NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Konjeljubci   
    sobota, 15. junij 2019 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: majbo

    Kot otroku mi je srce močno razbijalo od veselja, ko je v naše mesto prišel cirkus z živalmi. Takrat seveda nisem vedel, da morajo za dobro predstavo živali veliko vaditi - in trpeti. Trda roka in bič dreserja sta jih naredila poslušne in ponižne, pa najsi je šlo za psičke, opice, tjulenje, konje, slone, leve ali tigre.

    Slednji so vendarle znali šavsniti nazaj, sloni pa so od časa do časa pomendrali kakšnega krutega dreserja. To mi je dalo misliti, da živali niso prostovoljno v službi človeka in njegove sebičnosti. Otroška glava si takrat ni mogla misliti, da bodo predstave v cirkusu z živalmi nekoč prepovedane. Pa so!

    Človek je naposled končno spoznal, da so tudi živali čuteča bitja, ki jih ne smemo zlorabljati za svoja neodgovorna početja. Naredil je prvi korak, a narediti jih bo moral še veliko, da bo s sebe spral večtisočletno sramoto torture nad živalmi. Kljub aktivnostim raznih nevladnih organizacij, društev in posameznikov, ki jim je mar, kako ravnamo z živalmi, vsakodnevno slišimo in beremo o trpinčenju, neznosnih razmerah in neodgovornem ravnanju ljudi.

    To so zgodbe, ki te presunejo in ti dajo misliti, da je še daleč dan, ko bo človek spoštljivo ravnal z vsemi živimi bitji, a najprej bo moral preseči prepričanje, da si kot homo sapiens lahko nekaznovano podreja vsa druga živa bitja, vključno z lastno vrsto.

    Še vedno je v nas tisti stavek, ki ga je menda izrekel stari Grk Aristotel, da si ne predstavlja družbe brez sužnjev, ki ponižno strežejo pohotnosti in hedonizmu Ahajcev in njene dekadentne elite. Taisto družbo imamo celo za zibelko demokracije. Od takrat se odnosi niso kaj dosti spremenili: še vedno smo gospodovalni, vladarski, naduti, domišljavi, egocentrični, epikurejski, izkoriščevalski.

    Torej, danes so prepovedani nastopi živali v cirkusu, kaj pa denimo pasje dirke, pa petelinji boji, kravje dirke, pa - konjske dirke? Se kdo sploh vpraša, ali se brhki konjiči na hipodrom podajo prostovoljno ali jih morajo lastniki na različne načine prepričevati, da se pehajo za pokali in venci slave?

    Ko sem 2. septembra 2016 v Nedeljcu prebral dopadljivo napisan članek o rejcu konj kasačev, ki je nadvse prepričljivo zatrjeval, kako ljubi svoje rejence na štirih nogah, mi je skozi možgane šinilo nešteto vprašanj. Najprej, zakaj o konjskih dirkah nikoli ne govorimo kot o izkoriščanju teh živali za potrebe človekove sebičnosti, za doseganje puhle slave rejcev in lastnikov in kovanje dobička?

    Jih bomo kdaj prepovedali ali pa vsaj začeli razmišljati, da naše ravnanje konjem povzroča bolečine, prinaša poškodbe in skrajša življenje. In to samo zaradi človeškega napuha in prestiža, pa naj bo ta zavit v še tako nežen in lesketajoč celofan ljubezni.

    Pehanje konjev na hipodromu do zadnjih atomov moči ni v njihovo korist, če bi bila razmišljujoča bitja, bi tja ne odšla prostovoljno, verjemite, ampak korist rejcev in lastnikov, ki si z zmagami pridobivajo čast, ki dviga ceno konjskih šampionov do vrtoglavih višav. Ves tekmovalni cirkus, od začetka osemnajstega stoletja, je namenjen zabavi in dobičku, ne pa veselju in sreči konjev. Pika.

    Ste kdaj opazovali konja po pretečenih nekaj krogih oziroma na cilju po dirki: v popolnem šoku, izbuljenih oči, hropeče hlasta za zrakom in se še dolgo ne more pomiriti. Pljuča dosegajo skrajne meje zmogljivosti. Če ga hoče lastnik obdržati v vrhunski pripravljenosti vsaj nekaj let, a ne več kot pet ali šest, ga mora prisiliti v »vrhunski« trening.

    Povprašajte vrhunske športnike, kako poteka njihov trening - poln je odrekanja, neizmernega naprezanja, včasih tudi kakšne prepovedane substance, psihičnega in fizičnega drila, ki mnogokrat presega človeške zmožnosti. Kri in solze za en sam trenutek slave. Je pri pripravah konj za tek na pomembni tekmi kaj drugače? To bi najraje vprašal konja in ne lastnika. Kajti vsi, brez izjeme, prisegajo na neizmerno ljubezen do teh lepih živali.

    Brez njih jim ni živeti, so družinski ljubljenčki. S podobnim »ljubezenskim sindromom« so okuženi tudi lovci (kadar ne gledajo srne preko puškine cevi). Ali je ljubezen to, da konja prisiliš, da teče za tvojo slavo? Je ljubezen to, da mu s tekom povzročiš bolečino, onesposobiš mišice ali povzročiš zlom kosti, da postane invalid. Ta čustvena ambivalentnost rejcev je nerazumljiva, pravzaprav srhljiva. Bi iz ljubezni prisilili svojo ženo, da vas vsak dan na hrbtu nosi v službo?

    Če odtipkate na internetu pasje dirke, boste zvedeli, da se dirkalnim psom ne godi nič dobrega. Tekaški hrti recimo »odslužijo« svojo kariero v ozkih kletkah, brez stika z ljudmi, brez igrač in ljubkovanja, čeprav so zelo družabni. Od življenja imajo le trde ure treninga, pogosto jih pretepajo in ustrahujejo. Tako živijo dve leti in če imajo srečo, jih kdo, odslužene in zavržene, posvoji. So sredstvo za služenje denarja, tudi sredi prosvetljene Evrope, da ne govorimo o drugih kontinentih.

    Se bolje ravna s konji? Slišim rejce, ki v en glas vzklikajo, da primerjava ni umestna. Mogoče res ni, ampak življenje konja, ki ga pripravljate na pomembno, mogoče celo odločilno dirko, zagotovo ni idilično, kot ga skušajo prikazati nekateri.

    Tudi konji čutijo stres, bolečino, so bitja, ki jim je evolucija namenila svoj način življenja, v katerem zagotovo ni predvidela dirk na življenje in smrt. Do ukinitve konjskih dirk je res še daleč, to mi je jasno, saj takšnega »biznisa«, na gosto prepletenega s stavami in prekupčevanjem konjskih prvakov, ne moreš kratko malo ukiniti. Svet bi doživel še en finančni kolaps, prireditelji dirk in rejci pa v neutolažljivi jok.

    A nekoč, ko se bo človek povzpel na višjo stopnjo čustvene inteligence, jih bodo zagotovo prepovedali, v to sem prepričan. Bodo ljubitelji živali kdaj sposobni dvigniti svoj glas tako visoko in rezko, da bodo konjeljubci, ki svoje ljubljence pošiljajo na hipodrome v žerjavico po kostanj lastne slave in dobička, sposobni dojeti, da se ljubezen ne izkazuje z bičem in tekmovalnim dri lom.

    Bruno Majer, Maribor

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja majbo
  • Več s področja * Osveščanje in ekologija

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20190612162521407

    No trackback comments for this entry.
    Konjeljubci | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,63 seconds