Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20100107191309240
Hendikepirana najstnica ponovno v svetu »hodečih« - srednja šola
četrtek, 7. januar 2010 @ 19:13 CET
Uporabnik: Pozitivke
Martina Piskač
Dunajska 184a
1000 LJUBLJANA
Ljubljana, 6.1.2010
mag. Cveto Uršič, direktor
Direktorat za invalide
Slovenska c. 54
1000 LJUBLJANA
Zadeva: Hendikepirana najstnica ponovno v svetu »hodečih« - srednja šola
Spoštovani g. mag. Cveto Uršič!
Prazniki so za nami in pred nami je leto, v katerem bo zelo pomembno, da boste razumeli kaj osebna asistenca je in kaj ni ter kako pomembna je za nas hendikepirane v vseh obdobjih našega življenja. To bi do sedaj človek z vašimi izkušnjami in položajem moral seveda že vedeti. Ker pa na žalost temu ni tako, nadaljujem s svojim pisanjem in upam, da se premaknete v razumevanju naših potreb vsaj za korak.
Po končani osnovni šoli sem se morala odločiti ali nadaljujem srednjo šolo v ZUIM Kamnik, kjer je bilo takrat na razpolago samo triletno poklicno izobraževanje (šiviljstvo, elektro, administrativna), katero je bilo pri mojih fizičnih sposobnostih nerealno ali pa grem v bližnjo srednjo Ekonomsko, naravoslovno šolo.
Ponavadi se je le redko kdo odločil za drugo možnost, saj je bilo znanje iz ZUIM-a prava katastrofa. Morali bi trenirati naš intelekt, saj je logično, da lahko gradimo samo na znanju. Vendar za večino delavcev zavoda smo bili le ubogi invalidi, ki tako in tako nimamo nobene prihodnosti.
Čeprav sem bila mlada in so mi po glavi rojile neumnosti, sem se zavedala to, kar bi se morali vsi zavodski strokovnjaki in tako sem se odločila, da grem po osmih letih ven iz geta med hodeče najstnike. Moram priznati, da me je bilo pošteno strah tega zunanjega sveta, ki je bil pred tem tudi moj svet in ne smemo pozabiti, da je prej kot slej to realni svet v katerega se vrnemo, v katerem se moramo znajti in v katerem moramo biti sprejeti, zato se nas ne sme izolirati.
Tako sem vsako jutro nekaj pred sedmo hitela v 400m oddaljeno šolo v samem puloverju v mrazu, dežju, snegu. Nisem imela nikogar, da mi sleče jakno, da mi da učbenike na mizo, pisalo v roko, ... . Bila sem dovolj samozavestna, da mi ni bilo pomembno kako bodo novi sošolci sprejemali moj hendikep, imela pa sem kar nekaj težav, da sem vsako uro dobila nekoga za fizično pomoč. Seveda sem se spoprijateljila kar z večino sošolcev, vendar vsi vemo kako po končani uri vsi hitro hitijo v drugo učilnico, zvezki gor, zvezki dol. Ker sem počasneje pisala, sem morala fotokopirati zapiske, domače naloge sem pisala celo večnost, nadoknaditi sem morala vso znanje iz Zavodske zares porazne šole, od jutranjega mraza me je pogosto prijelo na wc in morala sem ponovno na mraz v Zavod, poiskati negovalko in pa zopet nazaj v šolo.
Kakšen užitek bi lahko bila srednja šola, če bi imela osebno asistenco. Imela bi takšne skrbi kot drugi sošolci. To so bile takrat zame le sanje.
V 2. letniku sem šla na težko operacijo in ker sem potrebovala daljše okrevanje, sem se odločila, da bom končala letnik tako, da bom snov sama obdelala in šla na izpit po dogovoru. Ugotovila sem, da je za mene to najlažje, zato sem se dogovorila za ta način šolanja tudi za naprej. Od takrat sem se čez dan sama učila, zvečer pa se zabavala. Ponovno sem se zaprla v Zavodske okvire in se večinoma družila »s sebi enakimi«. Nihče nas ni pripravljal na življenje izven institucije, verjetno zato, ker težje hendikepirani naj bi šli naprej v domove starejših občanov ali pa staršem na grbo. Vendar pa je bilo v ZUIM-u kar nekaj hodečih, kateri so po življenju v instituciji imeli in še imajo težave. Med nami so bili pomembni, zunaj pa izgubljeni.
Pri 17 letih sem prišla v dom starejših občanov, kar nikakor ni primerno za najstnico, ki hoče živeti. O tem naslednjič.
G. Uršič, dati nam morate možnost, da postanemo aktivni državljani v vseh življenskih obdobjih, na vseh področjih in da prevzamemo odgovornost za svoje življenje. To je možno predvsem z osebno asistenco po ENIL načelih in principih.
Lepo vas pozdravljam z željo, da bo leto 2010 odločilno leto, da se sprejme že napisani Zakon o osebni asistenci, ki pa kot, da se vas ne tiče. Res je, da ste se angažirali aktivno pri Zakonu o izenačevanju možnosti vendar, če bo sprejet v takšni obliki kot je predlagan, boste Družinskemu pomočniku dodali še en »sfižen« projekt, ki bo šele skozi čas pokazal negativne konsekvence.
Lep pozdrav!
Martina Piskač
V vednost:
Predsednik Vlade RS, g. Borut Pahor
Predsednik RS, g. dr. Danilo Türk
Predsednik DZ RS, g. dr. Pavle Gantar
Bivši predsednik RS, g. Milan Kučan
Bivša prva dama RS, ga. Štefka Kučan
Ministrstvo za zdravje, g. Eržen, državni sekretar
Minister za delo, družino in socialne zadeve, g. dr. Ivan Svetlik
Direktorat za socialo pri MDDSZ, g. Davorin Dominkuš
Direktorat za invalide pri MDDSZ, ga. mag. Ana Vodičar
UMAR, ga. Lidija Apohal Vučkovič
Socialna Zbornica Slovenije, g. Bojan Regvar
Fakulteta za socialno delo, ga. dr. Darja Zaviršek
Četrtna skupnost Bežigrad, g. Viljem Grebenc
Župan MOL, g. Zoran Jankovič
Zveza Potrošnikov Slovenije, ga. Breda Kutin, ga. Burger
Komisija za peticije v DZ RS, ga. Majda Potrata
Odbor za delo, zdravstvo, družino, socialne zadeve in invalide v DZ RS, ga. Andreja Črnak-Meglič
Varuhinja človekovih pravic, ga. Zdenka Čebašek
Minister za pravosodje, g. Aleš Zalar
Ministrica za notranje zadeve, ga. Katarina Kresal
Inštitut za socialno varstvo RS, ga. mag. Barbara Kobal
Poslanskim skupinam v DZ RS
Svetniškim skupinam v Mestnem Svetu MOL
US RS
YHD, ga. Elena Pečarič
Nacionalni svet invalidskih organizacij
Koordinacija invalidskih organizacij Slovenije
Zveza invalidskih organizacij Slovenije
Odvetniška pisarna Čeferin
Okrožnemu in Vrhovnemu državnemu tožilstvu v Ljubljani
Mrs. Prof. Ann Davis, Mr. Angus McCabe, University of Birmingham, UK
Mr. Adolf Ratzka, Institute of Independent Living, Stockholm
Mr. John Evans, European Network of Independent Livinig (ENIL), London, UK
Mr. Jerzy Busek, President of the European Parliament, Bruxelles, BE
Komentarji (0)
www.pozitivke.net