Dr. Hulda Regehr Clark, ameriška biologinja, trdi, da sta za pojav bolezni kriva samo dva dejavnika: paraziti in onesnaževalci okolja, ki so nakopičeni v telesu. Njena odkritja so popolnoma spremenila razumevanje nekaterih bolezni in našo predstavo o njih. Njene izkušnje je v Nemčiji na naturopatski kliniki na bolnikih proučeval zdravilec Alan E. Baklayan in izkušnje strnil v knjigi Paraziti – skriti vzroki mnogih bolezni. V knjigi, ki je prevedena v slovenščino, natanko opisuje, kako se lahko sami ali s pomočjo zdravilcev znebimo nadležnih povzročiteljev bolezni. Iz knjige povzemamo nekaj odlomkov.
Ugotovitve dr. Clarkove so pritegnile tudi mene in kmalu sem začel sistematično testirati svoje bolnike. Z začudenjem sem spoznal, da je bilo mogoče obremenjenost s paraziti dokazati pri vseh. Metodo in pripomočke (frekvenčni generator) dr. Clarkove sem povzel potem ko sem že vrsto let izvajal resonančno terapijo Bicom in opravljal testiranja z elektroakupunkturo. Izkazali so se kot izjemno učinkoviti in zanesljivi. Po mojem prepričanju bi morali izsledki dr. Hulde Clark postati predmet sistematičnih raziskav in sestavni del koncepta naravnega zdravljenja.
MILIJARDA GLISTAVIH LJUDI
Da bi se znašel v neskončni množici latinskih imen različnih vrst in rodov parazitov ter poglobil svoje znanje o teh patogenih organizmih, sem poiskal strokovno literaturo o parazitologiji. Hotel sem spoznati, kakšen učinek ima njihov metabolizem na človeka. A že na začetku sem bil zelo razočaran, saj je bilo iz literature jasno razvidno, da povezave še zdaleč niso niti raziskane niti pojasnjene.
Takoj mi je postalo jasno, da znanost nameni svojo pozornost parazitom le v primeru, ko se ti v obilnih količinah pokažejo v bolnikovem blatu, izbljuvkih ali pa so organi že tako prizadeti, da je njihovo delovanje vidno oslabljeno. Poleg tega lahko laboratorijske preiskave dokažejo le večje okužbe s paraziti, manjših pa s svojimi metodami niso sposobne odkriti.
Če pogledamo svetovno statistiko, že na prvi pogled opazimo, katere vrste parazitov prevladujejo med svetovnim prebivalstvom. Svetovna zdravstvena organizacija je ocenila število s paraziti okuženih oseb v svetovnem merilu.
Po podatkih SZO iz leta 1995 je stanje sledeče:
človeške gliste (Ascaris species) .......................................................................... 1,2 milijardi
podančice (Enterobius vermicularis/Oxyuria) .................................... 1,2 milijardi
rudarska glista (Ancylostoma duodenal) .............................................. 500 milijonov Clonorchis sinensis ............................................................................................................ 40 milijonov Entamoeba histolytica ............................................................................................... 500 milijonov
metljaj Fasciolopsis buskii ........................................................................................ 20 milijonov
Leishmania .................................................................................................................................. 40 milijonov
Pneumocystis carinii .................................................................................................... 400 milijonov
Schistosoma haematobium ................................................................................... 100 milijonov
parazitska glista Strongyloides .......................................................................... 100 milijonov
trakulja (Taenia) ................................................................................................................... 80 milijonov
Toxoplasma gondii ..................................................................................................... okuženih 50 %
lasnica ali trihina (Trichinella spiralis) ....................................................... 40 milijonov
Trichomonas vaginalis .................................................................................................. 80 milijonov
bičeglavec (Trichuris trichuria) ...................................................................... 600 milijonov
Če seštejemo odstotke vseh okužb, ki jih laboratorijske preiskave zaradi premajhnega obsega ne morejo odkriti, ni nič nenavadnega, da patogene organizme najdemo pri večini bolnikov. Na tem mestu brez lažne skromnosti ponovno poudarjam, da lahko prisotnost parazitov dokažem prav pri vsakem svojem bolniku.
