Piše: Danilo Jezernik v novih Misterijih, www.misteriji.si

V otroštvu se drobne besede vtisnejo globoko in oblikujejo temelje prihodnosti
»Za otroka so prvi koraki v svet polni čudes, a hkrati tudi negotovosti. Svet, ki ga odkriva, je nov in nepredvidljiv, poln dražljajev, ki se mu zdijo čarobni, a tudi strašljivi.

Tisto, kar odraslemu morda predstavlja nepomemben trenutek, lahko v otroku pusti globok pečat - nevidno sled, ki se bo skozi življenje odražala v njegovih mislih, dejanjih in dojemanju sveta,« nam polaga na srce hipnoterapevt Danilo Jezernik v svoji knjigi Večnost obstoja, v poglavju o zgodnjem otroštvu, ki ga tukaj povzemamo.

Spominjam se svojih izkušenj kot hipnoterapevt. Večina težav, s katerimi so se odrasli soočali, je izvirala iz drobnih dogodkov v zgodnjem otroštvu. Dogodkov, ki jih kot otroci niso znali razumeti, so jih pa močno občutili. Otrokov svet je preprost, vendar globok. Vse, kar doživi, ne glede na to, kako majhno ali nepomembno se zdi odraslim, se lahko vtisne kot trajna resnica, ki bo vplivala na njegovo odraslo življenje.

SEMENA, ZASIDRANA V PODZAVEST
Ena napačna beseda, ki jo odrasel človek izgovori mimogrede, lahko pri otroku sproži globoko prepričanje - »Nisem dovolj dober,« »Ljubezen si je treba zaslužiti« ali »Svet je nevaren prostor.« Te besede niso le glasovi, ki izginejo v trenutku, ko so izgovorjene; so semena, ki se zasidrajo v otrokovo podzavest in tam vzklijejo, ne glede na to, ali so bile izrečene z namenom ali brez njega.

Pogosto pozabimo, da otroci nimajo filtrov, ki bi jim omogočili razumeti kontekst ali namen naših besed. Ne razlikujejo med nekom, ki govori v jezi, in nekom, ki misli to, kar reče. Vse, kar slišijo ali občutijo, sprejemajo kot čisto resnico, ki oblikuje njihov pogled na svet in na sebe. Ena sama neprevidna pripomba, kot je »Zakaj ne moreš biti boljši?« lahko v otroku vzbudi globoko nezavedno prepričanje, da mora vedno stremeti k popolnosti, da bi bil ljubljen.

Moje izkušnje z odraslimi, ki so prišli na terapijo, da bi razrešili svoje težave, so me naučile, da te zgodnje izkušnje niso le pretekli dogodki - so aktivni programi, ki vplivajo na naše odločitve, odnose in občutek vrednosti. Ljudje, ki se soočajo z občutki nesamozavesti, strahu pred zavrnitvijo ali težavami v odnosih, pogosto nosijo s seboj nepredelane izkušnje iz otroštva.

Nevroznanost potrjuje, da so možgani otrok v zgodnjem obdobju izjemno plastični. To pomeni, da se nevronske poti, ki se oblikujejo skozi zgodnje izkušnje, vtisnejo globoko in postanejo osnova za način, kako doživljamo svet. Če so te poti zasnovane na ljubezni, varnosti in sprejemanju, otrok kasneje v življenju razvije zdrav odnos do sebe in drugih. Če pa so te poti oblikovane na podlagi strahu, zavračanja ali nezadostnosti, lahko vodijo v čustvene in vedenjske vzorce, ki se ponavljajo skozi življenje.

Otroci niso le majhni ljudje; so ogledalo, ki odseva svet, ki jim ga pokažemo. In če je ta svet poln ljubezni, potrpežljivosti in razumevanja, bodo otroci rasli v odrasle, ki bodo to ljubezen nosili naprej - zase in za druge.

PRIMERI VPLIVA OTROŠKIH IZKUŠENJ
Enkrat je k meni prišel moški, ki je imel močan strah pred neuspehom. Med terapijo se je izkazalo, da je ta strah izviral iz dogodka, ko mu je učiteljica v prvem razredu med reševanjem naloge rekla, da naj se »bolje potrudi«, ker to, kar dela, »ni dovolj dobro«. Čeprav učiteljica ni imela slabih namenov, je otrok te besede razumel kot absolutno sodbo o svoji vrednosti.

V primeru tega moškega ni bila težava v učiteljičinih besedah kot takih, temveč v tem, kako jih je otrok interpretiral. Namesto da bi razumel, da je učiteljica želela izboljšati njegovo nalogo, je besede doživel kot sporočilo, da on sam ni dovolj dober. Ta občutek nezadostnosti se je ukoreninil v njegovi podzavesti in ga spremljal skozi življenje kot strah pred neuspehom – strah, da ni dovolj dober, da bi sploh poskusil.

