Piše: Ivan Sivec v novih Misterijih, www.misteriji.si

Knjiga o življenjski in pesniški poti Franceta Prešerna, opisanimi s pozitivne strani
»Ribčev France (France Prešeren) mi je bil vedno zelo blizu. Bližje kot marsikateri drugi slovenski pesnik in sploh ustvarjalec. Morda še posebej zato, ker je v vsaki njegovi pesmi prepričljiva zgodba in hkrati tudi jasno sporočilo, ki ga nikoli ne pozabiš.

Verjetno tudi zato, ker njegovi stihi tudi v današnjem času ne delujejo starinsko, temveč imajo še vedno veliko sporočilno vrednost,« je v uvodu h knjigi Ribčev dohtar napisal avtor Ivan Sivec (knjiga je na voljo na Misteriji.si ali 051/307 777). V knjigi je zbral devetinštirideset črtic iz Prešernovega življenja, ki mu jih je v duhu narekoval kar sam »Ribčev dohtar«. Iz knjige povzemamo poglavje, kako je Prešeren z Matijo Čopom zasnoval svoj izjemni Sonetni venec.

Jeseni, ko se narava umiri, se tudi človek lažje preda globljemu razmisleku in bolj prisluhne bitju svojega srca. Tako je bilo tudi z menoj leta 1833. Naenkrat se mi je zazdelo, da je začelo v moji duši kar kipeti od notranje moči in da bo prej ali slej izbruhnilo na dan nekaj posebnega, celo veličastnega.

Ob takih trenutkih sem se vedno zatekel najprej po nasvet k Matiji. Eno je, da začutiš v sebi posebno moč, drugo pa, da jo znaš primerno tudi oblikovati, zapisati na beli papir. Kakšno razkošje! Pred seboj imaš popolnoma nepomemben papir, ki ga kadar koli lahko zavržeš, če pa nanj napišeš nekaj, kar ti tisti trenutek privre iz duše, lahko to ostane zapisano za vse življenje.

»Matija moj dragi,« sem rekel prijatelju, »morda se mi boš smejal, a moram ti povedati, da sem v teh dneh notranje dozorel. Kot jesen okoli naju. In iz tega občutja bi rad zapel takšen spev, kakršnega ni še nihče na kranjskih tleh.«

»Saj sem vedel, da bo tako!« me je prijatelj potrepljal po rami navdušeno. »Dolgo časa te že čakam, da se ti to zgodi. In spev bo namenjen - Juliji?«

»Kako pa veš?!« sem se zdrznil, kot bi prijatelj odkril v meni prav tiste sanje, ki sem jih najbolj ljubosumno skrival pred vsemi ljudmi.

»Posvetil pa ji boš več sonetov skupaj. Splet sonetov. Gazela je pri tem kar preveč zemeljska, razumska oblika, ali ne?«

»Gazele so uvod, zdaj pa bom napisal tisto, kar si Julija res zasluži. Vse od srečanja v trnovski cerkvi vem, da se bo to zgodilo. Z visoko pesmijo!«

Matijeve oči so zažarele kakor kres. Očitno je videl, da sem se končno le odločil in da nisem več tisti »cagav« Ribčev France, kakršnega so me mnogi poznali. Po svoje me je prekalila tudi črkarska pravda, moj prvi odločni javni nastop v literarnem življenju.

»Če je tako, potem lahko napišeš samo venec sonetov!« je dahnil Matija tako zavzeto, da me je spreletel srh po vsem telesu.

»Venec, posvečen Juliji!« sem sledil zavzeto njegovi misli.

