|
||||||
|
|||||||
STARODAVNO 'ZDRAVILO'
"Ne poznam nikogar, ki slabo diha in je zdrav."
Dr. Andrew Weill, avtor knjige Spontano zdravljenje
Zdravljenje z dihanjem poznajo ljudstva Egipta, Tibeta, Južne Amerike, Indije, Kitajske. Danes je dihalna terapija zelo razširjena in popularna po vsem svetu. Z izvajanjem dihalnih vaj in tehnik si danes marsikdo pomaga proti nespečnosti in nemiru, pri pomanjkanju energije in čustvenih težavah, previsokem krvnem tlaku, za izboljšanje koncentracije in spomina …
Znanstvene raziskave danes potrjujejo, kar je na vzhodu znano že stoletja - da je dihanje osnovni ključ do dobrega telesnega in duševnega počutja.
Ali dihamo prehitro?
Dihanje je osnovni telesni ritem, ki nas priklepa na življenje. Je proces, ki nas spremlja od rojstva do smrti. Indijski jogiji verjamejo, da nam je že ob rojstvu odmerjeno število vdihov, zato dihajo umirjeno, počasi in globoko. Za sodobnega človeka pa je značilno ravno obratno. Diha tako kot živi, hitro in površno. Znanstveniki ugotavljajo, da je dalj časa trajajoče plitko in prehitro dihanje lahko razlog za povišanje krvnega tlaka, bolezni srca in ožilja, astmatičnih ter drugih zdravstvenih težav.
Fiziološke knjige nas učijo, da je normalna hitrost dihanja v mirovanju od 12 do 14 dihov na minuto. Opazovanje hitrosti dihanja pri ljudeh na delovnem mestu, med gledanjem televizije, pri branju in drugih opravilih, ki ne zahtevajo fizičnega napora, pa je pokazalo, da ljudje pogosto dihamo hitreje. Mnogi med nami, ne da bi za to vedeli, hiperventiliramo. Pomeni, da dihamo prehitro glede na trenutne potrebe po kisiku. Takšno dihanje povzroči prehitro zmanjšanje količine ogljikovega dioksida v krvi, zaradi česar se arterije skrčijo (še posebej je to pomembno za karotidno arterijo, ki gre v možgane) in omejijo pretok sveže krvi skozi telo. Tako dobimo v telo in možgane premalo kisika, ne glede na to, koliko zraka smo vdihnili. Pomanjkanje kisika pa v telesu sproži tako imenovan stresni odziv, zaradi katerega postanemo napeti, tesnobni in vznemirjeni. Nekateri raziskovalci ugotavljajo, da z neustreznim dihanjem dejansko sami povečamo svoje psihološke probleme in konflikte. Na žalost je to za mnoge ljudi danes vsakodnevno stanje.
Kakšno je pravilno dihanje?
Pravilno dihanje je naravno dihanje našega telesa. Zanj je značilno, da dihalno gibanje ni omejeno le na en del telesa, ampak harmonično valovi skozi prsni koš, trebuh, hrbet in druge dele telesa. Takšno dihanje lahko opazujemo pri spečem dojenčku, le redko pa ga vidimo pri odraslih. Razlog je v tem, da mnogi dejavniki sodobnega življenja močno vplivajo na naravni dihalni ritem, tako da je dihanje povprečnega človeka vse prej kot zdravo (naravno). Običajno pri dihanju uporabljamo le manjši del svojih pljuč, približno eno sedmino in v glavnem dihamo samo s prsnim košem. Mnogi ljudje, ki se pritožujejo nad utrujenostjo, potrtostjo, nejevoljo, pomanjkanjem veselja do dela, običajno prehitro in površno dihajo.
