|  Pred mestno hišo v Ljubljani konec leta tradicionalno obudijo spomin na 23. december 1600, ko so na tem mestu na zahtevo tedanjega ljubljanskega škofa Tomaža Hrena sežgali več vozov protestantskih knjig. Toda katoliška cerkev je sežigala njim neprijetne knjige že mnogo stoletij pred Primožem Trubarjem.
Leta 446 je papež Leon I. sestavil dolg seznam del, ki naj bi jih verniki morali sežigati. Španska cerkev je namesto tega začela sežigati avtorje. To se je izkazalo kot veliko učinkovitejše. Cesar Justinijan in njegova žena Teodora sta se pokorila za svoje grehe tako, da sta vsakomur, ki se je samo dotaknil prepovedane knjige, dala odsekati roke.
Med prvimi knjigami, ki so jih prepovedali, so se mnoge znašle zato, ker naj bi širile krivo vero ali drugačne različice evangelijskih zgodb, od katerih so bile mnoge morda pristnejše od uradnih. Papež Damaz (366-384) in papež Gelazij I. sta sestavila vsak svoj spisek prepovedanih knjig. Kmalu se je pismenost v Evropi spustila na tako nizko raven, da prepovedovanje knjig ni bilo več potrebno. Brati je znalo samo še sorazmerno malo ljudi znotraj cerkve, teh pa ni bilo težko obvladovati. Okrog leta 1050, ko se je temačni srednji vek prevesil v zaton, je Evropa začela doživljati nov kulturni razcvet. Zlasti literatura je odkrito spregovorila o seksu in opolzke zgodbe so opisovale dogajanje v moških in ženskih samostanih.
Odziv cerkve je bil pričakovan – sežigala je knjige in njihove avtorje. Z iznajdbo tiska v štirinajstem stoletju so se tovrstne težave cerkve še povečale. Cerkev je takoj zaplenila vsako delo, ki je širilo »nečistost«. Dolžnost cerkve je bila, kot so modrovali papeži, da ščiti svojo čredo pred večnim pogubljenjem. Kot je opozoril nek nemški kritik, bi morali papeži tistega časa, če ne bi dovolili »nečiste« literature, prepovedati tudi pesniško zbirko kardinala della Casa, ki je opevala sodomijo.
Po objavi indeksa so vsakomur, ki je natisnil prepovedano knjigo, na javnem mestu z železom vžgali znamenje v obliki križa ter mu iztaknili eno oko ali odsekali eno roko. Prodajalca knjige so preprosto usmrtili. Tiste, ki prepovedanih knjig niso hoteli predati inkviziciji, so obglavili ali sežgali. Vir: Nigel Cawthorne - Spolno življenje papežev.
Maja Fišer, Turjak
|
NE ZAMUDITE
ZGODOVINA JE KRUTA!
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 14. december 2008 @ 09:55 CET
Sultan Mahumud II iz leta 1826, se bo morda iz onega sveta v imenu Osmanskega cesarstva javno opravičil za poturčene slovenske sužnje, vojne ujetnike, s handžaji odsekane glave, nabadanje otrok na kole, posiljene ženske, sežgane iz izropane slovenske vasi in mesta in za ponečedene cerkve s konjskimi iztrebki. Morda se bo pa kdo od Mohamedancev na to spomnil na apel Društva za zaščito ustave in krivic cerkve.
Letno število janičarjev - Slovenački Yeniçerski korpus : 1514/ 10.156, 1523/ 12.000, 1526/7.885, 1564/13.502, 1567-68 /12.798, 1574/ 13.599, 1603/14.000; 1609/ 37.627, 1660-61/ 54.222, 1665/ 49.556, 1669/ 51.437, 1670/ 49,868 1680/ 54.222….........................................................................
Narod še dokaze hrani!
