Ego se ne more sprijazniti da gre po smrti šov naprej brez njega. Išče drobtinice svoje nesmrtnosti. Vsaj nekaj po smrti, kar bi dopuščalo občutek jaz-a, nekaj individualnosti. Nekaj, kjer bi bil možen ego vsaj v sledeh. Tisto malo, da bi se še lahko prepoznali kot osebnost.

Upamo, da je med nami in Bogom še toliko prostora, da se ne izgubi popolnoma sled za nami. Da smrt ni ostra meja med osebnim in brezosebnim. Iščemo manevrski prostor v duhovni hierarhiji.

Mogoče sta "duša" in reinkarnacija taka prikladna pojma, kjer ego dobi občutek, da bi lahko sedel na dveh stolčkih. Zato je na temo posmrtnega življenja napisano veliko knjig, ki egu puščajo nekaj upanja, da je neločljivi del svoje nesmrtne duše.

Kaj točno duša je, sicer nihče ne ve, zato se na to temo večino špekulira. Večina literature se drži zgodbe o duhovnem svetu, kjer duša polaga račune za svojo slabo karmo, se v nekem višjem stanju zavesti zaveda vzrokov in posledic svojih dejanj, ter pripravlja načrt za ponovno rojstvo.

Skratka duša zori, se uči, razvija in duhovno raste, ter se nekoč v svoji evoluciji izogne smrti in se zlije z Bogom. Če pridno delamo na sebi, se to lahko zgodi hitreje. To je nekako rdeča nit posmrtnega nauka. In tukaj je pravljice za naš ego konec.

Duša naj bi sicer še vedno imela neko prepoznavno osebnost, ampak to naj ne bi bil ego. Bila naj bi nekakšna mešanica brezosebne višje inteligence in vtisov osebnostnih lastnosti vseh preteklih življenj. Kaj je res in kaj plod domišljije bomo mogoče izvedeli ko pride naš trenutek.

Da bi za časa življenja lahko vplivali, oziroma pospešili razvoj duše, se mi zdi malo domišljavo. Evolucija zavesti ima bolj globalno noto. Po nekih naravnih zakonih je tesno povezana s širjenjem božje zavesti same. Vsak trenutek je povezan z njim in vsak trenutek se vse spremeni.

Če bi lahko s pogledom zajeli celotno vesolje, bi videli materialno manifestacijo božje zavesti, ki se hitro širi. Kot kepa brstečih mehurčkov, kot kipeče plinsko mleko. Videli bi cunami božje inteligence, ki prodira v polje niča. Vsa ta ekspanzija povzroča določene naravne zakonitosti in evolucija zavesti je med njimi. Tako božja kot naša.

Naše osončje je verjetno samo en izmed teh brstečih mehurčkov. Znotraj mehurčka so naravne zakonitosti malo drugačne. Če bi se v mehurčku stvari odvijale tako hitro kot se širi sam kozmos, bi naš mehurček obstajal samo kako sekundo, človek pa kako milisekundo preden bi se energija mehurčka preko črnih lukenj prelila v sosedje mehurčke. V mehurčku vlada nekakšen vakuum, kar povzroča drugačno iluzijo časa.

V tem kolosalnem procesu ki se odvija, je naša galaksija samo muha enodnevnica.