Kaj razumemo z »univerzalnim«? To vprašanje bom osvetlil z različnih strani Univerzalni nauk. Po Webstrovem slovarju je univerzum«vesolje, nekaj, kar oklepa vse, vse v enem«. Nadalje piše:«celotnost obstoječih stvari, vključno z zemljo, z vsem na njej in v njej, vsa nebesna telesa in vse, kar je še v prostoru; kozmos ali makrokozmus, celotno stvarjenje; celoten svet; človeštvo; sistem nebesnih teles ali nedoločen prostor, ki je ustvarjen kot svet po vzoru velikega univerzuma; svet ali sfera, v kateri nekaj obstaja ali prevladuje«.

Univerzalni nauk je danes vse bližje nam ljudem. Prišel je čas, v katerem se bomo neposredno soočali s prastaro in še vedno veljavno resnico. To je pot osvoboditve, ki je univerzalna pot resnice.. Kdor ji resnično sledi, se uči v globino spoznavati samega sebe. Le tako na lastni izkušnji doživi vsebino tega nauka. Kdor pred seboj vidi to pot notranje osvoboditve, sočasno izkusi, da pot materialnega razvoja nikoli ne prinese duhovne svobode. In če se v človeku razodene Univerzalni nauk, Sprejme Luč na svoji poti v edino življenje.

Univerza, ki je bila ustanovljena v času renesanse, je bila prvotno ustanova, kje naj bi preučevali in posredovali idejo enosti vesolja, univerzalnega. Tako vsaj je bilo v njeni osnovi. Univerzalno je v temeljni miselnosti tvorilo vir in izhodiščno točko vedenja.. Toda že kmalu pa se je pokazalo, da se je moralo univerzalno vedenje stisniti v steznik cerkvene dogme. In ko se je to vedenje sčasoma zožilo v »znanost«, je ideja univerzalnega vedenja doživela še več nasilja, tako da se je končno povsem izgubila. Uradnemu, prvotnemu vedenju, ki se je hranilom iz božanske misli, je bila s tem odvzeta tudi močno religiozna komponenta. Poslej je bila temelj znanosti čisto materialistično znanje. To je bila morda za mnoge olajšanje, po drugi strani pa je imelo nesrečne posledice, brezvestnost.

Kot vemo, je izkustveno znanje, pridobljeno s preskusi in izkušnjo, nastopilo zmagoslavni pohod s ciljem, da se bo čeprav zveni to v današnjem času nenavadno po znanstvenih normah (ponavljanje preskusa in«objektivno« dokazovanje) končno razvilo v celostno, obširno znanje.

To vedenje brez notranjega znanja pa je in ostane vedenje iz druge roke. To je znanost, s pomočjo katere mnogi dvignejo pogled iz svoje mračne nevednosti do nečesa svetlečega v daljavi, kar pa je slepilo. Dejansko se išče pravo vedenje, ki ga lahko najdeš le v sebi, vedno zunaj svojega ega-jaza. V današnjem času nam postaja vse jasneje, da ima stanje zavesti znanstvenika enako odločilno vlogo kot njegova metoda. Noben znanstvenik ni povsem objektiven, je sredi  znanstvenega procesa. Mnoga odkritja in pomembne iznajdbe so nastale s pomočjo intuitivnega navdiha in spontanih prebliskov, kar nam dokazuje, da dejansko »obstaja med nebom in zemljo več« od tistega, na kar nam kaže in dokazuje znanost po svojih veljavnih normah. To je norma, ki sta jo socialna znanost in psihologija že zdavnaj opustili. Vztrajajoče, konzervativno in ravno zato neresnično se izkaže kot trdoživo in pogosto nekaj čisto drugega kot znanstveno. Toda le kako bi lahko bilo drugače, če pa smo zaradi precenjevanja samih sebe v najglobljem bistvu slepi.

Slepi smo zaradi precenjevanja samega sebe. Če se bo znanost v prihodnje skeptično in negativno odzivala in se zasidrala v vsemogočno zablodo precenjevanja same sebe, si popolno znanje ne bo moglo utreti poti. Tako ne bo moglo priti do čistih uvidov in resnično jasnih predstav. Mislim, da časovni univerzum, ni v ravnovesju, je nenehno v velikanskem krožnem gibanju. In to velja tudi za znanost , k raziskuje pojave v vesolju. Vendarle pa je časovni red oblika razodetja, ki služi božanskemu kot delavnica, četudi je za sodobnega človeka nepredstavljive velikosti. Izza njega in skozenj nenehno deluje večni, univerzalni duhovni princip, ki je označen kot Oče, beseda, logos, Bog.

