Umijem ti oči,
da boš videl gostoto dežja.
Da boš slišal tišine besed,
ki izvabljajo sonce.

Vsaka beseda zase
je kot kresnica velikega sonca.
Besede se naselijo v drevesih
in ohranjajo gozd večno zelen.

So zvoki prebujenih duš
in raztopljene sence tistih,
ki so besede spregovorili.
Vse gube in brazgotine,
ki jih je zapustil znoj, so v njih.
Žalost in veselje, molk in krik!

Besede moraš začutiti,
ko zasijejo iz njih pomeni.
Obudi jih, ko se ti kot skipek
pogašene sveče uležejo na dušo.

Besede so kot podaljšane strune.
Njihov glas seže visoko gor
in plamtijo kot pobožna misel.
Rade se naselijo v upanje
in v vrtince čistega vetra,
kjer se srečujejo v viharju
z jamborom človeške moči.

Nikoli ne gredo besede onkraj s teboj.
Vedno ostanejo tu. Ne poznajo tega
nerazumljivega slovesa. Nikoli se
ne boš spominjal materine ljubezni,
ločeno od njenih besed.

Slišiš besede in se zaljubiš vanje.
So kot cvetovi, ki mehčajo zemlji obraz.
Izmikajo se zdrsom na poledenelih
višinah. Pojavljajo se tam, kjer se
začne ustvarjanje njihovega življenja
So kri tisočerih zrn dobrih semen,
posejanih v velikih knjigah resnice.

Ne razdišijo se sproti. So kot rezine
kruha, ki potešijo glad, a ko zaužiješ
male drobtinice, ki so jih zapustile,
jih nepotešeno sprejmeš kot rodovitni totem
zemlje in jih pripenjaš na svoje srce.

Kako šumeča je reka, ki spira in nosi
besede, ki so se morale umakniti
premočni svetlobi, mnoge
pa so ostale ovite z mahom tišine.

Še pomislila nisem, da je včeraj
z vetrom sijalo tudi majsko sonce,
a ko se spominjam besed, vem, da je
mojim vnukom govorica pozlatila obraz.

www.tatjana-malec.si