|
||||||
|
|||||||
Ne oglašam se,da bi dosegel uresničitev kakšnih svojih kapric, ampak za spremembo poraznega stanja, ki se žal odvija in dogaja, pa čeprav za to, kar imam v mislih ne najdem primernejšega izraza kot prekletstvo.
Torej vsem vam, ki ste v dokaj kratkem času iz tlačanov in mezdnih delavcev, torej iz ljudi, ki so vse življenje trdo delali zgolj za kruh in skromno zavetje, se pravi vam, ki danes trdite, da boste umrli (čeprav tega ne storite) v kolikor vam ne bo omogočena uporaba mesa, telefona, dopusta, televizije, avtomobila,… Ja med nami so tudi ljudje, telesno povsem zdravi, ki od države zgolj zahtevajo, dali pa še niso nikoli nič. Opozarjam, da je slovenska revščina predvsem psihološkega izvora, napačno osnovane statistične metode pa dejstva zgolj izkrivljajo.
Ne trdim, da mnenje velja absolutno in da so razmere glede standarda tudi pravične. Opozarjam, da bi se morali tudi ljudje iz dna lestvice zavedati svoje odgovornosti in dolžnosti, država pa svojega poslanstva glede skrbi za reveže bistveno bolj dosledno. Nikakor pa se naši reveži ne smejo več uporabljati kot izgovor za brezbrižnost do mnogo hujših problemov v svetu.
Le kdo torej smo, ki smo pozabili, da več kot milijarda ljudi na tem istem planetu životari vsaj desetkrat slabše od naših največjih revežev? Le kako nam to sprenevedanje vedno znova uspe? Kako to da nikoli nikogar ne skrbi za sto milijonov večinoma rešljivih vsakoletnih človeških smrtnih žrtev? Za primerjavo, koliko življenj sta že zahtevali obe večletni svetovni vojni? Manj. Kdo smo torej člani sodobne družbe, ki nas predvsem skrbi, kako bomo po vsej sili uporabili (uničili) čim več večinoma ne nujnih oziroma ne potrebnih produktov? In to kljub ugotovitvam, da taka brezbrižna oblika vegetiranja vodi zgolj v uničenje vseh vrst življenja. Kaj je z nami, da nočemo bivati planetu prijazno, neškodljivo, trajnostno, pa tudi vsem oblikam življenja sočutno in solidarno? Kaj pa, če bi Slovenci to vendarle želeli?
Torej bo (tudi) v prihodnje glavna skrb vojske, poleg obrambe seveda, zagotavljanje miru, zaščita nemočnih, reševanje in pomoč povsod, kjer se za to pokaže potreba.
Tako bo tudi policija znala dobrovoljno poskrbeti za begunce, s katerimi si bomo nesebično delili dom in domovino.
V gospodarstvu se bo prenehalo z proizvodnjo prestiža ter vseh nepotrebnih produktov. Ne smemo si domišljati, da obstajajo okolju neškodljivi postopki. Zgolj manj ali bolj. Pravzaprav bi se vse aktivnosti morale ocenjevati in dopuščati skozi kriterije kot sprejemljivo, koristno, potrebno, opravičljivo, etično,… Če že vrednote obstajajo je dopustno, da se jih izogibamo? Ali, zakaj in še do kdaj bo v gospodarstvu vladal zgolj zakon močnejšega?
Govorim o področju, ki prinaša opustošenje in smrt. Kot, da ni povsem jasno, da smo zgolj mi in nihče drug glavni in edini krivec za uničevanje vitalnosti planeta. Kdo nas torej lahko ustavi, če ne lastna razsodnost? Nam je ljubša verjetnost spopada za preostanek življenjsko pomembnih dobrin, kot so voda, zrak, rodovitna zemlja,..? Kako doseči streznitev in rešiti kaj se rešiti da? Kaj se torej mora zgoditi, da bo sedanji razvajeni človek pristal na skromnost ter odrekanje in to zgolj ali bolje rečeno predvsem zaradi preživetja potomstva?
Bojim se, da je bitka za nebolečo rešitev že zgubljena. Možnosti za zmago ni več. Preživijo lahko le še zgolj močnejši, pa še to le na pogorišču uničujočega spopada. Vprašanje je, do kdaj bomo še lahko uživali sedanje lagodje. Preveč smo zasvojeni z lažjo, da bi bili pripravljeni sprejeti resnico. Verjetno je to tudi razlog, da bolečine drugih bitij ne zaznamo. Kmetijstvo smo oblikovali v eno samo veliko tovarno smrti. Medtem ko za humanitarne potrebe vedno zmanjka denarja, ga za načrtno proizvodnjo trpljenja in smrti, nikoli. Krivci za te zločine niste le vi politični in gospodarski plačanci, ampak tudi vsak naročnik tega trpljenja. Naj vam bo ta misel v tolažbo.
Za uspeh sedanje krvave kmetijske doktrine žal uspešno skrbijo tudi razne verske interesne organizacije, krščanska je pri tem najhujša. Ker se mesa drži denar, so pri tem rdečem poslu tudi ne samo razne stanovske skupine, kot so to gospodarska, trgovska, obrtna in kmetijska zbornica, kmečki sindikat, najrazličnejša društva in združenja, ampak celo znanost z zdravstvom na čelu. Vse to je še v močni mednarodni povezavi. Tudi če kdo skuša preprečiti to prekletstvo je obsojen na neuspeh. Čas pa seveda teče, kri tudi, trpljenje se kopiči, kazen se bliža. Vztrajamo, trmasto in neomajno na stališču, da živalsko življenje ni vredno nič. Kmetom, mesarjem, trgovcem, pa celo lovcem, ribičem, znanstvenikom je pač dovoljeno bogatenje in celo izživljanje nad živalskim življem.
Ja, na podlagi vseh ugotovitev je skoraj neresno upati, da bi vi, ki ste oblast, prepovedali vse oblike mučenja in trpinčenja, kar bi pomenilo konec živinoreje, ribištva, lova, poizkusov na živalih, zabave na račun trpinčenja živali… To, da se danes z podarjenim javnim denarjem bohoti in vzpodbuja živinoreja, uradno taji o škodljivosti uživanja mesa ter se celo vzpodbuja njena poraba, podpira lov in ribolov, je pravo nasprotje mojih želja. Argumenti, pa naj bodo moralni, duhovni, zdravstveni, ali morebiti vsaj okoljski, za vas niso dovolj? Zame nerazumljivo. Raje čakate pogubo.
Ne glede na nasprotje stališč, je trenutna praksa bivanja nas in vsega človeštva porazna in nedopustna. Nujno je treba obrzdati razvade, pohlep, sebičnost, ter tudi tako zmanjšati nevarnost konfliktov in katastrof. Pristajanje na utečene tokove in brezbrižna pričakovanja nezrelih množic je greh in zločin. Vsako življenje je sveto in nobeno ne sme biti nezaželeno, tudi tisto ne, ki bi naj omejevalo pravice žensk do njihove svobode. Na vseh nas je, da kaj storimo. Na vas, vplivnih in mogočnih pa je odgovornost bistveno večja. Storite kaj. Ne storite nič.
Ljutomer, 28. 01. 2010
Milan Rus
Mota 25, 9240 Ljutomer
Tel. 041 914 247
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20100201204858592
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