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 14. december 2008 @ 15:28 CET
To je bil stalni bojni klic Turkov, ki so s konjeniki napadali naše kraje. Sultanov namestnik je bil v bosanskem pašaluku in je imel tri tuge, poveljniki večjih vojaških enot, alaj, pa po enega za toodžijami - za kanonirji, topničarji (slovenska beseda top je iz turščine), janičarske čete - naziv janičar prihaja iz turških besede yeni ceri s pomenom "nove čete". V ansprotju s splošno predstavo so bili janičarji praviloma pešaki, oboroženi s puškami, handžarji in vodali. Konjeniki so se imenovali spahije in so bili v glavnem turški plemiči.
Za Sulejmana Veličastneta je bilo kakih 40.000 janičarjev. Vsa turška mohamedanska vojska, ki je napadla Dunaj je štela 230.000 mož raznih rodov in je bila raztegnjena po vsej poti do Carigrada. Karteče - za boj od blizu so topovske cevi, namesto z eno samo kroglo, so jih polnili z raznim materialom. Izraz krteža je pomenil topovski naboj s številnimi kroglicami, kot pri puški naboj s šibrami. Nebo je bilo kot bi ga blisk razparal.
Koroški župnik Jakob Unrest, ki je živel v tistem času mohamedanskih napadov na naše kraje, je zapisal: "Božje hiše so spremenili v hleve, kjer so plesali in počenjali najostudnejše razuzdanosti. Duhovnike so sežigali in utapljali, ali drugače morili, mnogi so jih odgnali v bridko sužnost. Nedolžne otročiče so basali v luknjaste vreče, da so skozi luknje glave molilie in otročiči so ječali, da je bilo groza. Kar je bilo močnih ljudi, so jih odgnali, slabotnim glave odsekali ali jih utopili. Povsod je bilo na kupe ubitih živali in umorjenih ljudi, in ni ga bilo, da bi jih zagrebel. Psi in volkovi so se gostili. Nastal je tak smrad, da ga ljudje niso mogli prenašati." Ljudje so jih pravili sulejmanski, mohamedanski in turški, pesjanska banda. Pravili so jim pesjani, volkovi, zveri, malharji, neverniki, dedni sovražniki in podobno. Po ljudskem izročilu je janičar v Pobrezju dekle na samem vhodu zgrabil za kito, pogumen branilec pa ji je kito odsekal z mečem in za dekletom dvignil most. Med tolpami, ki so hodile ropati po Sloveniji, je bilo le malo pravih Turkov. V glavnem so ta krdela sestavljali pomuslimanjeni prebivalci Bosanskega pašaluka. Prava redna turška armada ni nikoli stopila na slovenska tla. Može in žene so ločili, otroke in sorodnke in jih nage, bose, lačne in žejne, vkovane v železo in verige kakor hudodelce, z rokami zavezali za hrbtu in odgnali v sužnost. Omenjeni kronist je zapisal: "Kako nečloveško oskrunjajo uboge žene in device, kako brezsrčno delajo s starimi ljudmi in nedolžnimi otročiči, katere na kosce razsekajo, ako jih ne morejo s seboj tirati." Pridige proti mohamedancem so bile z vsega krščanskega sveta sovražniku posebna govorniška zvrst. Imeli so tako imenovane križarske pohodke nad Turke. Mnoge molitve poznamo pri nas iz slovenske protestantske literature, najdemo jih pri Trubarju in Dalmatinu. V njih gre predvsem za nemočno dopovedovanjem vernikom, da so Turki šiba božja za njihove grehe in da se ljudje zato kesajo in molijo, da bi si izprosili milost in da bi Bog dal srečo krščanskim vojakom, ki se bojujejo proti Turkom. Spominja se kletvic "Jebemeti boga! "
