Piše: R.M. v novih Misterijih www.misteriji.si

Dr. Hulda Regehr Clark, ameriška biologinja, trdi, da sta za pojav bolezni kriva samo dva dejavnika: paraziti in onesnaževalci oko­lja, ki so nakopičeni v telesu. Njena odkritja so popolnoma spremenila razumevanje nekaterih bolezni in našo predstavo o njih. Njene izkušnje je v Nem­čiji na naturopatski kliniki na bol­nikih proučeval zdravilec Alan E. Baklayan in izkušnje strnil v knjigi Para­ziti – skriti vzroki mnogih bolezni. V knjigi, ki je prevedena v slovenščino, na­tanko opisuje, kako se lahko sami ali s pomočjo zdravilcev znebimo nad­lež­nih povzročiteljev bolezni. Iz knjige povzemamo nekaj odlomkov.

Ugotovitve dr. Clarkove so pritegnile tu­di mene in kmalu sem začel sistema­tično testirati svoje bolnike. Z začu­de­njem sem spoznal, da je bilo mogoče ob­remenjenost s paraziti dokazati pri vseh. Metodo in pripomočke (frekvenčni ge­ne­rator) dr. Clarkove sem povzel potem ko sem že vrsto let izvajal resonančno te­rapijo Bicom in opravljal testiranja z elektroakupunkturo. Izkazali so se kot iz­jemno učinkoviti in zanesljivi. Po mo­jem prepričanju bi morali izsledki dr. Hul­de Clark postati predmet sistematič­nih raziskav in sestavni del koncepta na­ravnega zdravljenja.

MILIJARDA GLISTAVIH LJUDI
Da bi se znašel v neskončni množici latinskih imen različnih vrst in rodov pa­razitov ter poglobil svoje znanje o teh pa­togenih organizmih, sem poiskal stro­kov­­no literaturo o parazitologiji. Hotel sem spoznati, kakšen učinek ima njihov me­tabolizem na človeka. A že na začet­ku sem bil zelo razočaran, saj je bilo iz lite­­rature jasno razvidno, da povezave še zdaleč niso niti raziskane niti pojas­nje­ne.

Takoj mi je postalo jasno, da znanost nameni svojo pozornost parazitom le v primeru, ko se ti v obilnih količinah po­kažejo v bolnikovem blatu, izbljuvkih ali pa so organi že tako prizadeti, da je njihovo delovanje vidno oslabljeno. Poleg tega lahko laboratorijske preiskave do­ka­žejo le večje okužbe s paraziti, manjših pa s svojimi metodami niso sposobne odkriti.

Če pogledamo svetovno statistiko, že na prvi pogled opazimo, katere vrste pa­razitov prevladujejo med svetovnim pre­bivalstvom. Svetovna zdravstvena or­ganizacija je ocenila število s paraziti oku­ženih oseb v svetovnem merilu.
Po podatkih SZO iz leta 1995 je stanje sledeče:
človeške gliste (Ascaris species) .......................................................................... 1,2 milijardi
podančice (Enterobius vermicularis/Oxyuria) .................................... 1,2 milijardi
rudarska glista (Ancylostoma duodenal) .............................................. 500 milijonov
Clonorchis sinensis ............................................................................................................ 40 milijonov
Entamoeba histolytica ............................................................................................... 500 milijonov
metljaj Fasciolopsis buskii ........................................................................................ 20 milijonov
Leishmania .................................................................................................................................. 40 milijonov
Pneumocystis carinii .................................................................................................... 400 milijonov
Schistosoma haematobium ................................................................................... 100 milijonov
parazitska glista Strongyloides .......................................................................... 100 milijonov
trakulja (Taenia) ................................................................................................................... 80 milijonov
Toxoplasma gondii ..................................................................................................... okuženih 50 %
lasnica ali trihina (Trichinella spiralis) ....................................................... 40 milijonov
Trichomonas vaginalis .................................................................................................. 80 milijonov
bičeglavec (Trichuris trichuria) ...................................................................... 600 milijonov

Če seštejemo odstotke vseh okužb, ki jih laboratorijske preiskave zaradi premajhnega obsega ne morejo odkriti, ni nič nenavadnega, da patogene organiz­me najdemo pri večini bolnikov. Na tem mestu brez lažne skromnosti ponovno poudarjam, da lahko prisotnost parazitov dokažem prav pri vsakem svojem bolniku.