Nas človeštvo torej že od nekdaj vodi univerzalnost in ne obratno. Zato je v določenem pogledu konzervativna znanost danes pretresena do temeljev. V tem časovnem obratu nedvomno ne bo mogla kot taka več obstajati. Ta uvid ni preroško sporočilo, kajti že stoletja stare so prenekatere besede v tej smeri. Novo in vendar staro vedenje ponovno trka na vrata vseh nas in to vedno glasneje. Univerzalno vedenje izhaja iz ugotovitve, da je v univerzumu vse povezano z vsem. To je vedenje nasproti kateremu smo mi ljudje postavili svoj«bolje vedeti«.

Kaj je torej Univerzalno vedenje? Zelo previdno ga lahko označimo kot zajemanje in prodiranje v resnico, ki vsebuje vse, kot prodiranje v eno, iz katerega se poraja vse in h kateremu se vse vrača. To vedenje je po eni strani zelo oddaljeno od nas, po drugi strani pa nam je«bližje kot roke in noge« (Sv. Pismo). Gotovost kot že od nekdaj poznano je povezujoči člen ali bolje rečeno izhodišče. Brez te«gotovosti« ni možno vsezajemajoče vedenje.

V njej je skrito univerzalno vedenje. Tako je pridobivanje tega notranjega sveta edina nujnost, da bi prodrli do univerzalnega znanja. Gotovost nam kaže pot. To pa je odločilno. Pridobiti znanje je vedno hvaležna zaposlitev pa pomiritev blodeče in bedne gotovosti. Kajti Univerzalno modrost lahko dosežemo le tako, da že od začetka govori gotovost , že od nekdaj poznano.

V kolikšni meri je znanje tudi modrost' Kaj resnično vemo? To bi se lahko vsakdo vprašal. Edini pametni odgovor bi bil: To je odvisno od tega, kako resnični smo mi sami. Če živimo samo kot zunanji ljudje, je naše znanje s tem v soglasju in zato odvisno od časovnih razvojev, ki nas obdajajo s svojimi neizogibnimi in zakonitimi spremembami. V vseh ciklusih in vrtenjih kolesa človeškega obstoja smo vedno iznašli kolo tako rekoč vedno na novo in se ponosno oklenili tega vsakokrat »novega«stališča. Zunanji človek niti ne more drugače. To je tragika vsakogar, kajti kot pojava v svetu grobe materije je človek zaznamovan z znamenji tega sveta.

Poleg tega pa zaznamuje znanost na temelju pridobljenega znanja zaradi osebno obarvanega stališča znanstvenika skoraj izključno lastni interes in zato je vedno bolj ali manj osebna. V tem smislu pomeni intelektualno znanje na zunanje usmerjenega človeka vedno tudi nasprotje duhovnemu notranjemu človeku. Modrost, ki je ne pozna, pa ga žene dajle. Kakor hitro pa začne zaradi svojih izkušenj dvomiti v zunanje, bo izkusil, da je notranje vedenje resnični zaklad. V procesu napredovanja samospoznanja bo tak človek vedno bolje dojemal, kaj je rekel »pridigar« (sv, pismo), ko pravi:«Ničesar novega ni pod soncem…in če kdo znanje poveča, poveča bolečino…«.

Zunanje vedenje je le videz, enak zrcalni podobi. Če pa človek izkusi in notranje spozna, da ničesar ne ve, bo govorila njegova prepričanost. Kdor se usmeri na to, bo smel vedno več razumeti iz neskončnega obilja univerzalne modrosti in ji dopustiti ponovno zazveneti v sebi. Univerzalna modrost se lahko razodene samo notranjemu duhovnemu človeku, obrnjenemu k univerzalnemu in k Bogu. Zato pravijo tisti, ki poznajo Boga, da vedo. Tisti, ki tega pravila vseh stvari v sebi še niso odkrili, ne vedo.