»Čakaj, ali bi imel tak venec tudi akrostih?«

»Akrostih? Kaj pa je to?«

»Začetne črke enega od sonetov bi bile zgrajene iz njenega imena, Julijinega!«

Spogledala sva se, kot bi odkrila zaklad. Skoraj hkrati sva vzkliknila:

»Primičeva Julija!«

»Če bo venec posvečen njej, potem jo mora nagovarjati z zvalnikom. Torej Primicovi Juliji. Ali Primicovi Julji. Če izpustiš pri imenu eno črko, je skupaj ravno štirinajst črk, toliko, kot ima sonet vrstic. V obeh kvartetah in v obeh tercinah jih je prav toliko, kot ti jih ponujata priimek in ime tvoje izvoljenke.«

Še tistega večera sem bil podrobneje deležen razlage, kako so podobne vence sonetov kovali pesniki pred menoj. Čop mi je ves razgret razložil:

»Sonetne vence so pisali že v 16. stoletju. Izmislili so si jih člani italijanske Academie degli Intronati, člani akademske skupnosti, ki so bili zatopljeni samo v poezijo. Akademija je bila ustanovljena leta 1525, pisanje sonetnih vencev po njihovem vzoru pa je prišlo bolj do izraza šele na prehodu iz 17. v 18. stoletje v arkadijski šoli, ki se je borila proti stari marinistični ali baročni šoli. Odkrito moram povedati, da se večini pesnikov tovrstno igračkanje s črkami na začetku sonetov ni posebej posrečilo, tako da je večina poskusov ostala na ravni virtuoznega premetavanja besed …«

»Ne,« sem zakričal tako na glas, kot bi me kdo dregnil s šilom v samo dušo. »Moj venec ne bo tak! Biti mora razumljiv vsem, jasen in nazoren, razumsko dostopen tako Juliji kot vsem ljudem sveta!«

»Dragi moj France, premisli, pa bo šlo. Prepričan sem, da si sposoben ustvariti takšen venec sonetov, kakršnega ni še nihče na svetu. Lahko bo sledil hkrati vsem artističnim teorijam pesnjenja bratov Friedricha in Augusta Schlegla in hkrati se bo dotikal tudi Julijinega srca …«

Čutil sem, s kakšno pobožnostjo izgovarja njeno ime. Julijino ime. Nihče drug na svetu me ni razumel, Matija pa me je. Še tiste noči sem doma naredil načrt. Zgradbo. Skupaj bo štirinajst sonetov, toliko, kot je vrstic v vsakem sonetu, na koncu pa bodo dodane - kot je rekel Čop - še magistrale z Julijinim priimkom in imenom. Prvih pet sonetov bo ljubezenskih, sledili bodo štirje osrednji, kjer bo prevladovala narodnostna tematika, zatem pa bo sledilo spet pet ljubezenskih.

Da pa bo to res pravi sonetni venec, bom zadnjo vrstico vsakega soneta povezal s prvo. Še tistega večera sem začel pisati …

Poet tvoj nov Slovencem venec vije …
V prvem sonetu bom nakazal hkrati ljubezensko in narodnostno tematiko.
Ran mojih bo spomin in tvoje hvale …
Naj spoznajo vsa dekleta, kako spoštovati pravo ljubezen!
Iz srca svoje so kali pognale …
Domovinski motiv naj izgine, v ospredje naj stopi ljubezenski motiv.
Mokró cveteče rož'ce poezije …
Vse pesmi odkrivajo le bridkosti srca.
Iz krajev niso, ki v njih sonce sije …
Povedati moram, odkod prihaja to občutje.
Cel čas so blagih sapic pogreš'vale …
Prehodni sonet, ki nakazuje prehod v domovinsko občutje.
Obdajale so utrjene jih skale …
Tu naj bo prikazan kulturni položaj Slovencev v avstrijski državi.
Viharjev jeznih mrzle domačije …
Dotakniti se moram žalostne zgodovine slovenskega naroda.
Izdihljaji, solze so jih redile …
Ta sonet naj bo most med domovinsko in ljubezensko temo.
Jim moč so dale rasti neveselo …
S pesnjenjem pesnik rešuje osebno stisko.
Ur temnih so zatirale jih sile …
Če bi me Julija vzljubila, bi spet lahko začel zaupati v življenje.
Lej, torej je bledo njih cvetje velo …
Prošnja, naj me ljubljena vendarle usliši.
Jim iz oči ti pošlji žarke mile …
Če bo venec sonetov sprejela, bom neizmerno srečen.
In gnale bodo nov cvet bolj veselo …
Harmonija sveta bo zgledna.

Ivan Sivec