| Zavest, podzavest, nadzavest
 Toda zgodba o zakonitostih zavesti je še bolj zapletena. Večplastna je. Človeška bitja ustvarjajo in »vedo, kar vedo«, na treh ravneh izkustva: na podzavestni, zavestni in nadzavestni ravni.
Podzavestna raven je raven avtomatskih procesov: dihanje, utripanje srca, mežikanje... Tu so hipne rešitve problemov. Ko bi ne bilo avtonomnega delovanja in bi bilo tudi osnovne fiziološke procese potrebno zavestno nadzorovati, bi bila zavest preobremenjena; morda bi kar »pregorela«. Ne bi ji ostalo več manevrskega prostora za ukvarjanje s pojavi, ki se dogajajo v zunanjem svetu.
Na zavestni ravni sami ustvarjamo svojo realnost. Zavest uporablja kopico orodij, da lahko obvladuje tisto, čemur rečemo »stvarnost«. Uporablja razum, čustva, občutke, spomin, intuicijo, višje čute in druge duhovne sposobnosti, ki se jih niti jasno ne zavedamo. Koliko tega se zavedamo, je odvisno od ravni zavesti. Vse to je na fizični ravni in gradi naš lažni Jaz. Dvig zavesti pomeni razširitev izkušnje fizične realnosti in dopolnitev vedenja.
Nadzavestna ravenje raven izkustva, na kateri se v celoti zavedamo ustvarjanja svoje realnosti. To je raven duše. Psihologija o tej ravni ne govori. Večina se na zavestni ravni ne zaveda namenov, ki jih ima na nadzavestni ravni - ali pa le občasno. Nadzavest je tisti del nas, kjer je shranjen širši načrt duše. Njen cilj pa je, da se približa izpolnitvi tega, zaradi česar smo prišli v telo, torej - da izpolnimo svoje poslanstvo, izživimo določeno vlogo, nekaj konkretnega izkusimo in občutimo. Nadzavest (naš »višji jaz«) nas ves čas usmerja k najbolj želeni naslednji izkušnji rasti - k pravim dogodkom in ljudem, da bi lahko dosegli kombinacijo vedenja in izkustva, ki bosta rodila občutenje in ustvarila zavedanje lastnega bistva.
Duša lahko na nadzavestni ravni ve, da je v tem življenju že izpolnjena, a se tega na zavedni ravni ne »zaveda«. Ko v določenem trenutku ve, da je izpolnjena, se odloči, da bo svojo eksistenco v fizičnem telesu prekinila, saj so zadani cilji doseženi. Odloči se za »smrt«, ki pa je le dogodek v življenju duše, na prehodu v drugo, duhovno stvarnost. Toda na zavestni ravni se človek (običajno) tega ne zaveda. Zato si umišlja, da je smrt tragičen dogodek, ki mu je vsiljen.
Zoran Železnikar
Vir: www.prisluhni.si |
NE ZAMUDITE
Zavest in stvarnost 4.del
Prispeval/a: panefin001 dne nedelja, 18. maj 2014 @ 15:42 CEST
Avtor žal ni zavesten dejstva, da so vse delitve, ki jih v članku navaja, produkt ega ki se lepo zabava in dolgočasi sebe ter tiste, ki so v take delitve ujeti.
Tovrstne razlage ne pripomorejo k spoznavanju sebe takega kot si v resnici, temveč le potrjujejo laži katerih bi se morali osvoboditi vseh po vrsti.
Dokler um sam ni zavesten omejenosti vseh delitev, tako dolgo se jih bo oklepal in jih analiziral do onemoglosti.
Navajam le eno trditev iz članka, ki je skregana sama s seboj:
»Večina se na zavestni ravni ne zaveda namenov, ki jih ima na nadzavestni ravni - ali pa le občasno«.
Kako pa bi se sploh lahko zavedal nečesa kar je nad tabo?
Ničesar ni kar je nad ali pod tabo. Vse te delitve so lažne.
So produkt in sama vsebina ega.
Vse je v meni in ničesar ni od česar sem ločen, pa če se tega zavedam ali ne.
Človek ki se dejansko spoznava, prej ko slej spozna omejenosti vseh delitev in se jih ne oklepa več.
Potem življenje dobi povsem drugačen pomen.
Življenje postane radost brez meja.
Srečno.
Mirko
Zavest in stvarnost 4.del
Prispeval/a: Astronom dne nedelja, 18. maj 2014 @ 20:03 CEST
Mirko, s stavkom, ki si ga napisal:
"Vse je v meni in ničesar ni od česar sem ločen, pa če se tega zavedam ali ne."
... si pravkar izjavil, da priznavaš Super-Ego, se pravi "Jaz sem, ki Sem".
Čestitam !
... ampak ne se sekirat ... ;)
Lep dan.
Zavest in stvarnost 4.del
Prispeval/a: panefin001 dne nedelja, 18. maj 2014 @ 21:30 CEST
Zapisal sem, da ni ničesar od česar sem ločen.
Občutek ločenosti je EGO ali jaz. Vseeno je ali majhen ali veliki, ali pravi ali lažen.