STRATEGIJA PARAZITOV
Klinični podatki nam dajo tudi po­membne informacije o »strategijah« po­sameznih parazitov. Z izrazom »strategija« mislim način, s katerim se ti zava­ru­jejo pred presnovnimi in obrambnimi mehanizmi gostitelja. Nekatere strategi­je so znane in se berejo kot napeta krimi­nalka.
1. Paraziti sami sebe zavarujejo s po­močjo mukopolisaharidov, makromolekul, ki se pogosto nahajajo v ve­zivnem tkivu in jih naš imunski sis­tem ne zazna. Paraziti jih pripnejo na svojo površino kot nekakšen plašč, ki služi kot magično ogrinjalo ali slepilo. Angleški izraz »surface coat« lepo opiše njihovo vlogo. Poleg tega lahko paraziti nenehno spreminjajo lastnosti mukopolisaharidov, tako se zlahka prilagajajo telesnim obrambnim mehanizmom in ostanejo neo­pa­ženi.
2. Prihaja do molekularne mimikrije, kar pomeni, da paraziti prevzamejo ali ustvarijo podoben epitop kot lastni tkivni agensi gostitelja (naše lastne sno­vi) in ga vgradijo v svoj površin­ski plašč.
3. Paraziti prikrijejo svoj obstoj s proti­telesi svojega gostitelja.
4. V več stopnjah razvoja se naselijo v tistih organskih sistemih, ki imajo osla­bljeno imunsko zaščito, na pri­mer v možganih.
5. V gostitelju pride do imunosupresije; paraziti se vežejo na gostiteljeva protitelesa, kar spodbudi gostiteljeve lim­focite-B, da začnejo proizvajati pre­tirane količine protiteles, to pa imunski sistem slednjič povsem izčrpa.

Če upoštevamo to »premeteno« na­ra­vo parazitov, lahko vidimo, da ni nič ne­navadnega, če večine parazitov ne mo­remo odkriti s kliničnimi metodami. Postane nam tudi jasno, da jih ne smemo podcenjevati.

Povrh vsega terapije ne začnejo učin­ko­vati tako hitro kot bi si želeli. Konven­cionalno zatiranje parazitov z zdravili se ni izkazalo kot zelo učinkovito in je povezano s številnimi stranskimi učinki. Farmacevtska podjetja in druge odgovorne ustanove ali posamezniki se tega vsekakor ne zavedajo. Na enem izmed antihelmintikov, ki ga je mogoče kupiti brez recepta, sem prebral: »Kromosom­ske spremembe in posledične genetske okvare niso bile dokazane, niso pa iz­klju­čene.« Kakšno »dobrodošlico« nam izreka Talodomid?

Kmalu sem spoznal, da moram ob­sto­ječe izsledke vgraditi v terapevtski, na­ravni koncept in se nato vprašal, kaj kli­­nična parazitologija pravzaprav sploh ve o svoji patogenosti?

Paraziti ogrožajo svojega gostitelja na različne načine:
1. Mehansko uničujejo celice in organe (na primer Plasmodium, Onchocerca, Ancylostoma).
2. Spodbujajo tkiva k razmnoževanju in v ekstremnih primerih povzročajo maligen razrast celic. Mali jetrni met­ljaj (Dicrocoelium dendriticulum) lah­ko na primer povzroča raka. SZO ga je označila kot kancerogenega.
3. Sesajo vitalne sokove, s katerimi se prehranjujejo (na primer Diphyllobothrium, pijavke).
4. S svojimi presnovki povzročajo za­stru­pitev (intoksikacijo), na primer Try­panosoma cruzi, klopi, paraziti, ki spremljajo malarijo.
5. So vzrok sekundarnih bakterijskih okužb, ki povzročijo še večjo škodo kot sami paraziti (na primer Entamo­eba, ličinke glist v pljučih).
6. Ujamejo in prenašajo druge patogene organizme kot ektoparazite (na primer protozoje, gliste, tudi bakteri­je in viruse, ki živijo na površju gosti­telja).