STRATEGIJA PARAZITOV
Klinični podatki nam dajo tudi pomembne informacije o »strategijah« posameznih parazitov. Z izrazom »strategija« mislim način, s katerim se ti zavarujejo pred presnovnimi in obrambnimi mehanizmi gostitelja. Nekatere strategije so znane in se berejo kot napeta kriminalka.
1. Paraziti sami sebe zavarujejo s pomočjo mukopolisaharidov, makromolekul, ki se pogosto nahajajo v vezivnem tkivu in jih naš imunski sistem ne zazna. Paraziti jih pripnejo na svojo površino kot nekakšen plašč, ki služi kot magično ogrinjalo ali slepilo. Angleški izraz »surface coat« lepo opiše njihovo vlogo. Poleg tega lahko paraziti nenehno spreminjajo lastnosti mukopolisaharidov, tako se zlahka prilagajajo telesnim obrambnim mehanizmom in ostanejo neopaženi.
2. Prihaja do molekularne mimikrije, kar pomeni, da paraziti prevzamejo ali ustvarijo podoben epitop kot lastni tkivni agensi gostitelja (naše lastne snovi) in ga vgradijo v svoj površinski plašč.
3. Paraziti prikrijejo svoj obstoj s protitelesi svojega gostitelja.
4. V več stopnjah razvoja se naselijo v tistih organskih sistemih, ki imajo oslabljeno imunsko zaščito, na primer v možganih.
5. V gostitelju pride do imunosupresije; paraziti se vežejo na gostiteljeva protitelesa, kar spodbudi gostiteljeve limfocite-B, da začnejo proizvajati pretirane količine protiteles, to pa imunski sistem slednjič povsem izčrpa.
Če upoštevamo to »premeteno« naravo parazitov, lahko vidimo, da ni nič nenavadnega, če večine parazitov ne moremo odkriti s kliničnimi metodami. Postane nam tudi jasno, da jih ne smemo podcenjevati.
Povrh vsega terapije ne začnejo učinkovati tako hitro kot bi si želeli. Konvencionalno zatiranje parazitov z zdravili se ni izkazalo kot zelo učinkovito in je povezano s številnimi stranskimi učinki. Farmacevtska podjetja in druge odgovorne ustanove ali posamezniki se tega vsekakor ne zavedajo. Na enem izmed antihelmintikov, ki ga je mogoče kupiti brez recepta, sem prebral: »Kromosomske spremembe in posledične genetske okvare niso bile dokazane, niso pa izključene.« Kakšno »dobrodošlico« nam izreka Talodomid?
Kmalu sem spoznal, da moram obstoječe izsledke vgraditi v terapevtski, naravni koncept in se nato vprašal, kaj klinična parazitologija pravzaprav sploh ve o svoji patogenosti?
Paraziti ogrožajo svojega gostitelja na različne načine:
1. Mehansko uničujejo celice in organe (na primer Plasmodium, Onchocerca, Ancylostoma).
2. Spodbujajo tkiva k razmnoževanju in v ekstremnih primerih povzročajo maligen razrast celic. Mali jetrni metljaj (Dicrocoelium dendriticulum) lahko na primer povzroča raka. SZO ga je označila kot kancerogenega.
3. Sesajo vitalne sokove, s katerimi se prehranjujejo (na primer Diphyllobothrium, pijavke).
4. S svojimi presnovki povzročajo zastrupitev (intoksikacijo), na primer Trypanosoma cruzi, klopi, paraziti, ki spremljajo malarijo.
5. So vzrok sekundarnih bakterijskih okužb, ki povzročijo še večjo škodo kot sami paraziti (na primer Entamoeba, ličinke glist v pljučih).
6. Ujamejo in prenašajo druge patogene organizme kot ektoparazite (na primer protozoje, gliste, tudi bakterije in viruse, ki živijo na površju gostitelja).
