Dolgo sem živel kakor veter,
Ki ne ve, zakaj spreminja smer.

Odnašalo me je skozi noči,
Med tuje obraze, čez tuje pragove,
Kjer je jutro znova prišlo prezgodaj
In za seboj pustilo
Grenak priokus nečesa nedokončanega.

Poznal sem vse ceste,
Ki niso vodile nikamor,
In vendar sem ubral vsako pot,
Kakor da nekje za zadnjim ovinkom
Mora obstajati nekdo,
Ki ga prej še nisem uzrl.

Potem pa se je nekega jutra
Morje odprlo vse do obzorja
In veter je prinesel vonj zemlje,
Čeprav daleč naokrog
Ni bilo nobenega polja.

Morda sem se za hip ustavil in pomislil:
Morda svoboda ni v odhodu,
Ampak v tem, da lahko ostaneš,
Ne da bi se svet okoli tebe zaprl,
Ne da bi v sebi izgubil širino.

Od tedaj gledam drugače:

Kako drevo v temi
Premika svoje veje,
Kako kamen ob obali
Počasi postaja svilnat,
Kako se v travi,
Brez prič in brez hrupa,
Odpira nekaj drobnega,
Kar je ves čas vedelo,
Da bo prišel njegov čas.

Tudi jaz sem si nekoč
Želel biti povsod.

Zdaj mi zadostuje,
Da zjutraj skozi priprto okno
Opazujem svet
In se za hip spozabim,
Ko veter razpne zastore kakor jadra
In me ponese nad širni ocean.

Takrat svet obstane.

Zaslišim ptice, ki pojejo,
Kot da že vedo,
Da prihaja pomlad.

In v tem je nekaj,
Česar ne znam opisati.

Kot da se zemlja
Pod mojimi stopali
Ne vrti več stran od mene.

Kot da se po vseh teh letih
Pod koreninami
Odpira izvir.

Ne vem, kam teče.

In prvič
Mi tega ni treba vedeti.