Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20260816123842842

Ko si prišla torek, 18. avgust 2026 @ 08:03 CEST Uporabnik: Lucignolo Dolgo sem živel kakor veter, Ki ne ve, zakaj spreminja smer. Odnašalo me je skozi noči, Med tuje obraze, čez tuje pragove, Kjer je jutro znova prišlo prezgodaj In za seboj pustilo Grenak priokus nečesa nedokončanega. Poznal sem vse ceste, Ki niso vodile nikamor, In vendar sem ubral vsako pot, Kakor da nekje za zadnjim ovinkom Mora obstajati nekdo, Ki ga prej še nisem uzrl. Potem pa se je nekega jutra Morje odprlo vse do obzorja In veter je prinesel vonj zemlje, Čeprav daleč naokrog Ni bilo nobenega polja. Morda sem se za hip ustavil in pomislil: Morda svoboda ni v odhodu, Ampak v tem, da lahko ostaneš, Ne da bi se svet okoli tebe zaprl, Ne da bi v sebi izgubil širino. Od tedaj gledam drugače: Kako drevo v temi Premika svoje veje, Kako kamen ob obali Počasi postaja svilnat, Kako se v travi, Brez prič in brez hrupa, Odpira nekaj drobnega, Kar je ves čas vedelo, Da bo prišel njegov čas. Tudi jaz sem si nekoč Želel biti povsod. Zdaj mi zadostuje, Da zjutraj skozi priprto okno Opazujem svet In se za hip spozabim, Ko veter razpne zastore kakor jadra In me ponese nad širni ocean. Takrat svet obstane. Zaslišim ptice, ki pojejo, Kot da že vedo, Da prihaja pomlad. In v tem je nekaj, Česar ne znam opisati. Kot da se zemlja Pod mojimi stopali Ne vrti več stran od mene. Kot da se po vseh teh letih Pod koreninami Odpira izvir. Ne vem, kam teče. In prvič Mi tega ni treba vedeti. Komentarji (0) www.pozitivke.net