KROG V GOSTITELJU
Na primeru treh pogostih parazitov si oglejmo, kako poteka njihov razvojni krog v gostitelju, da bomo laže razumeli povezanost z bolezenskimi simptomi.
Ascaris lumbricoides (navadna človeška glista)

Mikrobiologi ocenjujejo, da je z navadno človeško glisto okužena približno ena milijarda ljudi. V jugovzhodni Aziji, Afriki in Latinski Ameriki naj bi bilo okuženega do 97 odstotkov prebivalstva. Jajčeca človeške gliste so tako majhna, da lahko potujejo s krvjo po vsem telesu in skozi vse žile.
Samice živijo v črevesju gostitelja, kjer izležejo do 200.000 jajčec na dan. Jajčeca pridejo na prosto z iztrebki. Člo­vek se lahko okuži s hrano, na primer z ne­oprano zelenjavo. Po zaužitju se jajče­ce v novem gostitelju razvije v tako ime­novano »ličinko 2«, ki potuje po krvnem obtoku in vstopi v jetra, kjer nadaljuje svoj razvojni ciklus. Parazit se takrat ime­nuje »ličinka 3«; ta lahko prodre v kri in potuje skozi srce v pljuča, kjer jih najdemo v precej velikem številu. Nato vstopi v pljučne mešičke, kjer povzroča ob­čutek draženja, zato človek močno kaš­lja. Ličinka lahko sama prileze v sapnik in jo izkašljamo ali pa se po požiral­ni­ku vrne nazaj v črevesje, kjer se razvi­je v odraslo, spolno zrelo glisto in začne le­či jajčeca. Ta opazimo v blatu.

Med prehodom skozi pljuča se lahko pojavijo vročina, pljučnica in nasploh večja dovzetnost za vnetja. Med biva­njem parazitov v črevesju prizadeta ose­ba čuti bolečine v trebuhu, bruha, lahko pride tudi do vnetja potrebušnice ali en­teritisa. Človeška glista se lahko iz čre­vesja preseli tudi v žolčne vode ali iz­vodilo trebušne slinavke.
Prisotnost človeške gliste vedno preverjamo v črevesju, krvnem obtoku, jetrih, žolčniku, limfi, trebušni slinavki in v tankem črevesu. V praksi sem jih nam­reč odkril v vseh teh telesnih orga­nih oziroma sistemih. Njihovo prisotnost sem dokazal tudi v vezivnem tkivu in koži.
Morda preseneča podatek, da sem odkril jajčeca navadne človeške gliste v pljučih skoraj vsakega astmatika in skoraj pri vseh bolnikih s trdovratnim bronhitisom.

Enterobius vermicularis (otroška po­dan­čica)
Podančica živi v spodnjem delu čre­ves­ja. Samci živijo globlje v črevesju, sa­mice pa običajno tik ob zadnjični odprti­ni, kjer ležejo jajčeca v kožne gube zunaj danke (od tod parazitom tudi ime). Po­noči, ko otrok spi, zleze samica do zad­njič­ne odprtine in začne odlagati jajčeca, kar otroka zelo srbi, zato se praska. S praskanjem zanese jajčeca za nohte in se ponovno okuži. Podančice so dolge do 1 cm. Povzročajo črevesne motnje in dris­ko. Samice lahko zaidejo tudi v se­čila in trebušno votlino, zato ni prese­net­ljivo, če jih pogosto najdemo pri otrocih, ki tožijo za nespecifičnimi boleči­na­mi v predelu trebuha in slepiča. Njihovo prisotnost sem dokazal že v tolikih pri­merih, da sem se začel po tihem spra­ševati, koliko slepičev je bilo po nepotrebnem odstranjenih, ker so bile za te­žave krive le podančice.
Odkril sem tudi, da so pri ženskah, ki tožijo zaradi raznih bolečin, povezanih z menstruacijskim ciklusom, najpo­gos­tejši parazit prav podančice.