Razmišljam o tem primeru in se sprašujem, koliko življenjskih priložnosti je ta moški morda zamudil zaradi strahu, ki je izviral iz ene same pripombe v otroštvu. A hkrati me ta primer opominja, da imajo besede tudi moč zdraviti. Tako kot kritika lahko ustvari strah, lahko spodbuda in ljubezen ustvarita pogum. Vsaka pohvala, vsaka spodbuda, vsak stavek, ki otroku sporoča, da je ljubljen in cenjen, so semena, ki bodo vzklila v samozavest, odpornost in zaupanje vase.

Moč besed je opomnik, kako pomembno je, da z otroki govorimo zavestno in ljubeče. Ni pomembno le, kaj rečemo, temveč tudi, kako rečemo. Otrok, ki sliši besede, kot so »Vem, da se trudiš« ali »Zaupam, da boš uspel«, ne razvije le občutka varnosti, temveč tudi vero vase.

Spominjam se zgodbe ženske, ki mi je nekoč zaupala, kako jo je zaznamoval trenutek, ko ji je mama ob neuspehu v šoli v šali rekla: »Pamet očitno preskoči kakšno generacijo.« Mama je to izrekla brez slabega namena in morda celo kot način, da bi razbremenila hčerine skrbi. Toda za otroka to ni bila šala. Ta stavek se je vtisnil v njen um kot prepričanje, da ni dovolj pametna in da se bo morala vedno truditi bolj kot drugi, da bo dosegla enake rezultate. To prepričanje jo je spremljalo skozi odraslo življenje in vplivalo na njeno samozavest ter sposobnost, da si zaupa.

Še ena zgodba, ki se me je močno dotaknila, je bila pripoved moškega, ki je celo življenje nosil občutek, da nikoli ne more zadovoljiti pričakovanj svojega očeta. Ta občutek je izviral iz enega samega trenutka, ko je kot otrok prišel pokazat risbo, ki jo je narisal, in jo je oče, utrujen po službi, le mimogrede pogledal in rekel: »Lepo je, ampak naslednjič dodaj več barv.« Čeprav je bil ta stavek morda mišljen kot spodbuda, je otrok to razumel kot zavrnitev. V njegovem umu se je zasidralo prepričanje, da nikoli ne bo dovolj dober.

OTROCI NE IŠČEJO POPOLNOSTI
Raziskave v psihologiji kažejo, da se večina naših osnovnih prepričanj o sebi oblikuje v prvih šestih letih življenja. Vse, kar otrok v tem obdobju doživi, postane temelj njegovega pogleda na svet. In ko odrasli v tem temelju odkrijemo razpoke – prepričanja o lastni nevrednosti ali strah pred neuspehom - pogosto ugotovimo, da izvirajo iz drobnih trenutkov, ki smo jih otroci doživeli kot globoko resnico.

Pomembno je razumeti, da otroci ne iščejo popolnosti. Ne potrebujejo popolnih staršev ali okolja brez napak. Potrebujejo pa varnost, ljubezen in občutek, da so dovolj takšni, kot so. Vsaka beseda, ki jih potrdi, in vsak trenutek, ko se počutijo videne, postanejo gradniki njihove samozavesti in notranje moči.

Ko razmišljam o teh zgodbah, me prevzame občutek hvaležnosti za vse trenutke, ko lahko odrasli vplivamo na otrokov svet. Besede, ki jih izrečemo, niso zgolj zvoki - so gradniki, ki oblikujejo prihodnost. In čeprav napak ne moremo povsem preprečiti, se lahko zavestno trudimo, da bodo naši trenutki z otroki prežeti s toplino, spodbudo in sprejemanjem.

Danilo Jezernik

KNJIGA »VEČNOST OBSTOJA«

Avtor, hipnoterapevt Danilo Jezernik, v knjigi Večnost obstoja skozi osebna razmišljanja raziskuje temeljna vprašanja človeškega obstoja: kdo smo, kaj nas oblikuje, kako na nas vplivajo zgodnje izkušnje, odnosi, ljubezen in minljivost. Življenje je prikazano kot preplet trenutkov, spominov in notranjih odzivov, ki se ne odvijajo linearno, temveč se vračajo, prepletajo in puščajo sledi globoko v nas.

Posebno mesto imajo partnerski odnosi, predstavljeni brez idealiziranja - kot prostor soočenja, učenja in rasti ter kot ogledalo naše notranjosti. Knjiga se dotakne tudi sodobnih pasti površne duhovnosti in ponuja bolj prizemljen, zrel pogled na povezanost, odgovornost, svobodo in osebne meje.

Naročila: Misteriji.si ali 051/307 777