Ne oglašam se,da bi dosegel uresnièitev kakšnih svojih kapric, ampak za spremembo poraznega stanja, ki se žal odvija in dogaja, pa èeprav za to, kar imam v mislih ne najdem primernejšega izraza kot prekletstvo.

Torej vsem vam, ki ste v dokaj kratkem èasu iz tlaèanov in mezdnih delavcev, torej iz ljudi, ki so vse življenje trdo delali zgolj za kruh in skromno zavetje, se pravi vam, ki danes trdite, da boste umrli (èeprav tega ne storite) v kolikor vam ne bo omogoèena uporaba mesa, telefona, dopusta, televizije, avtomobila,… Ja med nami so tudi ljudje, telesno povsem zdravi, ki od države zgolj zahtevajo, dali pa še niso nikoli niè. Opozarjam, da je slovenska revšèina predvsem psihološkega izvora, napaèno osnovane statistiène metode pa dejstva zgolj izkrivljajo.

Ne trdim, da mnenje velja absolutno in da so razmere glede standarda tudi praviène. Opozarjam, da bi se morali tudi ljudje iz dna lestvice zavedati svoje odgovornosti in dolžnosti, država pa svojega poslanstva glede skrbi za reveže bistveno bolj dosledno. Nikakor pa se naši reveži ne smejo veè uporabljati kot izgovor za brezbrižnost do mnogo hujših problemov v svetu.

Le kdo torej smo, ki smo pozabili, da veè kot milijarda ljudi na tem istem planetu životari vsaj desetkrat slabše od naših najveèjih revežev? Le kako nam to sprenevedanje vedno znova uspe? Kako to da nikoli nikogar ne skrbi za sto milijonov veèinoma rešljivih vsakoletnih èloveških smrtnih žrtev? Za primerjavo, koliko življenj sta že zahtevali obe veèletni svetovni vojni? Manj. Kdo smo torej èlani sodobne družbe, ki nas predvsem skrbi, kako bomo po vsej sili uporabili (unièili) èim veè veèinoma ne nujnih oziroma ne potrebnih produktov? In to kljub ugotovitvam, da taka brezbrižna oblika vegetiranja vodi zgolj v unièenje vseh vrst življenja. Kaj je z nami, da noèemo bivati planetu prijazno, neškodljivo, trajnostno, pa tudi vsem oblikam življenja soèutno in solidarno? Kaj pa, èe bi Slovenci to vendarle želeli?

Torej bo (tudi) v prihodnje glavna skrb vojske, poleg obrambe seveda, zagotavljanje miru, zašèita nemoènih, reševanje in pomoè povsod, kjer se za to pokaže potreba.

Tako bo tudi policija znala dobrovoljno poskrbeti za begunce, s katerimi si bomo nesebièno delili dom in domovino.

V gospodarstvu se bo prenehalo z proizvodnjo prestiža ter vseh nepotrebnih produktov. Ne smemo si domišljati, da obstajajo okolju neškodljivi postopki. Zgolj manj ali bolj. Pravzaprav bi se vse aktivnosti morale ocenjevati in dopušèati skozi kriterije kot sprejemljivo, koristno, potrebno, opravièljivo, etièno,… Èe že vrednote obstajajo je dopustno, da se jih izogibamo? Ali, zakaj in še do kdaj bo v gospodarstvu vladal zgolj zakon moènejšega?

Govorim o podroèju, ki prinaša opustošenje in smrt. Kot, da ni povsem jasno, da smo zgolj mi in nihèe drug  glavni in edini krivec za unièevanje vitalnosti planeta. Kdo nas torej lahko ustavi, èe ne lastna razsodnost? Nam je ljubša verjetnost spopada za preostanek življenjsko pomembnih dobrin, kot so voda, zrak, rodovitna zemlja,..? Kako doseèi streznitev in rešiti kaj se rešiti da? Kaj se torej mora zgoditi, da bo sedanji razvajeni èlovek pristal na skromnost ter odrekanje in to zgolj ali bolje reèeno predvsem zaradi preživetja potomstva?

Bojim se, da je bitka za neboleèo rešitev že zgubljena. Možnosti za zmago ni veè. Preživijo lahko le še zgolj moènejši, pa še to le na pogorišèu unièujoèega spopada. Vprašanje je, do kdaj bomo še lahko uživali sedanje lagodje. Preveè smo zasvojeni z lažjo, da bi bili pripravljeni sprejeti resnico. Verjetno je to tudi razlog, da boleèine drugih bitij ne zaznamo. Kmetijstvo smo oblikovali v eno samo veliko tovarno smrti. Medtem ko za humanitarne potrebe vedno zmanjka denarja, ga za naèrtno proizvodnjo trpljenja in smrti, nikoli. Krivci za te zloèine niste le vi politièni in gospodarski  plaèanci, ampak tudi vsak naroènik tega trpljenja. Naj vam bo ta misel v tolažbo.

Za uspeh sedanje krvave kmetijske doktrine žal uspešno skrbijo tudi razne verske interesne organizacije, kršèanska je pri tem najhujša. Ker se mesa drži denar, so pri tem rdeèem poslu tudi ne samo razne stanovske skupine, kot so to gospodarska, trgovska, obrtna in kmetijska zbornica, kmeèki sindikat, najrazliènejša društva in združenja, ampak celo znanost z zdravstvom na èelu. Vse to je še v moèni mednarodni povezavi. Tudi èe kdo skuša prepreèiti to prekletstvo je obsojen na neuspeh. Èas pa seveda teèe, kri tudi, trpljenje se kopièi, kazen se bliža. Vztrajamo, trmasto in neomajno na stališèu, da živalsko življenje ni vredno niè. Kmetom, mesarjem, trgovcem, pa celo lovcem, ribièem, znanstvenikom je paè dovoljeno bogatenje in celo izživljanje nad živalskim življem.

Ja, na podlagi vseh ugotovitev je skoraj neresno upati, da bi vi, ki ste oblast, prepovedali vse oblike muèenja in trpinèenja, kar bi pomenilo konec živinoreje, ribištva, lova, poizkusov na živalih, zabave na raèun trpinèenja živali… To, da se danes z podarjenim javnim denarjem bohoti in vzpodbuja živinoreja, uradno taji o škodljivosti uživanja mesa ter se celo vzpodbuja njena poraba, podpira lov in ribolov, je pravo nasprotje mojih želja. Argumenti, pa naj bodo moralni, duhovni, zdravstveni, ali morebiti vsaj okoljski, za vas niso dovolj? Zame nerazumljivo. Raje èakate pogubo.

Ne glede na nasprotje stališè, je trenutna praksa bivanja nas in vsega èloveštva porazna in nedopustna. Nujno je treba obrzdati razvade, pohlep, sebiènost, ter tudi tako zmanjšati nevarnost konfliktov in katastrof. Pristajanje na uteèene tokove in brezbrižna prièakovanja nezrelih množic je greh in zloèin. Vsako življenje je sveto in nobeno ne sme biti nezaželeno, tudi tisto ne, ki bi naj omejevalo pravice žensk do njihove svobode. Na vseh nas je, da kaj storimo. Na vas, vplivnih in mogoènih pa je odgovornost  bistveno veèja. Storite kaj. Ne storite niè.      

Ljutomer, 28. 01. 2010

Milan Rus
Mota 25, 9240 Ljutomer
Tel. 041 914 247