KROG V GOSTITELJU
Na primeru treh pogostih parazitov si oglejmo, kako poteka njihov razvojni krog v gostitelju, da bomo laže razumeli povezanost z bolezenskimi simptomi. Ascaris lumbricoides (navadna človeška glista)
Mikrobiologi ocenjujejo, da je z navadno človeško glisto okužena približno ena milijarda ljudi. V jugovzhodni Aziji, Afriki in Latinski Ameriki naj bi bilo okuženega do 97 odstotkov prebivalstva. Jajčeca človeške gliste so tako majhna, da lahko potujejo s krvjo po vsem telesu in skozi vse žile.
Samice živijo v črevesju gostitelja, kjer izležejo do 200.000 jajčec na dan. Jajčeca pridejo na prosto z iztrebki. Človek se lahko okuži s hrano, na primer z neoprano zelenjavo. Po zaužitju se jajčece v novem gostitelju razvije v tako imenovano »ličinko 2«, ki potuje po krvnem obtoku in vstopi v jetra, kjer nadaljuje svoj razvojni ciklus. Parazit se takrat imenuje »ličinka 3«; ta lahko prodre v kri in potuje skozi srce v pljuča, kjer jih najdemo v precej velikem številu. Nato vstopi v pljučne mešičke, kjer povzroča občutek draženja, zato človek močno kašlja. Ličinka lahko sama prileze v sapnik in jo izkašljamo ali pa se po požiralniku vrne nazaj v črevesje, kjer se razvije v odraslo, spolno zrelo glisto in začne leči jajčeca. Ta opazimo v blatu.
Med prehodom skozi pljuča se lahko pojavijo vročina, pljučnica in nasploh večja dovzetnost za vnetja. Med bivanjem parazitov v črevesju prizadeta oseba čuti bolečine v trebuhu, bruha, lahko pride tudi do vnetja potrebušnice ali enteritisa. Človeška glista se lahko iz črevesja preseli tudi v žolčne vode ali izvodilo trebušne slinavke.
Prisotnost človeške gliste vedno preverjamo v črevesju, krvnem obtoku, jetrih, žolčniku, limfi, trebušni slinavki in v tankem črevesu. V praksi sem jih namreč odkril v vseh teh telesnih organih oziroma sistemih. Njihovo prisotnost sem dokazal tudi v vezivnem tkivu in koži.
Morda preseneča podatek, da sem odkril jajčeca navadne človeške gliste v pljučih skoraj vsakega astmatika in skoraj pri vseh bolnikih s trdovratnim bronhitisom.
Enterobius vermicularis (otroška podančica)
Podančica živi v spodnjem delu črevesja. Samci živijo globlje v črevesju, samice pa običajno tik ob zadnjični odprtini, kjer ležejo jajčeca v kožne gube zunaj danke (od tod parazitom tudi ime). Ponoči, ko otrok spi, zleze samica do zadnjične odprtine in začne odlagati jajčeca, kar otroka zelo srbi, zato se praska. S praskanjem zanese jajčeca za nohte in se ponovno okuži. Podančice so dolge do 1 cm. Povzročajo črevesne motnje in drisko. Samice lahko zaidejo tudi v sečila in trebušno votlino, zato ni presenetljivo, če jih pogosto najdemo pri otrocih, ki tožijo za nespecifičnimi bolečinami v predelu trebuha in slepiča. Njihovo prisotnost sem dokazal že v tolikih primerih, da sem se začel po tihem spraševati, koliko slepičev je bilo po nepotrebnem odstranjenih, ker so bile za težave krive le podančice.
Odkril sem tudi, da so pri ženskah, ki tožijo zaradi raznih bolečin, povezanih z menstruacijskim ciklusom, najpogostejši parazit prav podančice.
Ancylostoma (rudarska glista)
Rudarska glista običajno živi v jejunumu (tankem zgornjem črevesu) in po telesu potuje na enak način kot človeška glista. Na svoji poti se odlaga v drugih organih. Značilnost rudarske gliste je, da se ulovi in pripne na membrane sluznic ter začne srkati kri, ki jo potrebuje za prehranjevanje, predvsem pa za dihanje. Skoraj vso kri izloči v neprebavljeni obliki, zaradi česar prizadeta oseba izloča krvavo (temno obarvano) blato. Ker potrebuje vedno nove vire krvi, svoja sidrišča pogosto spreminja. Posledica so številne razjede na sluznicah. Med prehajanjem ličinke skozi kožo pride do srbenja in nastajanja papul, prehod skozi pljuča lahko povzroči bronhitis. Prisotnost rudarske gliste lahko povzroča še številne druge zaplete, kot so otekanje bezgavk, bolečine v žrelu, želodčno-črevesne težave in celo slabokrvnost.