Jaz je ločenost in pika.
To kar sem zapisal, je torej nekaj povsem drugega od ega.
Mislimo, da obstaja življenje in mi (jaz) kot ločena entiteta.
Toda resnica je ta, da obstaja samo življenje ki smo mi sami.
Imenitno je ko si si s tem povsem na jasnem.
Potem resnično lahko živiš kot orel, saj nisi od ničesar več ločen.
Ko jaza ni, ni dualnosti.
Zato ničesar več ne iščeš, k ničemur več ne stremiš kar ne pomeni, da si ameba.
Pomeni, da si radost sama v vsakem trenutku.
Vse je ena veličastna celota.
Je harmonija vsega z vsem.
V takem stanju obstaja le direktno doživljanje...
Jaz je edina ovira k takemu življenju.
Žal se namesto, da bi se ukvarjali s tem kako jaz naj skopni, ukvarjamo pretežno s tem kako jaz ojačati.
"Jaz sem ki sem" je ena takih krepitev ega.
Srečno.
Mirko
Zavest in stvarnost 4.del
Prispeval/a: Astronom dne nedelja, 18. maj 2014 @ 23:42 CEST
Mirko:
"Zapisal sem, da ni ničesar od česar sem ločen."
Astronom:
Kdo si torej Ti, ki od ničesar nisi ločen ?
Če celota ne vsebuje Tebe, potem to ni več celota.
Torej si Ti celota ... ne more bit drugače, sprijazni se.
Mirko:
"Potem resnično lahko živiš kot orel, saj nisi od ničesar več ločen."
Astronom:
Točno. Ker si Ti Vse ! - Vseobsegajoča celota - Eno - Torej "Jaz sem, ki Sem."
Mirko:
"Ko jaza ni, ni dualnosti."
Astronom:
Nak, če jaza ni, ni ničesar ... ker potem ni opazovalca.
Če pa Jaz izločiš iz Celote, potem res prideš do dualnosti. Spet prideš do zaključka, da je edino "Jaz" lahko celota in to celo nič drugega, kot le Jaz, ker če še kaj obstaja razen "Jaz", potem "Jaz" ne bi bil več celota.
Pa saj z Jazom ni nič narobe, Mirko. Sprejmi se ! Zakaj bi se zanikal ?
Mirno noč !
Zavest in stvarnost 4.del
Prispeval/a: panefin001 dne ponedeljek, 19. maj 2014 @ 19:22 CEST
Nak, če jaza ni, ni ničesar ... ker potem ni opazovalca.
Mirko:
No dobro Astronom. Torej bi jaz naj bil opazovalec?
Se strinjam.
Iz tega sledi, da zraven opazovalca (jaza) obstaja še tisto kar on opazuje ali opazovano.
Vidiš dragi prijatelj, dokler obstaja jaz nujno mora obstajati še tisto kar on opazuje.
Jaz pa govorim o stanjih, kjer ni delitve na opazovalca in opazovano.
V stanju enosti je opazovalec opazovano, in med njima ni delitve.
Jaz je torej sam vzrok delitve in dokler bo le ta trajal, bo trajalo tudi stanje dvojnosti.
Ko to dejstvo jaz sam povsem jasno uvidi, potem obstaja možnost, da končno preneha z blebetanji in vsemi poskusi »doseči« nekaj kar ga presega (celoto).
Potem se preneha raztegovati in igrati lažnih iger, ter si domišljati kako je on bog, ljubezen….
Preneha se identificirati s svojimi vsebinami in mehanskimi vzorci, ki so vsi po vrsti del preteklosti.
Ko jaz enkrat zares preneha, ne zato ker mora ali ker so ga prisilili, temveč ker sam razume, da je omejen, so vrata neskončnosti, je tisto kar brezuspešno išče od kar obstaja.
Dragi prijatelj za majhen razum, za ego, za jaz, ni večjega odkritja od tega.
V tem ni nobenega sovraštva do samega sebe ali do kogarkoli.
Gre za presežek v razumevanju samega sebe do te mere, da povsem utihneš.
In ko je jaz povsem, povsem tiho, ko skozi razumevanje skopni, potem ni več delitve.
Šele potem uvidiš, da jaz celote ne more vsebovati, obratno pa ja.
Vse kar iz tega stanja počneš je prav, saj namesto manjšega (jaza) deluje energija ki z ničemer ni omejena.
To, da se ta nedeljiva energija enkrat izraža skozi tvoje in drugič skozi moje telo ali drevo, ptico, reko…, te ne zmoti nikoli več in nikoli več se ne ujameš v obliko saj jasno vidiš, da je v vsem eno in isto življenje.
Ni dveh.
To življenje smo mi.
In to življenje nima ne začetka ne konca.
V njem ni trohice strahu.
Gre za svobodo od vseh oblik, od vsega znanega.
Gre za nekaj česar se majhen razum ne more dokopati nikoli.
Vse kar lahko naredi je, da preneha.
Potem je živa radost sama po sebi.
Srečno.
Mirko