Za nami je še en velikonočni teden. Mnogi kristjani so tedne razmišljali pred temi prazniki, kje in kako jih bodo preživeli. Toda ali je v njihovih mislih bil tudi vstali Kristus ali so bile ponovno v ospredju pozunanjeni obredi in tradicije katoliške cerkve?

V brošuri Prerok št. 7 je zapisan kritičen pogled na obnašanje mnogih kristjanov ob veliki noči, citiram: »Veliki petek pomeni za mnoge kristjane: Spominjamo se Jezusove smrti na križu. Velika noč pomeni: Spominjamo se Jezusovega vstajenja. Torej se spominjamo. Je kristjan v vseh dva tisoč letih že razmislil o tem, zakaj kljub Jezusovemu vstajenju še vedno visi na križu mrtev mož - včeraj, danes in jutri?

To je posmehovanje in zasmehovanje Kristusa in vseh tistih, ki sprejmemo svoj križ, da bi se s Kristusovo pomočjo in po zaslugi Njegovega vstajenja rešili bremena svojih grehov, se dvignili in priselili v kraljestvo miru in ljubezni. Na veliki petek, na postni dan, se je‚ riba. Seveda naj bo svež krap, sveže ubita postrv ali polenovka. Včeraj smo se še sprehajali vzdolž potoka in uživali ob veselih skokih postrvi in gracioznem gibanju njenih sovrstnikov.

Morebiti te že jutri ležijo kot truplo, okusno pripravljene za kosilo. Brezskrbno se obeduje ne oziraje se na zdaj srep postrvin pogled. Ne misli se več, da so bile včeraj še ribe, ki so živahno in veseleč se življenja, plavale v vodi in se veselile svojega obstoja. Živalskemu kanibalu človeku ni pomembno ali je‚ postrv ali ščuko. Zanj je važno uživanje, verjetno tudi takrat, ko mu človek kot jaz trka na njegovo vest.

Včeraj je krščanski sprehajalec videl na pašniku divjati jagnje, na travniku poskakovati zajca, srnico hitro smukniti v grmovje. Veselil se je življenja živali, njihove lepote, ljubkosti in veselja do življenja. Jutri, na velikonočni dan, pa cerkveni kristjan poje jagnjetovo stegno, mariniranega zajca ali pretaknjen srnin hrbet.

Kmet, tudi kristjan je ubil malo jagnje. Lovec, spet kristjan - je lovil veselega zajca, ljubko srno in ju uplenil. Kaj naj bi? Z nečim se je treba hraniti! Jagnje, zajec in srna gredo razkosani, dobro začinjeni, mojstrsko pretaknjeni v ponvo za pečenje in nato na mizo cerkvenih dostojanstvenikov in posnemajočih cerkvenih kristjanov.

Naslednjim bližnjim, ki jih imenujemo svinje, ne gre bolje. Včeraj je bil pujsek še živahen in razigran, danes je zaklan in razkosan. Kose njegovega mrtvega telesa mesar prekadi, torej pripravi za uživanje in ponudi v prodajo.

Marsikateri cerkveni kristjan, ki ve, kaj se spodobi, zavije prekajeno šunko v fino in čisto krpo, da bi jo nato v košari nesel v cerkev k duhovniku. Ta blagoslovi "darove narave". Zdaj je šunka blagoslovljena in pripravljena za uživanje; z blagoslovljeno šunko je blagoslovljeno živalsko-kanibalsko telo. Na koncu smo bili vendar še "kristjan".

Kdor še hodi v cerkev, bo pri velikonočni božji službi z močnim in prepričanim glasom pel znano pesem vstajenja: "Jezus živi, z Njim tudi jaz. Smrt, kje so sedaj tvoje grozote?" Kristus Boga je resnično vstal. Njegov Duh biva v nas - toda živimo mi v Njem in z Njim? Dela kristjan to, kar je Jezus učil in za kar nam je bil zgled?

Ali so mnogi ljudje postali tako rekoč zli duhovi za živali gozda, polja, zraka, voda in hlevov? Niso mnogi postali zli duhovi za vso naravo? Kristjan podira drevje, ne glede, če je pomlad, poletje, jesen ali zima, podobno kot muči, tepe in ubija živali. Kristjani so postali ubijalci in klavci kraljestev narave. Živali pobegnejo pred nebrzdanim živalskim kanibalom človekom.

Mnogi kristjani vzamejo to kot samoumevno - saj se počutijo kot gospodarji Zemlje in družbe. Katere družbe? Družbe ubijalcev, tatov, morilcev, izkoriščevalcev, roparjev, goljufov, nasilnežev, lažnivcev, obrekovalcev, zapostavljalcev, zakonolomcev, oskruniteljev otrok, nasilnežev narave, mučiteljev živali, nasilnežev nad rastlinami in minerali in še in še - torej uničevalcev celotnega planeta Zemlja.«

Branko Debeljak, Ptuj