Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20081212012753150

Cerkev je sežigala knjige že pred Trubarjem! nedelja, 14. december 2008 @ 05:02 CET Uporabnik: živahnež Pred mestno hišo v Ljubljani konec leta tradicionalno obudijo spomin na 23. december 1600, ko so na tem mestu na zahtevo tedanjega ljubljanskega škofa Tomaža Hrena sežgali več vozov protestantskih knjig. Toda katoliška cerkev je sežigala njim neprijetne knjige že mnogo stoletij pred Primožem Trubarjem. Leta 446 je papež Leon I. sestavil dolg seznam del, ki naj bi jih verniki morali sežigati. Španska cerkev je namesto tega začela sežigati avtorje. To se je izkazalo kot veliko učinkovitejše. Cesar Justinijan in njegova žena Teodora sta se pokorila za svoje grehe tako, da sta vsakomur, ki se je samo dotaknil prepovedane knjige, dala odsekati roke. Med prvimi knjigami, ki so jih prepovedali, so se mnoge znašle zato, ker naj bi širile krivo vero ali drugačne različice evangelijskih zgodb, od katerih so bile mnoge morda pristnejše od uradnih. Papež Damaz (366-384) in papež Gelazij I. sta sestavila vsak svoj spisek prepovedanih knjig. Kmalu se je pismenost v Evropi spustila na tako nizko raven, da prepovedovanje knjig ni bilo več potrebno. Brati je znalo samo še sorazmerno malo ljudi znotraj cerkve, teh pa ni bilo težko obvladovati. Okrog leta 1050, ko se je temačni srednji vek prevesil v zaton, je Evropa začela doživljati nov kulturni razcvet. Zlasti literatura je odkrito spregovorila o seksu in opolzke zgodbe so opisovale dogajanje v moških in ženskih samostanih. Odziv cerkve je bil pričakovan – sežigala je knjige in njihove avtorje. Z iznajdbo tiska v štirinajstem stoletju so se tovrstne težave cerkve še povečale. Cerkev je takoj zaplenila vsako delo, ki je širilo »nečistost«. Dolžnost cerkve je bila, kot so modrovali papeži, da ščiti svojo čredo pred večnim pogubljenjem. Kot je opozoril nek nemški kritik, bi morali papeži tistega časa, če ne bi dovolili »nečiste« literature, prepovedati tudi pesniško zbirko kardinala della Casa, ki je opevala sodomijo. Po objavi indeksa so vsakomur, ki je natisnil prepovedano knjigo, na javnem mestu z železom vžgali znamenje v obliki križa ter mu iztaknili eno oko ali odsekali eno roko. Prodajalca knjige so preprosto usmrtili. Tiste, ki prepovedanih knjig niso hoteli predati inkviziciji, so obglavili ali sežgali. Vir: Nigel Cawthorne - Spolno življenje papežev. Maja Fišer, Turjak Komentarji (4) www.pozitivke.net