Dokler sta v nas upanje in vera, zmoremo nemogoče. In prav v tej poti, poti bolečine in ljubezni, trpljenja in močnih spoznanj, poti obupovanj in vere, predaje in vztrajanja, želim, da prepoznate moč in voljo, ki jo ima v sebi vsakdo izmed nas, ne glede na to, v kako težki situaciji se znajdemo. Ni konec, dokler ni zares konec. Pa tudi takrat ni konec …

»Vsi so bili na moji strani, zato se je čoln prevrnil.« Ob tej misli sem začela slutiti, da je treba prevzeti odgovornost, da hodiš po svoji poti, in da neka stvar ni nujno dobra zato, ker se vsi strinjajo z njo. Želela sem doseči, da bom zadovoljna sama s sabo, se naučiti imeti rada, se znati umiriti.

Zavedala sem se, da je vse minljivo, spreminjajoče. Da smo vsi ljudje enkratni, da se ne moremo primerjati, kot se ne moreta primerjati npr. močan hrast in votli bambus, ker ni nihče boljši, lepši ali dragocenejši. Vem, da smo edinstvena bitja.

Ko delamo nekaj z vsem svojim bitjem, z vso dušo, skoraj ni možnosti, da nam ne bi uspelo.

»Temeljito premisli, kaj si zares želiš, kajti želja se ti zagotovo izpolni.« Sedaj dodajam, da se velikokrat res izpolni, samo včasih šele takrat, ko je že mimo oziroma si tega sploh ne želimo več.

Lahko bi govorili o čudežih, a v resnici so čudeži samo stvari, sestavljene v neko celoto po nam neznani logiki. Gre za odprtost, radovednost, zadostno vabljivost situacij, da postaneš priča, kako vesolje izraža svojo čarobnost in svoje čudeže vsem. Gre za ustvarjanje prostora, da lahko nove stvari vstopijo v naše energijsko polje, ki mora biti odprto, srce in um pa bistra. Bolj ko poznamo sebe, bolj poznamo boga v sebi.

Ljudje bi morali predvsem prevzemati odgovornost za svoje življenje

Lažje bi nam bilo, če bi si upali verjeti, da smo soustvarjalci in da je vse mogoče. Jogijski izrek učitelja, jogija Bhajana, pravi: »Zavibriraj kozmos in kozmos bo odprl pot.« Jaz sem si to vedno predstavljala, kot če vržeš kamenček v vodo, kar povzroči, da se razširijo krožni valovi daleč okrog. Treba je samo vreči, zavibrirati, zatorej delujmo! Nič ni nemogoče!

Zelo je pomembno, da se znamo v času življenja dobro pripraviti na odhod. Pri jogi so nas učili, da je odhod najpomembnejši del življenja, mi pa misel na odhod odrivamo, kolikor je mogoče globoko, iz strahu pred smrtjo. Že ko se rodimo, smo vsi obsojeni na odhod, na prehod nazaj, v druge dimenzije.

Do sedaj sem samo teoretično vedela, da je izbira misli naša odločitev. Vedno bolj čutim in opažam, kako je misel nekaj izjemno mogočnega. Sežemo lahko le do tja, do koder sežejo naše misli.

Misliti moramo z namenom. Če zgolj neaktivno čakamo, kaj se bo zgodilo, se pogosto odmaknemo od bistva. Ko pa izrazimo jasen namen, je čas, da potrpežljivo opazujemo z odprtimi čuti. In ko pride trenutek, ga zgrabimo. Delujemo.

Najgloblji razlog, zakaj se tako bojimo smrti, je najbrž ta, da ne vemo, kdo smo

Naslanjamo se na minljive reči, kot so ime, poklic, krog ljudi, s katerimi se družimo, naš življenjepis … Toda če ostanemo brez vsega naštetega, ali še vemo, kdo smo?

Edino, kar imamo, je ta trenutek. Ta vdih, ki ga ravno zdaj vdihujemo. Kaj je prava resnica, resnica o življenju in umiranju?

Zalotim se, kako že celo življenje iščem resnico, predvsem kdo sem, kam grem. Šele bolečina nas zares pripravi na učenje. Srce se ob izgubi odpre za resnico, lahko nas prebudi in spremeni odnos do življenja, čeprav si tega ne želimo.

Ko pogledaš v globino vsake situacije, ko dojameš, ima res vse svoj smisel. Ja, tudi smrt. Otroci so nam dani, da z njimi preživimo neko obdobje. Ničesar si ne smemo lastiti.

Je pa vsak tak dogodek tudi blagoslov, darilo. Večja kot je preizkušnja, večje darilo prinaša s sabo, seveda če nam uspe nanj gledati na tak način. Če nam uspe ostati v središču, povezani s svojim bistvom in bogom. Če nam uspe vsaj za hip uiti dvojnosti. Če nam uspe ostati nenavezani. A običajno smo raje sužnji svojih navad, vzorcev življenja, navezani na ljudi okoli sebe, v prepričanju, da smo svobodni. Biti duhovni bojevnik, bojevnik svetlobe, pomeni razviti posebno vrsto poguma. Ko se iz oči v oči soočiš s strahom in iz tega potegneš nauk. Ko svoje omejitve zamenjamo za neustrašnost, odprtost in junaštvo duha.