Zelo verjetno obstaja tudi povezava med okužbo z rudarsko glisto in ulcerativnim kolitisom. Klinične raziskave kažejo, da se ta parazit zavrta v membrano sluznice in tam povzroči manjšo krvavitev, z izsesano krvjo se nato prehranjuje. Zanimivo je, da sem zelo pogosto odkril prisotnost rudarske gliste v povezavi z vnetjem kolona in prav tako pogosto v povezavi z nepojasnjenimi okultnimi krvavitvami, pa tudi pri bolnikih z bronhitisom.
ZAVAROVANJE PRED PARAZITI
Pri prebiranju strokovne literature s področja mikrobiologije in parazitologije ne moremo mimo ugotovitve, kako nemočna je na tem področju konvencionalna medicina. Ljudem celo svetuje, naj se izogibajo področij, kjer so okužbe s paraziti pogoste. Najpogostejši profilaktični ukrep v boju proti parazitom je skrb za osebno higieno, čistočo odpadnih voda in čistočo živil. To pomeni – operimo sadje in zelenjavo. Nasvet je praktičen. Posebno pozornost moramo nameniti čiščenju solate, saj je lahko na njene liste zašel kateri koli polž in tam odložil jajčeca ali ličinke. Mnogi paraziti uporabljajo namreč polže kot prehodne gostitelje. Priporočljivo je tudi, da hrano kuhamo. Kancerogeni parazit Fasciolopsis buskii (črevesni metljaj), ki se nahaja v govejem mesu, je dober razlog, zakaj mora biti meso vedno dobro toplotno obdelano. Okužene osebe naj uživajo sredstva za zatiranje parazitov. In nenazadnje se moramo zavedati, da so idealni gostitelji parazitov tudi številni hišni ljubljenčki, zato se moramo izogibati tesnega stika z njimi, zlasti stika s sluznicami.
Če se želimo ubraniti bolezni, moramo upoštevati vse naštete nasvete. Pomembno je predvsem, da si pred vsakim obrokom umijemo roke, redno skrbimo za nohte in izvajamo druge normalne higienske ukrepe. Hišni ljubljenčki morajo dvakrat na leto zaužiti sredstvo za zatiranje parazitov.
Kljub še tako vestnemu izpolnjevanju vseh ukrepov je stik s paraziti, njihovimi jajčeci ali ličinkami v hrani in vodi skorajda neizogiben. Reševanje problema moramo zato zastaviti širše. Ne smemo tudi postati obsedeni s paraziti in videti nevarnosti v vsaki živali ali živilu. Razlog, zakaj se nekateri ljudje okužijo, drugi pa so za okužbo s paraziti imuni, je v notranjem okolju posameznika, njegovi konstituciji in ustrezni predispoziciji. Poiskati moramo dejavnik, ki slabi imunski sistem, ter ugotoviti, od kod in s čim so paraziti zašli v naše telo. Obremenitve iz okolja, ki slabijo organizem, moramo odpraviti in tako pomagati telesu, da se laže upre ponavljajočemu se stiku s paraziti.
Posebna pozornost je potrebna pri hujših obolenjih, zlasti avtoimunskih boleznih, hudih alergijah, raku in podobno. Če imamo domače živali, ni dovolj, da dvakrat letno poskrbimo za zatiranje zajedavcev. V obdobju, ko prejemamo protiparazitno terapijo, naj za naše ljubljenčke skrbijo sorodniki ali prijatelji, ali pa jih nastanimo v »hotelu« za živali. Ne poskušajmo pa se jih trajno znebiti, saj živali niso krive za obremenitve okolja. Od njih se ločimo le za kratek čas, dokler si naš imunski sistem ne opomore.
