Martina Piskač
Dunajska 184a
1000 LJUBLJANA

Ljubljana, 6.1.2010

mag. Cveto Uršič, direktor
Direktorat za invalide
Slovenska c. 54
1000 LJUBLJANA

Zadeva: Hendikepirana najstnica ponovno v svetu »hodečih« - srednja šola

Spoštovani g. mag. Cveto Uršič!
Prazniki so za nami in pred nami je leto, v katerem bo zelo pomembno, da boste razumeli kaj osebna asistenca je in kaj ni ter kako pomembna je za nas hendikepirane v vseh obdobjih našega življenja. To bi do sedaj človek z vašimi izkušnjami in položajem  moral seveda že vedeti. Ker pa na žalost temu ni tako, nadaljujem s svojim pisanjem in upam, da se premaknete v razumevanju naših potreb vsaj za korak.

Po končani osnovni šoli sem se morala odločiti ali nadaljujem srednjo šolo v ZUIM Kamnik, kjer je bilo takrat na razpolago samo triletno poklicno izobraževanje (šiviljstvo, elektro, administrativna), katero je bilo pri mojih fizičnih sposobnostih nerealno ali pa grem v bližnjo srednjo Ekonomsko, naravoslovno šolo.

Ponavadi se je le redko kdo odločil za drugo možnost, saj je bilo znanje iz ZUIM-a prava katastrofa. Morali bi trenirati naš intelekt, saj je logično, da lahko gradimo samo na znanju. Vendar za večino delavcev zavoda smo bili le ubogi invalidi, ki tako in tako nimamo nobene prihodnosti.
Čeprav sem bila mlada in so mi po glavi rojile neumnosti, sem se zavedala to, kar bi se morali vsi zavodski strokovnjaki in tako sem se odločila, da grem po osmih letih ven iz geta med hodeče najstnike. Moram priznati, da me je bilo pošteno strah tega zunanjega sveta, ki je bil pred tem tudi moj svet in ne smemo pozabiti, da je prej kot slej to realni svet v katerega se vrnemo, v katerem se moramo znajti in v katerem moramo biti sprejeti, zato se nas ne sme izolirati.

Tako sem vsako jutro nekaj pred sedmo hitela v 400m oddaljeno šolo v  samem puloverju v mrazu, dežju, snegu. Nisem imela nikogar, da mi sleče jakno, da mi da učbenike na mizo, pisalo v roko, ... . Bila sem dovolj samozavestna, da mi ni bilo pomembno kako bodo novi sošolci sprejemali moj hendikep, imela pa sem kar nekaj težav, da sem vsako uro dobila nekoga za fizično pomoč. Seveda sem se spoprijateljila kar z večino sošolcev, vendar vsi vemo kako po končani uri vsi hitro hitijo v drugo učilnico, zvezki gor, zvezki dol. Ker sem počasneje pisala, sem morala fotokopirati zapiske, domače naloge sem pisala celo večnost, nadoknaditi sem morala vso znanje iz Zavodske zares porazne šole, od jutranjega mraza me je pogosto prijelo na wc in morala sem ponovno na mraz v Zavod, poiskati negovalko in pa zopet nazaj v šolo.

Kakšen užitek bi lahko bila srednja šola, če bi imela osebno asistenco. Imela bi takšne skrbi kot drugi sošolci. To so bile takrat zame le sanje.
V 2. letniku sem šla na težko operacijo in ker sem potrebovala daljše okrevanje, sem se odločila, da bom končala letnik tako, da bom snov sama obdelala in šla na izpit po dogovoru. Ugotovila sem, da je za mene to najlažje, zato sem se dogovorila za ta način šolanja tudi za naprej. Od takrat sem se čez dan sama učila, zvečer pa se zabavala. Ponovno sem se zaprla v Zavodske okvire in se večinoma družila »s sebi enakimi«. Nihče nas ni pripravljal na življenje izven institucije, verjetno zato, ker težje hendikepirani naj bi šli naprej v domove starejših občanov ali pa staršem na grbo. Vendar pa je bilo v ZUIM-u kar nekaj hodečih, kateri so po življenju v instituciji imeli in še imajo težave. Med nami so bili pomembni, zunaj pa izgubljeni.

Pri 17 letih sem prišla v dom starejših občanov, kar nikakor ni primerno za najstnico, ki hoče živeti. O tem naslednjič.
G. Uršič, dati nam morate možnost, da postanemo aktivni državljani v vseh življenskih obdobjih, na vseh področjih in da prevzamemo odgovornost za svoje življenje. To je možno predvsem z osebno asistenco po ENIL načelih in principih.

Lepo vas pozdravljam z željo, da bo leto 2010 odločilno leto, da se sprejme že napisani Zakon o osebni asistenci, ki pa kot, da se vas ne tiče. Res je, da ste se angažirali aktivno pri Zakonu o izenačevanju možnosti vendar, če bo sprejet v takšni obliki kot je predlagan, boste Družinskemu pomočniku dodali še en »sfižen« projekt, ki bo šele skozi čas pokazal negativne konsekvence.

Lep pozdrav!                                                                                      
Martina Piskač

V vednost:

• Predsednik Vlade RS, g. Borut Pahor
• Predsednik RS, g. dr. Danilo Türk
• Predsednik DZ RS, g. dr. Pavle Gantar
• Bivši predsednik RS, g. Milan Kučan
• Bivša prva dama RS, ga. Štefka Kučan
• Ministrstvo za zdravje, g. Eržen, državni sekretar
• Minister za delo, družino in socialne zadeve, g. dr. Ivan Svetlik
• Direktorat za socialo pri MDDSZ, g. Davorin Dominkuš
• Direktorat za invalide pri MDDSZ, ga. mag. Ana Vodičar
• UMAR, ga. Lidija Apohal Vučkovič
• Socialna Zbornica Slovenije, g. Bojan Regvar
• Fakulteta za socialno delo, ga. dr. Darja Zaviršek
• Četrtna skupnost Bežigrad, g. Viljem Grebenc
• Župan MOL, g. Zoran Jankovič
• Zveza Potrošnikov Slovenije, ga. Breda Kutin, ga. Burger
• Komisija za peticije v DZ RS, ga. Majda Potrata
• Odbor za delo, zdravstvo, družino, socialne zadeve in invalide v DZ RS, ga. Andreja Črnak-Meglič
• Varuhinja človekovih pravic, ga. Zdenka Čebašek
• Minister za pravosodje, g. Aleš Zalar
• Ministrica za notranje zadeve, ga. Katarina Kresal
• Inštitut za socialno varstvo RS, ga. mag. Barbara Kobal
• Poslanskim skupinam v DZ RS
• Svetniškim skupinam v Mestnem Svetu MOL
• US RS
• YHD, ga. Elena Pečarič
• Nacionalni svet invalidskih organizacij
• Koordinacija invalidskih organizacij Slovenije
• Zveza invalidskih organizacij Slovenije
• Odvetniška pisarna Čeferin
• Okrožnemu in Vrhovnemu državnemu tožilstvu v Ljubljani
• Mrs. Prof. Ann Davis, Mr. Angus McCabe, University of Birmingham, UK
• Mr. Adolf Ratzka, Institute of Independent Living, Stockholm
• Mr. John Evans, European Network of Independent Livinig (ENIL), London, UK
• Mr. Jerzy Busek, President of the European Parliament, Bruxelles, BE