| STARODAVNO 'ZDRAVILO'
  "Ne poznam nikogar, ki slabo  diha in je zdrav." Dr. Andrew Weill, avtor knjige Spontano  zdravljenje
 Zdravljenje z dihanjem poznajo ljudstva Egipta, Tibeta,  Južne Amerike, Indije, Kitajske. Danes je dihalna terapija zelo razširjena in  popularna po vsem svetu. Z izvajanjem dihalnih vaj in tehnik si danes marsikdo  pomaga proti nespečnosti in nemiru, pri pomanjkanju energije in čustvenih težavah,  previsokem krvnem tlaku, za izboljšanje koncentracije in spomina …  Znanstvene  raziskave danes potrjujejo, kar je na vzhodu znano že stoletja - da je dihanje  osnovni ključ do dobrega telesnega in duševnega počutja.
 Ali dihamo prehitro?
 Dihanje je osnovni telesni ritem,  ki nas priklepa na življenje. Je proces, ki nas spremlja od rojstva do smrti.  Indijski jogiji verjamejo, da nam je že ob rojstvu odmerjeno število vdihov,  zato dihajo umirjeno, počasi in globoko. Za sodobnega človeka pa je značilno ravno  obratno. Diha tako kot živi, hitro in površno. Znanstveniki ugotavljajo, da je  dalj časa trajajoče plitko in prehitro dihanje lahko razlog za povišanje  krvnega tlaka, bolezni srca in ožilja, astmatičnih ter drugih zdravstvenih  težav.  Fiziološke knjige nas učijo, da  je normalna hitrost dihanja v mirovanju od 12 do 14 dihov na minuto. Opazovanje  hitrosti dihanja pri ljudeh na delovnem mestu, med gledanjem televizije, pri  branju in drugih opravilih, ki ne zahtevajo fizičnega napora, pa je pokazalo,  da ljudje pogosto dihamo hitreje. Mnogi med nami, ne da bi za to vedeli, hiperventiliramo. Pomeni, da dihamo  prehitro glede na trenutne potrebe po kisiku. Takšno dihanje povzroči prehitro  zmanjšanje količine ogljikovega dioksida v krvi, zaradi česar se arterije  skrčijo (še posebej je to pomembno za karotidno arterijo, ki gre v možgane) in  omejijo pretok sveže krvi skozi telo. Tako dobimo v telo in možgane premalo  kisika, ne glede na to, koliko zraka smo vdihnili. Pomanjkanje kisika pa v  telesu sproži tako imenovan stresni odziv, zaradi katerega postanemo napeti,  tesnobni in vznemirjeni. Nekateri raziskovalci ugotavljajo, da z neustreznim  dihanjem dejansko sami povečamo svoje psihološke probleme in konflikte. Na  žalost je to za mnoge ljudi danes vsakodnevno stanje. Kakšno je pravilno dihanje? Pravilno dihanje je naravno  dihanje našega telesa. Zanj je značilno, da dihalno gibanje ni omejeno le na en  del telesa, ampak harmonično valovi skozi prsni koš, trebuh, hrbet in druge  dele telesa. Takšno dihanje lahko opazujemo pri spečem dojenčku, le redko pa ga  vidimo pri odraslih. Razlog je v tem, da mnogi dejavniki sodobnega življenja  močno vplivajo na naravni dihalni ritem, tako da je dihanje povprečnega človeka  vse prej kot zdravo (naravno). Običajno pri dihanju uporabljamo le manjši del  svojih pljuč, približno eno sedmino in v glavnem dihamo samo s prsnim košem.  