Tudi v tem pogledu je moja bolezen darilo. Sedaj imam čas, ničesar več mi ni treba, vse je moja izbira. Zanimivo je, da je bilo vse moja izbira že od nekdaj, a se tega nisem zares zavedala. Um deluje po ustaljenih smernicah, zaradi ega pogosto delamo stvari, ki jih drugi pričakujejo od nas, ker tako pač mora biti. Živimo po vzorcu, ki smo ga tako ali drugače pridobili. A kdo v resnici smo? Kakšno lekcijo potrebujemo, da to dojamemo?

Na trenutke se mi zdi življenje en velik nesmisel

Že ko rodiš otroka, je ta obsojen na smrt. Dobro, da takrat ne razmišljamo tako, da je v ospredju ljubezen. Smrt resnično začutimo šele, ko pride v našo bližino, po naše najbližje. Do takrat je običajno nekje daleč.

Večina ljudi beži pred samim sabo, zapravljamo življenje z nenehno dejavnostjo. To sem počela tudi sama. Zadovoljna sem bila, če sem dan preživela aktivno, če sem opravila mnogo opravkov, osrečila nekaj ljudi, zaslužila nekaj denarja. A v resnici sem se ves čas z naglico vrtela v vrtincu stvari, za katere sem mislila, da jih moram opraviti, z nenehnim stremljenjem za uspehom in pri tem pozabljala na sebe, na svoje bistvo in to, kar je v resnici pomembno. Mnogo spoznanj je prišlo, ko sem bila skoraj nebogljena, odvisna od drugih.
Takrat je zares nujnih prav malo stvari.

Zavedati bi se morali, da smo vsi že po naravi božanski, enkratni. Ne smemo pustiti, da nas strah ovira pri izpolnjevanju svojega
poslanstva tu, na zemlji.

Če strah čutimo, še ne pomeni, da nas prežema. Imamo namreč možnost izbire, sledi odločitev, ali ga bomo spustili vase ali ga bomo nagnali iz življenja. Ali bomo zaradi njega odnehali ali bomo kljub strahu sledili navdihu.

»Zakaj bi starec nehal saditi drevesa, če ga to veseli, mu daje smisel, čeprav se zaveda, da ne bo užival njihovih sadov?« To mi je dalo misliti in odločila sem se, da ne bom več stremela za ozdravitvijo, ampak začela polno živeti, vsak dan posebej.

Tudi če imam pred seboj le še en dan, je pomembno, da ga preživim z žarom in zaupanjem. Ne razumem težkih situacij, ki mi jih prinaša življenje, a trudim se zaupati. Ja trudim, zavestno se trudim, kajti nič ni samoumevno.

Orli ne bežijo pred nevihto, ampak izkoristijo veter, da se dvignejo še višje. Življenjske situacije pridejo kot nevihta. Izkoristimo jih kot orli, ne kot kokoši, ki se umaknejo v kokošnjak. Intuicija nam pomaga, da lahko pričakujemo nevihto in jo izkoristimo.

Zavedam se, da če so se stvari tako zložile, je na meni samo, da sprejemam in se učim, seveda z veliko hvaležnostjo. Sladek priokus popolne predaje. Koliko nitk se je moralo stkati, da je nastala ta preproga, po kateri ravno sedaj stopam?

Vse življenje se pripravljamo na odhod

V resnici se vse življenje učimo in pripravljamo na to, kako bomo odšli. Vsaj tako bi moralo biti. Narava uma pa je taka, da velikokrat misel na odhod samo potlačimo v podzavest. Če nam uspe ohraniti povezavo z izvorom, z bogom, tudi pri odhodu ne gre za izgubo, ker smo ves čas del božanskega in tako tudi ostane.

Tudi če imam pred seboj le še en dan, je pomembno, da ga preživim z žarom in zaupanjem. Ne razumem težkih situacij, ki mi jih prinaša življenje, a trudim se zaupati. Ja trudim, zavestno se trudim, kajti nič ni samoumevno. Če se prepustiš strahovom, te samo odnese, kot plaz. A to je takrat, ko izgubiš povezavo z bogom, z univerzalno modrostjo. Takrat je težko ohranjati vero, da je prav tako, kot je.

Zavedam se, da če so se stvari tako zložile, je na meni samo, da sprejemam in se učim, seveda z veliko hvaležnostjo. Sladek priokus popolne predaje. Koliko nitk se je moralo stkati, da je nastala ta preproga, po kateri ravno sedaj stopam? Le kaj bo tokrat moja lekcija, kakšno bo sporočilo tega nenavadnega potovanja? Čutim, da bo nekaj posebnega. V sebi čutim radost, ki jo prinaša neznano.  Ja, življenje res ni dolgočasno.

Bistvo življenja je resnično v pravi ljubezni. Ljubezen običajno pojmujemo zelo napačno, prava ljubezen je samo brezpogojna. Če jo pogojujemo, to ni več ljubezen. Prava ljubezen prihaja iz naše notranjosti, ne glede na to, kaj se nam v življenju dogaja. Da smo v ljubezni, vemo, ko nimamo strahu. Ko ljubimo ljudi okoli sebe, ko smo sočutni z njimi, ko ne sodimo in ne nadzorujemo. Ko lahko brezpogojno sprejemamo vse izzive življenja, tudi če ne vidimo smisla ali širše slike.

Edita Kurent

Vir: www.svetloba.si