Pomemben je trebuh
Da bi dihali naravno, pristno in sproščeno, mora biti naš trebuh prožen in voljan. Gibanje trebuha navznoter in navzven omogoča premikanje prepone, glavne dihalne mišice, ki ločuje prsno votlino od trebušne. Ko se pri vdihu trebuh izboči, se prepona spusti navzdol v trebuh in omogoči, da se pljuča bolj polno razširijo. Ko se trebuh pri izdihu pomakne navznoter, to spremlja pomikanje prepone navzgor, kar omogoča pljučem, da se bolj skrčijo in popolneje izdihnejo. Kadar dihate v glavnem tako, da se premika vaš prsni koš, trebuh pa ne, je to znak, da prepona miruje. Pri takem vdihu zajamete le okoli pol litra zraka, medtem ko je prostornina popolnoma razširjenih pljuč lahko pet litrov in več. Si predstavljate, kako skromna je oskrba organizma s kisikom pri takem dihanju?
Pri tako imenovanem trebušnem dihanju napolnite tudi spodnje režnje pljuč, ki pri sključenem sedenju na stolu običajno mirujejo. Zanimiv je podatek, da s širjenjem prsnega koša lahko povečamo vdih le za 20%, kadar pa pri vdihu potisnemo prepono navzdol, se volumen vdiha poveča celo za 50%.
Pravilno, naravno oz. trebušno dihanje je najmočnejši naravni aktivator krvnega pretoka. Ko vdihnete, ne vsrkavate samo zraka v pljuča, ampak tudi pomagate črpati vensko kri v srce. Globlji ko je vdih, boljše je črpanje. Medtem ko srce deluje kot tlačilka, pljuča v tem primeru delujejo kot nekakšna črpalka za kri. Krvni obtok je odvisen od ustreznega delovanja obeh. Velikima venama, po katerih v srce neprestano priteka kri, pljuča pomagajo črpati kri s širjenjem in krčenjem ob vdihu in izdihu. Globoko in počasno dihanje skoraj v trenutku sprosti zastalo kri v jetrih, kajti pljuča jo dobesedno vsrkajo. Gibanje prepone in trebuha pa tudi masira naše notranje organe vključno s srcem. Ta notranja masaža ima zelo zdravilen vpliv na prebavo, izločanje, cirkulacijo krvi ter na imunski in živčni sistem.
Čustva vplivajo na dihanje
Na razvoj motenj v dihanju vpliva več dejavnikov, najmočnejši pa so nedvomno naša čustva. Dihanje vpliva na naše počutje in obratno. Če opazujete nekoga, ki je jezen, lahko opazite, da je njegovo dihanje sunkovito, glasno, neenakomerno ali kako drugače spremenjeno. To je povsem normalno. Če hočemo izraziti čustva, moramo ustrezno dihati. Nemogoče je biti čustveno vznemirjen in hkrati dihati tiho, umirjeno in ritmično. Nemogoče je tudi vedno izraziti svoja čustva, zato smo se jih že kot otroci naučili zadrževati in sicer tako, da smo omejili svoje dihanje. Z zadrževanjem dihanja se odmaknemo od neprijetnih občutkov in čustev. Če dihamo manj in bolj plitko, na splošno manj čutimo. In dober bioenergoterapevt to prepoznava kot energijske blokade, poškodbe čaker ali celo kot razpoke v avri, ki ovirajo normalen pretok energije po telesu.
Tudi v trenutkih stresa in strahu nezavedno zadržujemo dih. To je naravni odziv na prisotnost nevarnosti, ki smo ga nujno potrebovali za preživetje v divjini. Pomagal nam je utišati telesne potrebe in zadržati čustva. V naglici današnjega življenja je prekomeren stres postal svojevrstna življenjska norma. Z njim povezan stresni odziv telesa, ki drži telo v pripravljenosti na boj ali beg pa je pogosto vključen večji del dneva. Seveda ga spremlja plitko in površno dihanje. Nekateri imajo pri tem stisnjene trebušne mišice, drugi mišice prsnega koša, zelo pogosta je tudi zakrčenost ramenskega obroča. Mišične napetosti večinoma ohranjamo nezavedno in delujejo kot oklep, ki preprečuje, da bi dihali polno in s celim telesom, tudi kadar nismo v nevarnosti.