Mnogi ljudje, ki se pritožujejo nad utrujenostjo, potrtostjo, nejevoljo,  pomanjkanjem veselja do dela, običajno prehitro in površno dihajo. Pomemben je trebuh  Da bi dihali naravno, pristno in  sproščeno, mora biti naš trebuh prožen in voljan. Gibanje trebuha navznoter in  navzven omogoča premikanje prepone, glavne dihalne mišice, ki ločuje prsno  votlino od trebušne. Ko se pri vdihu trebuh izboči, se prepona spusti navzdol v  trebuh in omogoči, da se pljuča bolj polno razširijo. Ko se trebuh pri izdihu  pomakne navznoter, to spremlja pomikanje prepone navzgor, kar omogoča pljučem,  da se bolj skrčijo in popolneje izdihnejo. Kadar dihate v glavnem tako, da se  premika vaš prsni koš,  trebuh pa ne, je  to znak, da prepona miruje. Pri takem vdihu zajamete le okoli pol litra zraka,  medtem ko je prostornina popolnoma razširjenih pljuč lahko pet litrov in več.  Si predstavljate, kako skromna je oskrba organizma s kisikom pri takem dihanju? Pri tako imenovanem trebušnem  dihanju napolnite tudi spodnje režnje pljuč, ki pri sključenem sedenju na stolu  običajno mirujejo. Zanimiv je podatek, da s širjenjem prsnega koša lahko  povečamo vdih le za 20%,  kadar pa pri  vdihu potisnemo prepono navzdol, se volumen vdiha poveča celo za 50%.   Pravilno, naravno oz. trebušno  dihanje je najmočnejši naravni aktivator krvnega pretoka. Ko vdihnete, ne  vsrkavate samo zraka v pljuča, ampak tudi pomagate črpati vensko kri v srce. Globlji  ko je vdih, boljše je črpanje. Medtem ko srce deluje kot tlačilka, pljuča v tem  primeru delujejo kot nekakšna črpalka za kri. Krvni obtok je odvisen od  ustreznega delovanja obeh. Velikima venama, po katerih v srce neprestano  priteka kri, pljuča pomagajo črpati kri s širjenjem in krčenjem ob vdihu in  izdihu. Globoko in počasno dihanje skoraj v trenutku sprosti zastalo kri v  jetrih, kajti pljuča jo dobesedno vsrkajo. Gibanje prepone in trebuha pa tudi  masira naše notranje organe vključno s srcem. Ta notranja masaža ima zelo  zdravilen vpliv na prebavo, izločanje, cirkulacijo krvi ter na imunski in  živčni sistem. Čustva vplivajo na dihanje  Na razvoj motenj v dihanju vpliva  več dejavnikov, najmočnejši pa so nedvomno naša čustva. Dihanje vpliva na naše  počutje in obratno. Če opazujete nekoga, ki je jezen, lahko opazite, da je  njegovo dihanje sunkovito, glasno, neenakomerno ali kako drugače spremenjeno.  To je povsem normalno. Če hočemo izraziti čustva, moramo ustrezno dihati.  Nemogoče je biti čustveno vznemirjen in hkrati dihati tiho, umirjeno in  ritmično. Nemogoče je tudi vedno izraziti svoja čustva, zato smo se jih že kot  otroci naučili zadrževati in sicer tako, da smo omejili svoje dihanje. Z  zadrževanjem dihanja se odmaknemo od neprijetnih občutkov in čustev. Če dihamo  manj in bolj plitko, na splošno manj čutimo. In dober bioenergoterapevt to  prepoznava kot energijske blokade, poškodbe čaker ali celo kot razpoke v avri,  ki ovirajo normalen pretok energije po telesu. Tudi v trenutkih stresa in strahu  nezavedno zadržujemo dih. To je naravni odziv na prisotnost nevarnosti, ki smo  ga nujno potrebovali za preživetje v divjini. Pomagal nam je utišati telesne  potrebe in zadržati čustva. V naglici današnjega življenja je prekomeren stres  postal svojevrstna življenjska norma. Z njim povezan stresni odziv telesa, ki  drži telo v pripravljenosti na boj ali beg pa je pogosto vključen večji del  dneva. Seveda ga spremlja plitko in površno dihanje. Nekateri imajo pri tem  stisnjene trebušne mišice, drugi mišice prsnega koša, zelo pogosta je tudi  zakrčenost ramenskega obroča. Mišične napetosti večinoma ohranjamo nezavedno in  delujejo kot oklep, ki preprečuje, da bi dihali polno in s celim telesom, tudi  kadar nismo v nevarnosti.
