Na strani http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/objektiv/1042325656 je objavljen intervju z novim ljubljanskim nadškofom dr. Antonom Stresom. Na vprašanje novinarja: „Številni intelektualci menijo, da bi lahko glede sprave korak naprej storili, če bi cerkvena stran zmogla priznati, da je vodstvo RKC med drugo svetovno vojno ravnalo napačno.

Ste razmišljali o tem, da bi v Cerkvi ponovno ovrednotili medvojno vlogo slovenske duhovščine?«, je Stres odgovoril: »Strinjam se, da je glede sprave nujno treba narediti korak naprej. To, kar se nam dogaja, da se še vedno prerekamo in s sovraštvom zastrupljamo ozračje, je zelo hudo.

Kaj lahko stori Cerkev? Razmišljam o tem, da bi skupino uglednih zgodovinarjev zaprosili za ekspertizo o medvojni vlogi vodstva Cerkve. Na podlagi te bi pripravili stališče Cerkve o teh vprašanjih.« Danes ni več vprašanje, ali je cerkev sodelovala z okupatorjem in pobijala lastne ljudi, ker o tem obstaja ogromno obremenilnih dokazov, pač pa je vprašanje, zakaj je RKC začela vojno proti OF.

Mogoče bo tudi za širšo javnost zanimiva argumentacija vzrokov vztrajnih poskusov predstavnikov slovenske podružnice države Vatikan za rehabilitacijo svojega škofa Rožmana kot predstavnika "bojujoče se" cerkve - pri tem pa ultra desničarska večina v vrhu slovenske cerkve redno pozablja na resnične kleriške heroje, ki so v težkih časih klerofašizma stali na strani preprostega slovenskega ljudstva, to je na kaplane Martine Čedrmace. Verjetno je ravno njihova ljudskost, občutljivost za težave navadnih ljudi in obenem njihova premajhna koristnost za samo katoliško institucijo njihova napaka in glavni razlog za njihov nevstop v katoliška svetniška nebesa. 

Spodnji odlomki so iz knjige Škof Rožman in kontinuiteta, avtor Ivan Jan. Dodani so samo glavni naslov in mednaslovi.

Predvojni katolicizem je vodil v fašizacijo slovenske družbe

Filozof in publicist Peter Kovačič-Peršin, znan poznavalec slovenskega katolištva: »Poskus rehabilitacije ljubljanskega nadškofa Gregorija Rožmana dokazuje, da slovenska Cerkev ni sprejela zgodovinske resnice, da je predvojni katolicizem vodil v fašizacijo slovenske družbe in da je opazni del te Cerkve zagrešil kolaboracijo. Tudi škof Rožman.«

Pred vojno so se zaslišali klerikalno-bojni klici s Katoliško akcijo. Pojavili so se Stražarji in predvsem bojeviti Mladci, ki so začeli izdajati glasilo "Mi mladi borci". Že v prvi številki, namenjeni srednješolcem, je bil zapisan bojni citat, ki ga je vihtel bojeviti klerikalizem vseh časov, da namreč »Kristus na zemljo ni prinesel miru, temveč meč.« Glasilo je vse leto 1937, ko so se razmere v družbi vse bolj zaostrovale, razglašalo boj „proti brezbožnemu komunizmu“.  Ta mladčevska organizacija je nato 1940 leta v Kranju priredila shod za katoliške intelektualce. Takrat je spregovoril tudi škof dr. Gregorij Rožman in poudaril, da je ves propad na Slovenskem pospešila katoliška kulturna boječnost. In tedaj je škof Rožman vzkliknil tisti razvpiti stavek: »Potreben nam je nov Mahnič, pa čeprav bi šel kdaj kak korak predaleč! Katoliška akcija je tista, ki poživlja…« Mladci in ostali Rožmanovi ljudje so »korak dalje« naredili že naslednje leto ter jih nadaljevali vse obdobje okupacije. Strahotne posledice so se pokazale med in na koncu NOB.