Podaljšajte izdih
Milijarde celic v našem telesu so odvisne od dotoka kisika, ki do njih prihaja po krvi. Dovajanje kisika pa je samo en vidik dihanja, drugi nič manj pomemben je odvajanje ogljikovega dioksida. Pomembno je vedeti, da je količina ogljikovega dioksida v krvi tisti dejavnik, ki splošno uravnava naše dihanje. Če opazujete dihanje ljudi, boste opazili, da se večina bolj aktivno posveča vdihu, izdih pa je običajno pasiven in mnogokrat tudi krajši od vdiha. Ko nismo pozorni na dihanje, le redko popolnoma izdihnemo zrak iz svojih pljuč. Zanimiv je podatek, da tudi pri popolnem izdihu v pljučih še vedno ostane okoli liter in pol zraka. Ta zrak se ob vdihu pomeša s svežim zrakom, skupaj pa predstavljata zrak, ki ga resnično dihamo. Torej, bolj ko izdihnete, več svežega zraka dobite v pljuča in telo. Nekateri dihalni terapevti priporočajo, naj bo izdih vsaj dvakrat daljši od vdiha. Nekaj globokih vdihov in počasnih izdihov deluje izredno poživljajoče. Lahko poskusite takoj!
Ljudje, ki delajo dihalne vaje bodisi po načelih joge, či gonga ali celostnega dihanja, najprej opazijo, da se jim dihanje na splošno upočasni. Med vadbo je upočasnitev lahko prav dramatična, celo samo na štiri vdihe v minuti. Takšno dihanje je pravi balzam za telo in duha, saj ima pozitivne učinke na usklajevanje treh pomembnih sistemov v telesu: hormonskega, imunskega in avtonomnega živčnega sistema.
Zavestno dihanje - most med duhom in telesom
Ko usmerimo svojo zavest in misli k dihanju, ustvarimo most med duhom in telesom in 'se znova srečamo s seboj'. Dihanje je namreč edina nezavedna telesna funkcija, na katero lahko vplivamo tudi sami, ker jo vodita tako hoteno (somatsko) kot nehoteno (avtonomno) živčevje. Zato deluje kot povezovalec in hkrati odsev vseh telesnih in duševnih procesov. Kdor zna uporabljati to 'naravno orodje', zlahka prebudi in spodbudi speče moči telesa, s katerimi se telo zdravi samo. Pri tem gre za uporabo različnih načinov usmerjenega in zavestnega dihanja. Učinki nekaterih so splošni, npr. osvežijo nas in energizirajo, razbremenijo čustvene napetosti in živčni sistem; drugi, bolj specifični, pa učinkujejo na določen organ ali predel telesa, npr. na trebuh, hrbtenico, jetra ali ledvice ali pa delujejo na neko telesno funkcijo, kot je krvni obtok, prebava, presnova ipd. Pomembno je, da se dihalnih vaj naučimo pod vodstvom izkušenega dihalnega terapevta (individualno ali v skupini), ki nam bo znal svetovati, katere vaje so za nas primerne in kako jih izvajati v naši situaciji.
Kdaj se odločimo za dihalno terapijo?
Namen dihalnih vaj ni osvajanje 'dihalnih receptov', temveč nam dihanje pomaga znova obuditi in razviti občutek za telo, še posebej za tiste organe in telesne funkcije, ki so iz tega ali onega razloga 'podhranjeni' ali preobremenjeni. Nedvomno je terapija z dihanjem najbolj naravno zdravilo, ki si ga lahko predpišemo, nima neprijetnih stranskih učinkov in deluje na celega človeka. Posebej pa je terapija z dihanjem priporočljiva pri naslednjih stanjih:
· nevrovegetativne motnje
· hormonske težave
· nemir · kronična utrujenost in pomanjkanje energije
· vse bolezni dihal
· nekatere aritmije
· glavoboli
· povišan ali prenizek krvni tlak
· krčne žile
· glavkom
· prebavne motnje
· zaprtje
· menstrualne težave
· previsoka ali prenizka telesna teža
Leo Ivandič
www.cdk.si/soutripanje
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/2010032812070379
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