 Podaljšajte izdih
 Milijarde celic v našem telesu so  odvisne od dotoka kisika, ki do njih prihaja po krvi. Dovajanje kisika pa je  samo en vidik dihanja, drugi nič manj pomemben je odvajanje ogljikovega  dioksida. Pomembno je vedeti, da je količina ogljikovega dioksida v krvi tisti  dejavnik, ki splošno uravnava naše dihanje. Če opazujete dihanje ljudi, boste  opazili, da se večina bolj aktivno posveča vdihu, izdih pa je običajno pasiven  in mnogokrat tudi krajši od vdiha. Ko nismo pozorni na dihanje, le redko  popolnoma izdihnemo zrak iz svojih pljuč. Zanimiv je podatek, da tudi pri  popolnem izdihu v pljučih še vedno ostane okoli liter in pol zraka. Ta zrak se  ob vdihu pomeša s svežim zrakom, skupaj pa predstavljata zrak, ki ga resnično  dihamo. Torej, bolj ko izdihnete, več svežega zraka dobite v pljuča in telo.  Nekateri dihalni terapevti priporočajo, naj bo izdih vsaj dvakrat daljši od  vdiha. Nekaj globokih vdihov in počasnih izdihov deluje izredno poživljajoče.  Lahko poskusite takoj! Ljudje, ki delajo dihalne vaje  bodisi po načelih joge, či gonga ali celostnega dihanja, najprej opazijo, da se  jim dihanje na splošno upočasni. Med vadbo je upočasnitev lahko prav  dramatična, celo samo na štiri vdihe v minuti. Takšno dihanje je pravi balzam  za telo in duha, saj ima pozitivne učinke na usklajevanje treh pomembnih sistemov  v telesu: hormonskega, imunskega in avtonomnega živčnega sistema. Zavestno dihanje - most med duhom in telesom Ko usmerimo svojo zavest in misli  k dihanju, ustvarimo most med duhom in telesom in 'se znova srečamo s seboj'.  Dihanje je namreč edina nezavedna telesna funkcija, na katero lahko vplivamo  tudi sami, ker jo vodita tako hoteno (somatsko) kot nehoteno (avtonomno)  živčevje. Zato deluje kot povezovalec in hkrati odsev vseh telesnih in duševnih  procesov. Kdor zna uporabljati to 'naravno orodje', zlahka prebudi in spodbudi  speče moči telesa, s katerimi se telo zdravi samo. Pri tem gre za uporabo  različnih načinov usmerjenega in zavestnega dihanja. Učinki nekaterih so  splošni, npr. osvežijo nas in energizirajo, razbremenijo čustvene napetosti in  živčni sistem; drugi, bolj specifični, pa učinkujejo na določen organ ali  predel telesa, npr. na trebuh, hrbtenico, jetra ali ledvice ali pa delujejo na  neko telesno funkcijo, kot je krvni obtok, prebava, presnova ipd. Pomembno je,  da se dihalnih vaj naučimo pod vodstvom izkušenega dihalnega terapevta  (individualno ali v skupini), ki nam bo znal svetovati, katere vaje so za nas  primerne in kako jih izvajati v naši situaciji. Kdaj se odločimo za dihalno terapijo? Namen dihalnih vaj ni osvajanje  'dihalnih receptov', temveč nam dihanje pomaga znova obuditi in razviti občutek  za telo, še posebej za tiste organe in telesne funkcije, ki so iz tega ali  onega razloga 'podhranjeni' ali preobremenjeni. Nedvomno je terapija z dihanjem  najbolj naravno zdravilo, ki si ga lahko predpišemo, nima neprijetnih stranskih  učinkov in deluje na celega človeka. Posebej pa je terapija z dihanjem  priporočljiva pri naslednjih stanjih:
 ·	nevrovegetativne motnje
 ·	hormonske težave
 ·	nemir  ·	kronična utrujenost in pomanjkanje energije
 ·	vse bolezni dihal
 ·	nekatere aritmije
 ·	glavoboli
 ·	povišan ali prenizek krvni tlak
 ·	krčne žile
 ·	glavkom
 ·	prebavne motnje
 ·	zaprtje
 ·	menstrualne težave
 ·	previsoka ali prenizka telesna teža
 Leo Ivandičwww.cdk.si/soutripanje
 |