Cerkvi je zelo ustrezala predvojna kapitalistična ureditev, zato se je borila proti komunizmu

Vzroki poznejšega škofovega delovanje in njegove protipartizanske usmeritve, kakor običajno, tiče v gospodarsko-politični ureditvi in delovanju družbe. Kmečke in delavske množice so bile brezobzirno izkoriščane, brezposelnost je bila kronična. Po deželi so kraljevali veleposestniki, mali kmetje so zaradi strahotne zadolženosti in davkov propadali, bančni, industrijski in veleposestniški veljaki pa so bogateli. V ta kapitalistični razvoj je bila vse bolj vključevana tudi katoliška Cerkev. Tiste katoliške duhovnike ter voditelje Katoliške akcije, ki so v različnih gospodarskih odborih prijateljsko sodelovali z „liberalnimi brezverci“, to ni prav nič motilo. Nič čudnega, saj je bila cerkev zelo bogata. Tako je na primer le 15 največjih cerkvenih fevdalnih posestev, ki so jih obšle vse agrarne reforme, upravljalo kar 37 tisoč ha obdelovalne zemlje in gozdov. Poleg različnih vrednosti in velikih dohodkov je Cerkev tudi od države letno dobivala več denarja, kakor slovensko kmetijstvo, socijala in zdravstvo skupaj. Zato je Cerkvi še kako ustrezala kapitalistična ureditev, ki so jo podpirali „z dušo in telesom“. A tudi tuji kapital in kapitalisti so imeli vplivno gospodarsko moč, zlasti nemški.

Tudi Tone Tomšič je bil prepričan, da se je cerkev vključila v vojno zaradi gospodarskih interesov

Častilci in zagovorniki škofa Rožmana radi poudarjajo tudi, kako se je »boril za življenje Toneta Tomšiča«, organizacijskega sekretarja CK KPS, ki je bil 16. maja 1942 obsojen na smrt. Ohranjena so Tomšičeva pisma, ki jih je iz zapora pisal svoji zelo verni materi. Nekaj odlomkov: »…Na Gorenjskem sem bil zaprt z globoko vernimi katoliki, ki so vsak večer molili rožni venec, pa bili z dušo in srcem na strani osvobodilne fronte…« »…Ne pozabite, da so fašisti začeli streljati talce šele, ko jim je škof Rožman dal svoj žegen. Je vprašanje, če bi se Italijani sploh upali začeti streljati talce, če jim ne bi škof in vsi drugi izrodki našega naroda dali pri tem polno podporo. In vse to še zavijajo in olepšavajo, kakor da bi šlo za vero, da je vera v nevarnosti. Kakšna laž in hinavstvo! Lepa stvar je, če vero branijo in rešujejo tisti pokvarjeni zločinci, ki dan za dnem posiljujejo slovenske žene in dekleta. Te zločince kličejo škof in ostali na pomoč, da jim rešijo ne vero, kakor oni lažejo, ampak ohranijo njihovo zavoženo gospodarstvo nad Slovenci…« Še preden so ustrelili Toneta, sta odšli Bernotova mama in Ivica, Tonetova sestra, prosit škofa Rožmana, naj bi pri papežu posredoval, da Toneta ne bi ustrelili. Ivica je celo pokleknila pred škofa in ga prosila, naj se zavzame za njenega brata, za Toneta, saj se je bojeval proti okupatorju kot zaveden Slovenec. Škof pa se je zasmejal in rekel: »Ne Ivica, lagali pa ne bomo…«

Konec citatov.

Za konec:

Seveda danes ni nič drugače. Ves prokatoliški zgodovinski revizionizem, ogromen napor pri demoniziranju prejšnjega režima (kjer cerkvi niti približno ni šlo slabo, kot to nenehno prikazuje, samo neomejenega nadzora nad dušami in žepi državljanov ni imela), nenehno potrpežljivo prodiranje v vse pore slovenske države (tudi z vračanjem fevdalne cerkvene lastnine jačana gospodarska moč slovenske podružnice Vatikana, kar se odraža tudi z raznoraznimi z davkoplačevalskim denarjem plačevanimi duhovniki - kurati v državnih institucijah, vztrajnimi poskusi prodora v javne šole in s tem bistveno močnejšim vplivom na zavest in podzavest bodočih davkoplačevalcev, kot pa je to možno sedaj s katehezo v župniščih, ipd.). Vse to in še kaj je seveda namenjeno, kot večina zadev v 1800 letni zgodovini cerkve, zgolj in samo zgolj neomejenemu bogatenju in rasti politične moči vatikanskega imperija in njegovih lokalnih izpostav/cerkva po posameznih državah. Jaz, meni, zame, na kakršenkoli način in z vsemi sredstvi - to v bistvu piše na krvavem praporju na našo srečo propadajočega črnega imperija.

»Cerkev je največja korupcija, kar si jih je mogoče zamisliti.«
Nietzsche, nemški filozof

»Mi kar gorimo od pohlepa po denarju in medtem ko rohnimo proti denarju,
polnimo vrče z zlatom in nič nam ni dovolj.«
Škof Hieronim

Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru