Politika je dolgo obdobje potovala skozi generacije dežel po svetu. Včasih je bila žejna, včasih lačna. Prebedela je mnogo noči, in prespala marsikateri dan.

Pred kratkim (za njeno dolgo potovanje) časom je zakorakala v puščavo na skrajni meji sveta.
Z vsakim korakom stran od znosnih zelenih poljan se je izgubljala v lastnini puščave.

Njena oblačila so se umazala, njeno telo so prekrili izpuščaji, njen zadah je od suhote puste dežele privabljal krokarje. In ko je začela ugledovati smrt je v daljavi, kot v prividu zagledala oazo.

S skranimi močmi se je prebila na obrobje, kjer je počivala v senci. Pot je v mesečini noči nadaljevala. In tako do jutra prispela napol mrtva do izvira čiste vode. Stopila je v vodo, odvrgla razpadla oblačila, se okopala in napila te res čiste vode.

Umazanija je poniknila v zemljo. Politika pa je z nasmehom na licih zavpila v nebo: »nisem več potrebna!«.
...in puščava je ozelenela...
KONEC