109

O, nikdar ne očitaj mi ljubezni izdaje,
čeprav daljava ognju vzela je netiva,
na videz vsaj; sam sebe bi zapustil raje
kot dušo svojo, ki v tvojih prsih biva.
To je ljubezni moje dom: če izgubljen
sem blodil, se kot potnik vrnem zmeraj isti,
o pravem času; nič od časa spremenjen
sam nosim vodo, ki naj madež moj očisti.
Četudi bi v naturi mi zakraljevala
slabost prav vsaka, ki človeško kri oblega,
mi le nikoli ne bi tolikanj zavdala,
da puhel nič želel si namesto vsega:
saj nič mi je ves svet: le kaj naj z njim počnem,
če tebe, cvet moj, ki si moje vse, ni v njem?