Kadar prizadeta oseba trpi za hudo ali srednje hudo obliko bolezni, naj protiparazitno terapijo izvajajo tudi njeni družinski člani. Na tem mestu svetujem nakup frekvenčnega generatorja Zapperja; le-ta oddaja frekvence, ki uničijo vse bakterije, viruse in parazite. Po dvotedenski uporabi aparata zadošča družinskim članom tako imenovani »vzdrževalni odmerek«, ki prepreči, da bi se obolela oseba v stiku z družinskimi člani ponovno okužila.
Po podatkih SZO je leta 1995 približno 50 držav poročalo o okuženosti svojega prebivalstva z jetrnim metljajem. Parazitologi kot možnega krivca navajajo uživanje vodne kreše, okužene z eno od razvojnih stopenj jetrnega metljaja (metacerkov), zato odsvetujejo uživanje surove vodne kreše.
Preventivni ukrepi za preprečevanje okužb s trakuljo so higiensko odstranjevanje fekalij (vsebin greznic naj ne bi odvažali na travnike), stroga osebna higiena in zatiranje prenašalcev razvojnih oblik trakulje. Jajčeca trakulje se zadržujejo v mišicah govedi ali svinje, kjer se razvijejo v ikre ali tako imenovane cisterke. Ikre so s prostim očesom nevidne, odkrije jih samo veterinar pri laboratorijskem pregledu mesa. Meso zaklane živali mora vedno pregledati veterinar! Črni zakoli so prepovedani. Človek se okuži z uživanjem premalo termično obdelanega mesa okuženih živali, zato je pomembno, da je temperatura mesa med pripravo tudi v notranjosti nad 80 °C. Človeku nevarne so predvsem velike količine cisterkov, manjše količine uspešno uniči proces globokega zamrzovanja (vsaj deset dni pri –15 °C). Surovo ali na pol surovo meso je nevarno.
V svoji dolgoletni praksi sem ugotovil, da imajo osebe, ki so alergične na kravje mleko, skoraj brez izjeme človeške gliste. Uradna medicina to vrsto parazitov zatira z zelo učinkovitimi sredstvi, kot so pirantol, pamoat, mebendazol in albentazol. Žal imajo lahko resne stranske učinke. Ker običajni odmerek teh sredstev ne uničuje prehodnih razvojnih oblik parazitov, je potrebno zdravljenje po dveh ali treh tednih ponoviti. Ker sem v številnih testiranjih opazoval razvojni krog ličink in njihovo trdoživost, na tem mestu svetujem izogibanje jemanju teh kemičnih sredstev, razen pri akutnih okužbah, ki zahtevajo nujno zdravljenje. Svetujem naravne terapije, kot je na primer bioenergetska.
Opisani primeri so zgovoren dokaz, da je stik s paraziti v vsakdanjem življenju praktično neizogiben. Kaj naj torej storimo? Vsekakor skrb za osebno higieno in krepitev imunskega sistema, hkrati z detoksifikacijsko terapijo. Ohranjanje vitalnosti je za človeka zelo pomembno, saj se le človek z obilo življenjske energije zmore brez strahu zoperstaviti bremenu parazitov. Izjema so seveda hude kronične bolezni. V teh primerih mora sodelovati vsa družina in se strogo izogibati neposrednim stikom z živalmi ter uživanju surovega ali pol surovega mesa, zlasti svinjine. R. M.
Dr. Hulda Regehr Clark, ameriška biologinja, trdi, da sta za pojav bolezni kriva samo dva dejavnika: paraziti in onesnaževalci okolja, ki so nakopičeni v telesu. Njena odkritja so popolnoma spremenila razumevanje nekaterih bolezni in našo predstavo o njih. Njene izkušnje je v Nemčiji na naturopatski kliniki na bolnikih proučeval zdravilec Alan E. Baklayan in izkušnje strnil v knjigi Paraziti – skriti vzroki mnogih bolezni. V knjigi, ki je prevedena v slovenščino, natanko opisuje, kako se lahko sami ali s pomočjo zdravilcev znebimo nadležnih povzročiteljev bolezni. Iz knjige povzemamo nekaj odlomkov. 