Ancylostoma (rudarska glista)
Rudarska glista običajno živi v jeju­numu (tankem zgornjem črevesu) in po telesu potuje na enak način kot človeška glista. Na svoji poti se odlaga v drugih organih. Značilnost rudarske gliste je, da se ulovi in pripne na membrane sluznic ter začne srkati kri, ki jo potrebuje za prehranjevanje, predvsem pa za diha­nje. Skoraj vso kri izloči v neprebavljeni obliki, zaradi česar prizadeta oseba izloča krvavo (temno obarvano) blato. Ker po­trebuje vedno nove vire krvi, svoja si­driš­ča pogosto spreminja. Posledica so številne razjede na sluznicah. Med pre­ha­janjem ličinke skozi kožo pride do srbe­nja in nastajanja papul, prehod sko­zi pljuča lahko povzroči bronhitis. Pri­sot­nost rudarske gliste lahko povzroča še številne druge zaplete, kot so otekanje bezgavk, bolečine v žrelu, želodčno-čre­vesne težave in celo slabokrvnost.
Zelo verjetno obstaja tudi povezava med okužbo z rudarsko glisto in ulcera­tivnim kolitisom. Klinične raziskave ka­žejo, da se ta parazit zavrta v membrano sluznice in tam povzroči manjšo krva­vitev, z izsesano krvjo se nato pre­hra­njuje. Zanimivo je, da sem zelo pogo­sto odkril prisotnost rudarske gliste v po­vezavi z vnetjem kolona in prav tako pogosto v povezavi z nepojasnjenimi okultnimi krvavitvami, pa tudi pri bol­ni­kih z bronhitisom.

ZAVAROVANJE PRED PARAZITI
Pri prebiranju strokovne literature s področja mikrobiologije in parazitolo­gije ne moremo mimo ugotovitve, kako nemočna je na tem področju konvencio­nalna medicina. Ljudem celo svetuje, naj se izogibajo področij, kjer so okužbe s pa­raziti pogoste. Najpogostejši profilak­tič­ni ukrep v boju proti parazitom je skrb za osebno higieno, čistočo odpadnih voda in čistočo živil. To pomeni – operi­mo sadje in zelenjavo. Nasvet je prakti­čen. Posebno pozornost moramo name­niti čiščenju solate, saj je lahko na njene liste zašel kateri koli polž in tam odložil jajčeca ali ličinke. Mnogi paraziti upora­bljajo namreč polže kot prehodne gosti­telje. Priporočljivo je tudi, da hrano ku­ha­mo. Kancerogeni parazit Fasciolopsis buskii (črevesni metljaj), ki se nahaja v go­vejem mesu, je dober razlog, zakaj mora biti meso vedno dobro toplotno ob­­delano. Okužene osebe naj uživajo sred­st­va za zatiranje parazitov. In nena­zad­nje se moramo zavedati, da so ideal­ni go­stitelji parazitov tudi številni hišni lju­bljenčki, zato se moramo izogibati tes­ne­ga stika z njimi, zlasti stika s sluznica­mi.

Če se želimo ubraniti bolezni, moramo upoštevati vse naštete nasvete. Po­memb­no je predvsem, da si pred vsakim obrokom umijemo roke, redno skrbimo za nohte in izvajamo druge normalne higienske ukrepe. Hišni ljubljenčki mo­ra­jo dvakrat na leto zaužiti sredstvo za zatiranje parazitov.

