Že leta in leta se o odvisnosti od hrane debatira, razpravlja, ugiba, raziskuje, proučuje, a vselej se zdi kot da hodnik le-te ne bi imel konca. Izgovarjajo se besede, ki ne oblikujejo ničesar, zasvojenih pa je čedalje več.

Kaj pravzaprav je bulimija nevroza? Ni motnja. Še enkrat poudarjam, ni motnja ampak odvisnost katere simptomi se razvijejo iz nevroze, za katero je oseba zbolela v zgodnjem ali poznem otroštvu.
In poglejmo kaj pravi Carl Gustav Jung o nevrozi: Nevroza je notranji razkol – stanje, ko je človek v vojni sam s seboj. Vse, kar ta razkol poudarja, še poslabšuje pacientovo stanje, in vse, kar ga blaži, pomaga k pacientovi ozdravitvi. Tisto, kar človeka sili k bojevanju s samim seboj, je intuicija ali vednost, da se sestoji iz dveh nasprotujočih si oseb. Konflikt lahko poteka med čutnim in duhovnim človekom, ali med egom in senco. Gre za tisto, na kar misli Faust, ko pravi: »Gorje, v mojih prsih vsaka zase prebivata dve duši.« Nevroza je razdruženje osebnosti.

Res mi ni jasno, zakaj bulimiji nevrozi večina pravi motnja. To je tako, kot bi rekli, da imamo motnjo kajenja, ali motnjo pitja, ali motnjo gledanja televizije, ali motnjo uživanja mamil…itd. Prav neumno se sliši, mar ne? Dostikrat bulimijo nevrozo enačimo s tolaženjem s hrano. Tudi to je skoraj tako, kot bi rekli, da je človek, ki spije dva kozarca piva na dan, in tisti, ki se ga enkrat na mesec pošteno napije, alkoholik. Ali, da je oseba, ki na zabavi užije mamilo zagotovo narkoman. Ravno tako je napačna trditev, da mora biti vsak človek močnejše postave nujno bulimik, presuh pa anoraksik.   

Dobro bi bilo, če bi se naučili ločevati ene od drugih, ne kar slepo obsojati, ali pa si zatiskati oči tam, kjer je res nastopila huda psihična bolezen. Na žalost je danes vse preveč takšnih, ki posplošujejo stvari, s tem mislim, da ocenjujejo človeka zgolj po zunanjem videzu. Češ, saj zdravo izgleda, zato naj z njim ne bi bilo nič narobe. Morda pa so zavrnili osebo, ki trpi za bulimijo nevrozo in avtoagresijo že več kot polovico svojega življenja. Najbolj me razjezi malomarnost in da skoraj vedno, ko za nekoga rečemo, da je zbolel za bulimijo nevrozo, je prvo vprašajo: »Koliko tehta?« Da bulimična oseba obdrži normalno telesno težo, se pravi, da s tem spretno prikrije svojo bolezen, je potrebno mnogo nadomestnih mučenj in izživljanj nad sabo.

Če se še za malenkost vrnem k tolaženju s hrano. Strinjam se, da tolaženje s hrano ni nedolžno dejanje. Nanj bi morali biti zelo pozorni a kaj, ko se ga ponavadi niti ne zavedamo. »Pač lačni smo. Pač radi jemo,« si govorimo. Če tolaženje s hrano postaja nadomestek za pomiritev, za olajšanje, za zadovoljitev potreb, potem smo na pravi poti, da postanemo z njo zasvojeni. Ker postane potreba. Postane odrešitev od vsakdanjih razočaranj, tegob. Postane navada. Postane rešitev v nerešljivem. Postane ena in edina ljubezen. Postane obveza. In navsezadnje zasvojenost.

Od česa so odvisniki od hrane pravzaprav odvisni? Zdi se, da je odgovor enostaven, da ga že vsi poznamo. Pa temu vendarle ni tako. Ti ljudje niso zasvojeni s hrano marveč z občutkom po prenajedanju; med in po bruhanju (v tem primeru z občutkom praznosti); prav tako so zasvojeni z fizičnimi bolečinami, s trpljenjem, s slabostjo, katere povzročitelj je prenajedanje. Ali drugače povedano, zasvojeni so z mazohizmom, ki je njihova govorica za upor, protest, maščevanje in je v resnici zavrti sadizem. Zasvojeni so tudi z občutkom otopelosti in s fantaziranjem. Hrano samo izrabljajo. Hrana je samo sredstvo za premagovanje notranjih konfliktov. Za utišanje notranjih krikov.

S prenajedanjem, bruhanjem ali s samopoškodbami si lažno in za kratek čas tešijo nezavedne ter zavestne fantazije. Ob tem početju se zataji vsiljiva želja po pozornosti, po maščevanju, po spolnosti, po ljubezni; lažno se zmanjša občutek sovraštva, jeze, krivde, slabe vesti, poželenja, osamljenosti, telesne vzburjenosti, vznemirjenosti, pridušijo se glasovi potlačenega …skratka vsega, kar se je nakopičijo v njih in jih iz minute v minuto utruja. Lahko bi rekla, da se po zgoraj omenjenih nevrotičnih reakcijah vse našteto nekako izniči. Počutijo se spraznjeni, po drugi strani zapolnjeni, izpolnjeni, potešeni a le za kratek čas. Zato hlastajo po vse večjih odmerkih in omamljanje z leti postaja pogostejše, daljše, celo maratonsko.

Hitra prenajedanja se dogajajo takrat, ko želi v čim krajšem času doseči otopelost – se pravi, ko je zelo jezen, prizadet, užaljen, ko ga zavedanje preveč boli. Drugače so bolj počasna in niso povezana z nemirom, ampak z navado. Prenajedanje sprožijo dejavniki, ki so ukoreninjeni v nezavednem. Zato si oseba velikokrat ne zna razložiti kaj jo sili v to početje. Pravi: »To pač moram početi.« Potem zdrsne v fazo prisilne otopelosti, ki zanj - poleg spanje seveda, pomeni edini mogoči počitek od notranjih konfliktov in od avforije, ki nastane v fazi trenj.

Bulimija nevroza sprva omeji um, nato zasvoji telo in z leti se oseba z njo nekako identificira, postane njena osebnost. Ko se to zgodi, je človek vse manj družaben in težje se zdravi. Zakaj? Ker se delno ali v skrajnem primeru popolnoma izolira pred zunanjim svetom. Ne zanima ga več, kaj se tam dogaja. Napravi si svoj svet, kateremu je zvest. Poročena sta. Eno sta. Življenje mu ne predstavlja nobenega užitka in izziva, ker je izziv našel v hrani, užitek pa v samouničevanju. Kar pomeni - če bi mu odvzeli bulimijo nevrozo, bi mu s tem odvzeli, izničili identiteto. Tega ga je strah. Strah ga je, da bo ostal praktično brez edinih užitkov, čeprav prisilnih in bolečih. Zato, če se bolezensko stanje vleče več let, tovrstni užitki postanejo lahko nenadomestljivi. Vsi pa dobro vemo, da se užitkom neradi odpovedujemo, pa čeprav moramo zanje pošteno plačati.