Nikogar ni pred menoj...
prvi stopam po tej poti...
in nikogar ni za menoj...
me nihče ne dohiti...

Nikogar ni nad menoj...
Bog je samoumeven...
in nikogar pod menoj,
ker hodim po dnu...

In tečejo reke...
svojo pot...
in letajo ptice
po širni modrini...
in volk se podi
skozi pomladni sprelet...

Slišim šepet...
in vem, da si tu...
ob meni...
in slišim kričanje
izza meglene gore...
ničesar ni...
od prej...

Sonce sežiga
besede na listu
in veter odnese
izgovorjene besede...
tja, daleč...ne vem kje...kam...

Dvigam glavo in zakričim v nebo
besede so težke...
pa saj je vedno tako...
in kaj bi se čudil
nečemu, kar vem,
da je le maya
in vse je narobe,
kot je vse prav...

Ptice v letu
skozi modro nebo
so tiste, ki vidijo...
in vse vedo...
v kar pa prepričan
sem zase slabo...

Pa kaj bi za to,
vse je le mojra,
ki kaže v smer...
začetka do konca
in od konca naprej...

Reka, ki teče,
mi odkriva svoj nauk...
nikdar se nikdar se
ustavit ne smeš...
ne glede na čas...
niti ljudi...