Kljub še tako vestnemu izpolnjeva­nju vseh ukrepov je stik s paraziti, njihovimi jajčeci ali ličinkami v hrani in vo­di skorajda neizogiben. Reševanje pro­ble­ma moramo zato zastaviti širše. Ne smemo tudi postati obsedeni s paraziti in videti nevarnosti v vsaki živali ali ži­vilu. Razlog, zakaj se nekateri ljudje oku­žijo, drugi pa so za okužbo s paraziti imuni, je v notranjem okolju posameznika, njegovi konstituciji in ustrezni predi­spoziciji. Poiskati moramo dejavnik, ki slabi imunski sistem, ter ugotoviti, od kod in s čim so paraziti zašli v naše telo. Obremenitve iz okolja, ki slabijo organi­zem, moramo odpraviti in tako pomaga­ti telesu, da se laže upre ponavljajočemu se stiku s paraziti.
Posebna pozornost je potrebna pri hujših obolenjih, zlasti avtoimunskih bo­leznih, hudih alergijah, raku in podobno. Če imamo domače živali, ni dovolj, da dvakrat letno poskrbimo za zatira­nje zajedavcev. V obdobju, ko prejemamo protiparazitno terapijo, naj za naše ljubljenčke skrbijo sorodniki ali prijatelji, ali pa jih nastanimo v »hotelu« za živali. Ne poskušajmo pa se jih trajno znebiti, saj živali niso krive za obremenitve okolja. Od njih se ločimo le za kratek čas, dokler si naš imunski sistem ne opomore.
Kadar prizadeta oseba trpi za hudo ali srednje hudo obliko bolezni, naj pro­ti­parazitno terapijo izvajajo tudi njeni družinski člani. Na tem mestu svetujem nakup frekvenčnega generatorja Zapperja; le-ta oddaja frekvence, ki uničijo vse bakterije, viruse in parazite. Po dvo­te­denski uporabi aparata zadošča dru­žin­skim članom tako imenovani »vzdr­že­valni odmerek«, ki prepreči, da bi se obo­lela oseba v stiku z družinskimi člani ponovno okužila.

Po podatkih SZO je leta 1995 približ­no 50 držav poročalo o okuženosti svo­jega prebivalstva z jetrnim metljajem. Pa­razitologi kot možnega krivca navaja­jo uživanje vodne kreše, okužene z eno od razvojnih stopenj jetrnega metljaja (me­tacerkov), zato odsvetujejo uživanje surove vodne kreše.

Preventivni ukrepi za preprečevanje okužb s trakuljo so higiensko odstranje­vanje fekalij (vsebin greznic naj ne bi od­važali na travnike), stroga osebna higiena in zatiranje prenašalcev razvojnih ob­lik trakulje. Jajčeca trakulje se zadržujejo v mišicah govedi ali svinje, kjer se razvijejo v ikre ali tako imenovane cisterke. Ikre so s prostim očesom nevidne, odkrije jih samo veterinar pri laboratorij­skem pregledu mesa. Meso zaklane ži­vali mora vedno pregledati veterinar! Črni zakoli so prepovedani. Človek se okuži z uživanjem premalo termično obdelanega mesa okuženih živali, zato je pomembno, da je temperatura mesa med pripravo tudi v notranjosti nad 80 °C. Človeku nevarne so predvsem ve­like količine cisterkov, manjše količi­ne uspešno uniči proces globokega za­mr­zovanja (vsaj deset dni pri –15 °C). Suro­vo ali na pol surovo meso je nevarno.
V svoji dolgoletni praksi sem ugoto­vil, da imajo osebe, ki so alergične na krav­je mleko, skoraj brez izjeme človeš­ke gliste. Uradna medicina to vrsto para­zitov zatira z zelo učinkovitimi sredstvi, kot so pirantol, pamoat, mebendazol in albentazol. Žal imajo lahko resne stranske učinke. Ker običajni odmerek teh sredstev ne uničuje prehodnih razvojnih oblik parazitov, je potrebno zdravljenje po dveh ali treh tednih ponoviti. Ker sem v številnih testiranjih opazoval razvojni krog ličink in njihovo trdoživost, na tem mestu svetujem izogibanje jemanju teh kemičnih sredstev, razen pri akutnih okužbah, ki zahtevajo nujno zdra­vljenje. Svetujem naravne terapije, kot je na primer bioenergetska.

Opisani primeri so zgovoren dokaz, da je stik s paraziti v vsakdanjem življe­nju praktično neizogiben. Kaj naj torej storimo? Vsekakor skrb za osebno higi­eno in krepitev imunskega sistema, hkra­ti z detoksifikacijsko terapijo. Ohranja­nje vitalnosti je za človeka zelo pomemb­no, saj se le človek z obilo življenjske ener­gije zmore brez strahu zoperstaviti bremenu parazitov. Izjema so seveda hu­de kronične bolezni. V teh primerih mo­ra sodelovati vsa družina in se strogo izogibati neposrednim stikom z živalmi ter uživanju surovega ali pol surovega me­sa, zlasti svinjine.
R. M.