajoči dušo na prvih razvojnih stopnjah. Če se po naravi hitro razjeziš, lahko ugotoviš, da s tem prizadeneš soljudi in še kako. Kasneje spoznaš, zakaj tako pogosto odreagiraš tako ostro. Prizori, ki jih povzroči dejanje ali pripomba drugega so prazaprav vedno enaki! Ko spoznaš, se ne vmešavaš in ne poskušaš več urejati stvari s svojo voljo.

Ko se začneš spopadati s seboj, zagrešiš seveda mnogo napak, ker glasu duše še ne razumeš. Vendar pa je kljub temu bolje narediti nekaj narobe in si tako pridobiti izkušnje, kot mirno opazovati, kako hodijo drugi po kostanj v žerjavico in jih potem še kritizirati. Za naše spoznanje in odpravljanje svojih napak, ki jih dostikrat vidimo celo kot pozitivne lastnosti, je pač potreben pogum

Naše lastnostni na zemljo pripetega jaza (ego) ovirajo svobodo duše. Ustvarjajo karmo in nam povzročajo bolečino in trpljenje, ker naš jaz doživlja omejitve. Jih bomo prepoznali in jih opustili? Ali pa bomo kar poskušali graditi nove zidove zato, da bi se zavarovali? Ko lahko odkriješ in doživiš avtoriteto svoje duhovne-duše, se naučiš sprejemati lastne napake. Tako svojih zahtev ne boš več uveljavljal in obsojal soljudi za tisto, kar so ti storili. Zaradi naše notranje bolečine pride do kesanja in očiščenja.

Kesanje in spreobrnitev je pravzaprav prva postaja, oz. stanje zavesti za mnoge na notranji poti.To je popolnoma pravilno pojmovanje pot in neovrgljivo dejstvo. Vsekakor tedaj, kadar nam pojem spreobrnitev pomeni, bridko spoznanje, das mo ločeni od božanskega sveta in Boga.. To je prva sila, ki nam je potrebna, da zavijemo s široke ceste nezavedne religioznosti množic in se zavestno obrnemo v smer novega, dejavnega življenja. Določene okoliščine ali dogodki v zunanjem življenju lahko povzročijo, da nenadoma pride do prekinitve, do novega stanja zavedanja.

Vpraksi je kesanje mnoge iskalce odvrnilo od materialnega sveta, pri mnogih je zavzelo pretirane oblike. Marsikateremu sta se zdeli askeza in uboštvo tako pomemebni, da sta postali kulturno vedenje namesto notranja samoumevnost.

V Pitagorovi šoli je nekoč prišlo do prepira med svobodomiselnimi in pravornemi-ortodoksnimi, ki so zvesto izpolnjevali uveljavljena pravila. Svobodomiselni so se imeli za boljše od dogmatikov. V vsakem procesu revolucionarne prenove nastajata dva tokova: tok tistih, ki hočejo zadržati, kar imajo in tok drugih, ki želijo prenovo in poskušajo odstraniti meje. Obe sili sta potrebni. Sta del procesa, do katerega mora priti v človeku, ki hrepeni po resnici.. Zaradi omejitev zemeljskega jaza-ega se ti dve sili pogosto izrazita v zunanjih silah, ki so si sovražne. Tako pa, seveda ni mogoče slišati glas duhovne duše.

Na novo prebujena duša se prostovljno drži notranjega zakona duhovnega življenja. Sposobna je razlikovati in pošilja naši zemeljski osebnosti svoje inspiracije. Ko enkrat osebnost zasliši prebujeno dušo in ji tudi prisluhne, začne delovati, ne da bi škodila duši ali drugim. Tako se avtoriteta drugega umakne avtoriteti duhovne-duše, ki hrepeni po duhu, da bi jo razsvetlil. Iz tega nastaja zmožnost stalnega notranjega prenavljanja, ki izžareva v svet in spodbuja druge duše, da bi tudi one sledile tej poti. Tako avtoriteta ne pride od zunaj, ampak si jo mora vsak izmed nas priboriti. Zaradi prenovljene duše postaneš sam avtoriteta, česar ti ne more nihče odvzeti.

Kdor doseže to notranjo avtoriteto, zmore, hoče in bo deloval le še iz nje! Kar duh sporoča duši, bo osebnost razširjala v svet.

Ali je to individualni proces? Da in ne. Da,, kar se tiče prizadevanj vsakega posameznika, v katrih jaz žrtvuje sebe, da bi dal več prostora ra rast duše.Ne, ker je povezava med osebnostjo(Miran), dušo in božanskim duhom uglašena z namenom Kreacije in tako vpliva na vse, kar živi. Osebnost je instrument, ki izraža aktivnosti fizičnega telesa. Duša je posrednik med osebnostjo in Duhom. Duh je vir življenja. Ko je enkrat ta troenost dosežena, človek ne more drugače, kot da daruje sebe ljubezni do soljudi, še posebno tistih, ki prav tako posedujejo božansko iskro božanskega sveta. Žrtvovanje enega tedaj postane osvoboditev drugega.

Miran Zupančič