NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 29-mar
  • VegaFriday v Piranu

  • nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Diamant   
    petek, 21. oktober 2016 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: kanika59

    Mušice nad vodo so dale slutiti, da bo deževalo, saj so se v rojih kot zlovešči stebri spuščale in dvigale nad gladino temno zelenega tolmuna. Kot sence globin so ribe prežale na plen, ga čakale, da je priletel od zgoraj, iz neba, ga prijele in jih že ni bilo več. V celotnem prostoru se je čutila napetost, nemir narave je bil v zraku, v vodi, med drevjem, v vsej okolici struge potoka.

    Samička vodomca, ki je imela gnezdece pod skalnim previsom, je precej živahneje letala med vodnimi kapljami, ki so še v zadnjih sončnih žarkih blestele in žarele kot biseri narave. Vse je bilo čutiti, kot da se pripravlja na nekaj grozečega, na nevihto; tudi zvoki žuboreče vode in oddaljeno grmenje na vzhodu je napovedovalo. Vsi so najavljali, da se potok pripravlja za sprejem, kar mu bo dano, položeno v strugo; da se bo moral boriti s silami, ki so ga že na tisoče let delale le še bolj močnega, bolj odpornega in osamljenega v tem.

    Sedela sta na robu tolmuna in opazovala življenje, ki se je odvijalo okoli njiju. S pogledi sta bila zamaknjena v dogodke, saj sta bila del žive narave, ki je umirala zato, da so drugi živeli življenje zmagovalca. Petje kukavice je zaobjemalo celostno podobo narave in ji dajalo pomen dogodkov, saj je verjetno iskala, kam bi položila svoje bodoče potomstvo in nanj pozabila.

    Ona je bila vsa kot zavita v mavrico. Žarki, ki so pronicali skozi mlado bukev, so jo oblivali in jo delali še lepšo, še bolj mikavno. Bila je kot vila, ki prihaja k vodi, da se odžeja in s svojo podobo še polepša lepoto kraja. On jo je gledal, kot da bi si jo hotel za večno vtisniti v spomin, jo zakleniti vase in poglobiti v dušo. Ob njej se je počutil tako, kot da lebdi; bilo mu je prijetno in šum vode v potoku je odnašal njene besede naprej, dalje od njega; bilo mu je, da bi kar zaspal. Na vsa njena vprašanja ni odgovarjal, samo poslušal je, kako se njene besede zlivajo, se mešajo z glasom žuboreče vode.

    »Kaj mi delaš sedaj?« ga je vprašala, pogledala z modrimi očmi, modrimi kot ocean, ki se pripravlja na orkan, katerega valovi postajajo vse močnejši, vse večji. »Daj povej,« je tiho zašepetala, »reci mi, kaj mi delaš?«. Na njenem obrazu se je zrcalilo zadovoljstvo in sreča, bila je rahlo bleda, njeno dihanje je govorilo o dogajanju v njeni duši, v njenem lepem telesu polnem življenja in strasti. Bila je kot čaša ljubezni, polna čaša, ki jo je treba izpiti do dna in jo zopet napolniti z ljubeznijo.

    Zrl ji je v obraz in spremljal njeno valovanje, polno moči in notranjega boja s silami življenja, jo božal po laseh in poljubljal. »Ljubim te,« ji je rekel, »sedaj te ljubim!« je še ponovil.

    Voda je postajala vse glasnejša, bolj je žuborela, vse je bilo slišati, kot da se prebujata iz sna in da sta sanjala, da sta bila skupaj; kot eno bitje sta bila, zlita v celoto telesa, ki ima dvoje src. Nemir ju je obšel, ko sta malo pohitela od potoka v hrib, saj nista želela, da deli kdo z njima to srečo, ki je del njiju in je samo njuna.
    Pri vračanju v polje vsakdana si je očital, da ji ni rekel, kar je bilo samo po sebi umevno. Moral bi ji reči, saj si to zasluži. Moral bi ji reči, da je zelo bogat, ker ima njo, ker sta skupaj; in da je bogat, ker je njegova prijateljica. Povedati bi ji moral, pa saj ji je že, da je diamant za brušenje in da je remek delo narave in da prihaja na dan vsa njena notranjost, iz dneva v dan.

    Preden sta se poslovila, si je obljubil, da bo prevzel odgovornost za obdelavo tega dragega kamna.

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja kanika59
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Diamant | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,50 seconds