Vir: slovenski pesnik Janez Menrt: Srednjeveške pridige in balade, z obširnim dodatkom zgodovinskega ozadja, Cankarjeva založba, 1990
Zgodovinska časovna lestvica Turških vpadov pri nas:
- 1469 - 1483. leta prvi val turških vdorov. Obdobje najhujših
turških vpadov na slovenska tla;
- 1469. leta Turki: Metlika, Kočevsko, Ribnica, Ig, do
Podgrada v Istri. V okolici Krškega;
- 1471. leta Turki: Dolenjska do Ljubljane, Vinica - Rašica,
Loka - Kranj, Kamnik - Gornji Grad, Savinjska dolina
(Celje, Laško), Dolenjska, Istra in Kras do Gorice, Tržiča,
Trsta in Kopra;
- 1472. leta Turki: Ptuj, Maribor, Slovenj Gradec, Čičarija,
Trst, Tržič, Gorica, Kras, Cerknica;
- 1473. leta Turki: Žužemberk, Trebnje, Ljubljana, Kranj,
Jezersko, Celovec, Podjuna, Slovenj Gradec, Vitanje,
Celje, Šentjur, Podsreda;
- 1473. leta je Kranjska na pol požgana. Kmetje so ob prvih
uporih zahtevali obrambo proti Turkom;
- 1474. leta Turki: okolica Ljubljane, Savinjska dolina,
Pilštanj, Žusem, Podčetrtek, Kozje, Metlika;
- 1475. leta Turki: med spodnjo Savinjo in Sotlo
(Kozjansko); Dravsko polje; mesec dni plenijo po
Kranjskem, zlasti na Gorenjskem;
- 1476. leta Turki: dolina Krke, Dolenjska, Bloke, Postojna,
Vipava, Gorica, Loka, Ljubljana, Lož, na povratku še
Podsreda, Planina, Šentjur, Šmarje, Rogatec, do Tržiča,
Beljaka, Celovca, skoz Podjuno do Slovenj Gradca in
mimo Celja do Save;
- 1477. leta Turki: plenijo po Dolenjskem, Žusem, Slovenska
Bistrica, Dravsko polje, Metlika, Ljubljana, Kras, Vipava,
Solkan, Furlanija;
- 1478. leta Turki: Podgrad, Istra, Tržič; zgornja Soška
dolina, Predel, Trbiž, Celje, Konjice;
- 1479 Turki: Kočevska in Dolenjska do Ljubljane, vzhodna
Štajerska do Ptuja in Ljutomera; od Brežic do Pilštanja;
- 1480. leta Turki: Krško, Ribnica, Cerknica, Gorenjska,
Jezersko, Koroška, po Laboški dolini v dolino Mure, srednja
Štajerska, Slovenske Gorice;
- 1482. leta Turki: Istra in Furlanija;
- 1483. leta Turki: pol meseca plenijo na Kranjskem in
Koroškem v Podjuni, ogrski kralj Matija Korvin sklene prvo
premirje s Turki;
- 1491. leta Turki: Metlika, Novo mesto, dolina Krke,
Ljubljana, Ribniška dolina, Bloka, Planina, Prem;
- 1492. leta Turki: Novo mesto in okolica Ljubljane;
- 1493. leta Turki: Dolenjska in okolica Ljubljane, mimo Ptuja
do Celja;
- 1493 - 1499. leta - drugi val turških vdorov;
- 1494. leta Turki: Kostanjevica, Planina, Pilštanj, Žusem,
Studenice, Slovenska Bistrica, Žiče;
- 1497. leta Turki: Ribnica, Cerknica, Logatec, Vrhnika;
- 1498. leta Turki: od Ljubljane prek Notranjskega;
- 1499. leta Turki: Podgrad, severna Istra, del Gradiške,
Furlanija;
- 1499 - 1503. leta se je obnovila vojna med Benetkami in
Turki, zaradi česar so Turki pogosteje vdirali na Slovensko;
- 1508. leta po oceni krajnskih, štajerskih in koroških
deželnih stanov so Turki do leta 1508 pobili in odvlekli iz teh
dežel do 200.000 ljudi;
- 1511 - 1532 tretji val turških vdorov: kmetje so zaradi
hudih bremen in turških vdorov bežali z zemlje;
- 1511. leta Turki: Metlika in Mehovo;