V vseh časih se je ta univerzalni nauk s svojo obliko prilagodil duhu časa. Oblike razodevanja dobijo konkretno podobo v umetnosti, religiji in znanosti. Te tri stalno spreminjajo svoje medsebojne odnose, pri čemer stoji vsaj ena od njih v ospredju. Čeprav naj bi bile med seboj v ravnovesju, je to v življenju povsem drugače. Krščanska dogma temelji npr.na zgodovinskem razumevanju Svetega pisma in tako sprejema tudi navdih. Vendar se to religiozno vedenje ni nikoli razvilo v osvobajajoč trikotnik religije, umetnosti in znanosti, kar je pogoj za prenovo človeštva. Prej nasprotno. Govora je o Očetu, Sinu in Svetem Duhu, vendar se te besede pogostoma izkažejo kot prazne fraze.

Osvobajajoče znanje se ne upira na zgodovinsko razodetje. Vsekakor je 2000 letno krščansko znanje doživelo v vsej svoji zgodovini gotovo tudi svoj razcvet s pomočjo tistih, ki so spoznali, »da ničesar ne vedo kot Jezus Kristus, o tem ni dvoma. Gre za velike duhove – ljudi, ki odrešilno modrost, »Božjega Sina«, niso pojmovali kot zgodovinskega razodetja, ampak so jo izkusili kot večno moč ljubezni, ki je nenehno prisotna in nam je podarjena. V vseh njihovih delih in dejanjih se kaže sled žareče modrosti, ki vsa jasna sije skozi obliko razodetja. Povsem drugačna pa je, kot rdeča sled grozotnih in ljudomrznih katastrof, ki jih je povzročila zunanja v zgodovino ujeta krščanska in ostale vere sveta(zunanje).

Vedenje, o veri, ki počiva na dogmah, na zvestobi napisanemu, na mnogih ponaredbah (žal), na nevednosti in političnih intrigah, s čimer je današnje človeštvo do današnjega dne zapeljano v mnoge zmote.

Kot rečeno , zunanje krščansko vedenje najde svoj navdih ravno tako v Evangelijih Svetega pisma. Zunanje in zato dvomljivo vedenje izhaja iz knjige, ki je kot pravi velika ezoteričarka H. P Blavatksy, »imajo milijoni za prvotno avtoriteto, pri tem pa na svetu morda ni nobene druge, katere prisotnost bi bila glede na izročilo, avtorje in trenutek zapisa manj vredni«.

Toda kljub vsem deformacijam pa izžareva univerzalno vedenje skozi Sveto pismo jasno kot sonce. Kdor je to pot, to spoznanje v sebi odrešil ali pa ta trenutek to počenja, ta tudi ve, da ima Sveto pismo v sebi skrito pot do odrešilne resnice, ki je večna, pa naj bo še tako zastrta.

Poleg našega krščanskega nauka z vsemi njegovimi viški in padci obstaja v zunanjem svetu, kakršnega poznamo v njegovem današnjem razvojnem obdobju, nauk, ki temelji na judovstvu, hinduizmu, islamu, budizmu itd. V svojih povnanjenih pojavnih oblikah je to vedno v čas zasidran in s tem zgoščen nauk od včeraj. To je nauk, s pomočjo katerega išče človek –ego osebnost pripoznanje in samega sebe postavlja v središče. Za njim stoji njegova želja odstraniti pajčevine časovnosti, pri tem pa se prav v časovnosti vedno znova pojavlja. In tako kot se kolo rojstva in smrti vrti v času, gre isto pot tudi nauk z dozdevnega niča do meja skoka v nerazumljivo in zopet nazaj. V tej razdrobljeni resničnosti časa smo ljudje nenehno preganjeni. Univerzalno, božansko, popolno hoče biti prepoznano v vseh oblikah razodetja.

Zato žene nepopolno dalje in ga poskuša privesti do stanja zavedanja naše lastne nepopolnosti. Univerzalni nauk je nauk o Bogu. Izraža se v duhu in z njegovo pomočjo, prav tako pa tudi v božanskem stvarjenju človeka s svojo trojno podobo duha, duše in telesa, v univerzalnem človeku. Vsak med nami tega zemeljskega naravnega sveta pa ima le na čas vezano telo z odgovarjajočo dušo (mikrokozem) in intelektualnim znanjem, ki se pogosto označuje kot »duhovna« zmožnost. Božanski duh nas zemeljske ljudi  žene dalje skozi vse čase in nam podaja roko, ker nas želi pripeljati do pravega nauka., dokler ne nastopi trenutek, v katerem se človek zave, da je ločen od pravega nauka in duha ter tako zopet zasliši glas vesti. Ko enkrat sledimo temu notranjemu glasu, spoznavamo in prejmemo možnosti graditi na sebi po pravilih Duha.

Miran Zupančič