Nežna ročica, drobcena dlan,
nasmeh iskren jo kliče k sebi,
da začutil njen bi objem,
spoznal, občutil solze, smeh.

Iskren v mislih, želja preprostih,
ob materi željan ljubezni njene,
ki v njem živi do smrti, ne ovene,
ko objame, poboža nežno ga lahno.

Ob prsih njenih ljubezen se krepi,
ob korakih prvih,besedah naprej živi.
Morda otrok, njegov moški bo korak,
če dekle, le zdravja želi jima vsak.

On odrasel v fanta bo v moža,
ljubezen črpal razdajal se iz dna srca,
tisto podarjeno, od ljubeče matere vsajeno,
kot ljubezni dekletom iz mladosti prirojeno.

Zdaj nežna dlan že mami boža,
lice njeno sveta najlepša roža,
a pogleda, njene sreče, oči,
nosil v srcu večno bo svoje dni.