- 1516. leta Turki: Pivka in Kostel ob Kolpi;
- 1520 - 1540. leta se je naselilo na Slovenskem veliko
Uskokov, ki so tvorili tamponski zid Habsburžanom pred
Turki;
- 1522. leta Turki: Pivka do Postojne, Ribnica, Kočevje;
- 1523. leta Turki: Metlika;
- 1524. leta Turki: Bela Krajna in Podgrad;
- 1525. leta Turki: do okolice Ljubljane;
- 1526. leta Turki: Kras in Istra;
- 1527. leta Turki: dvakrat v okolici Metlike, Ilirska Bistrica,
Prem, Trst, Devin, Senožeče;
- 1528 Turki: Pivka, Postojna, Bloke, Ribnica, Kočevje,
Kočevska, Ribniška dolina, Ljubljansko polje do Mengša,
Dolenjska med Ljubljano in Trebnjem, Bela Krajina,
dolina Krke med Novim mestom in Šentjernejem;
- 1530. leta Turki: Kočevsko, Ribniška dolina, Cerknica,
Pivka;
- 1532. leta Turki: preko Klane do Podgrada in na Kras,
okrog Maribora, Ptuja in Celja; ob Savinji do Gornjega
Grada; od Krke do Novega mesta in Dolenjskih toplic;
- 1559. leta so Turki zadnjič oplenili kočevsko-ribniško in
notranjsko območje;
- 1587 - 1588. leta Turki v dveh pohodih oplenili Prekmurje,
- 1593. leta je slovensko- hrvaška vojska pod vodstvom
Andreja Turjaškega porazila Turke pri Sisku in njihovo
prodiranje proti zahodu;
- po letu 1600 po osvoboditvi Kaniže Turki vpadejo v
Prekmurje.
Anton Aškerc
BRODNIK
Med skalami Sava šumi,
valove mogočne vali,
v naróčaj jih Dunavu tira.
Čoln ziblje ob bregu se tam,
a ribič mi v njem sedi sam,
na veslo se truden opira ...
"Hoj, starec, kar veslo zdaj v dlan
pa hitro na drugo tam stran
čez šumno prepelji nas Savo!
Čuj, turško rumeno zlató
plačilo bogato ti bo ...
Če nočeš - ti vzamemo glavo!
Molčita že polje in log,
tam onkraj slavonski ostrog
v neskrbnem že spanju počiva.
Zaviti v plašč temne noči
ogledat poslani smo mi,
kod zdaj naš sovražnik se skriva ..."
"Ne maram za vaše zlató!
Čemu mi pač ribiču bo?
Zastonj vas čez reko prepeljem!
Res sivo glavo imam,
a vam je nocoj še ne dam!
Rad vašim ustrezam poveljem!"
Že čolnič od brega leti
in nese oglednike tri ...
Veslaje pa ribič ozira
srepó se vrtenje vodâ,
ki rado se s čolni igra
in slastno na dno jih požira ...
"Pač hrabro srce ti imaš,
izvrsten prevoznik si naš;
ni takega blizu okoli!
A nas tam pohvali glavar,
prekrasen pač čaka nas dar,
krasnejši nas ni še nikoli!"
"Na mestu" - dé ribič krepkó -
a veslo zažene v vodó ...
Tú vaše in moje plačilo!"
"Bes, djaur!" še krik iz valóv,
iz mokrih je Save grobóv -
potem pa vse tiho je bilo ...
Hvala, ker te prebrali in razmislili o zgodovinski izkušnji!
Tatjana
Cerkev je sežigala knjige že pred Trubarjem!
Prispeval/a: Čar Črne dne ponedeljek, 15. december 2008 @ 07:22 CET
Zgodovina pa je pisana s strani zmagovalcev oz. poražencev, ki se raje zlažejo, kot priznajo poraz.
Hvala za pismi in pesem!
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 16. december 2008 @ 14:52 CET
še malo bo treba počakati, da hvalnica pride do poklona, ki vsebuje resnejše vzdušje. Naravni dar humorja lahko pomaga le v manjši meri. Kdor se zmerno smeje, obvladuje stanje.
Pišite, pišite, dobro vam bo delo,
bolečino odvzelo, se odhrepenelo!
Moja pesem ni tako spevno zmagoslavna,
za vašo urno roko je poslana kar pripravna.