Ljubezenska poezija je razodetje. Lahko bi jo primerjali z zvokom, s katerim uglasbimo naše telo. Če imajo Francozi Jaquesa Préverta, pesnika, ki je posvetil ljubezni neizčrpen navdih poezije, bi lahko to rekli tudi za našo Mojco Gartner, ki jo na Pozitivkah poznamo pod pseudonimom Ajda. V rokah imam čudovito pesniško zbirko Zate bom …, ki jo je oblikovno opremila akademska slikarka Evelina Batista in s svojimi likovnimi podobami ujela ritem in erotična sporočila Ajdinih pesmi.

Ajda se je rodila v Ljubljani. Otroštvo je preživela na Laškem. Po končani srednji šoli se je zaposlila v Celju. Aktivno sodeluje na internetnem pesniškem portalu pesnik.net in na Sončevih pozitivkah, na portalu Poezija. Lansko leto je izdala pesniško zbirko Zate bom…, piše haikuje in nabira pesmi za novo pesniško zbirko. Želi si nastopiti na literarnem večeru, ki naj bi ga priredile Pozitivke za svoje bralce. Zavzema se za literarna srečanja štajerskih in primorskih pesnic in pesnikov.

Ajdina pesniška zbirka Zate bom…, ki je ena sama ljubezenska pripoved, mnogoterih vedrih in občutenih pesmi:
/Njegove oči/Lesketajoče/Poželjive/Vabljive/Zapeljive/Njene roke/ Nežne/Božajoče/Vznemirljive/Tople/Njegova koža/Vroča/Gladka/Napeta/Vznemirjena/Njene ustnice/Sočne/Dišeče/Vabeče/Opojne/.

V ljubezni se vse izkaže, stihi drhtijo, vanje vstopajo stvari, ki se kitijo s skrivnostmi narave /Prinesi mi, pomlad in sonce, ljubi moj!/. Ajdini poeziji bi lahko rekli mala krmilnica srca, svetlobna preja nežnosti, zrak, ki sije v notranjih prostorih /V tvoje naročje/Položila bi sanje/V tvoje srce/Ugnezdila misli/V tvoje hrepenenje/Vdihnila večnost/V tvoje drhtenje/Vpletla bi moje hotenje…/

Pesmi so pravi katalog ljubezenskih čustev, skrivnostno izročanje erosa bralcu. Stihi so podobni vraščanju teles in subtilni geometriji. Pesmi so nagnetene s hrepenenjem, so lahke kot dih, predstavljajo dialog z božanskimi čustvi /V potočku bistrem umila svoje bom telo/s hladno vodo umirila divjo strast/vročim žarkom sonca dopustila/da pustošijo zlate kapljice svetlikajoče/kot biser, ki nizaš jih z usti zame/. Ljubezen potone v globljo samozavezujočo resnico /Zate bom…/spletla pesem/o zasanjanih očeh/Samo zate/…

Izbor pesmi je tematski, iz sebe vrženo ljubezensko čustvo. Ljubezen je človekova usoda, ključno življenjsko gibalo, ki daje smisel življenju. Stihi se prelivajo v mistični krog magme, ki kroži in ogreva dušo do poslednjega vlakna. Za seboj pušča preproge dotikov, duša je spredalčkana v čarobnost, čutnost, prebujanje, ranljivost, trenutke, v bistre potočke in divje strasti /Pokukala bi rada v predalčke duše/Le kaj se skriva v njeni globini?/Morda stvari s patino obdane/stvari ki se kitijo z zlatom/stvari, ki razmetane vse poprek leže?/Morda so tam stvari/ ki za rob predalčkov ujele so se /z zadnjimi moči/, v upanju, da najdejo si prostor svoj?/. Gre za poezijo, ki sebi zastavlja cilj, govoriti iz sebe, pesmi so kot, da bi se oblačile v glasbeno romantično Fantastično simfonijo Hektorja Berlioza. Prekrasne so, erotično zavzete. Skoz moč interpretacij je čutiti temperament in krhkost občutij, so optični labirinit čudovitih ljubezenskih metafor, spodbujajo zanimanje za branje, dokler pesniške zbirke ne prebereš do zadnje strani. So radost, veselje, napetost in vzgib hrepenenja, ki ustvarja nemir. Pesmi sijejo svetlobo in razodevajo notranjo vez s karizmatično močjo preprostega jezika, ki seže globoko v srce. /Mi speča pokrajina prisluhne/Odene se v zimski plašč/na njem se drobni biseri zalesketajo./ Se steklo okna orosi/toplotna mojih ustnic sled pusti/. Objokujem srčasti poljub/na hladnem steklu zaledeni/Se biseri na snegu še lepše zalesketajo/Zanesem dlan k ustnicam/toplota sape jo ogreje/Dotaknem stekla se, ukradem snegu bisere, na dlani moji oživijo/Se solza v očeh zalesketa kot biser…/.

Ajda se v uvodnih besedah k zbirki zahvaljuje svojemu možu, ki jo je podpiral kot prvi bralec, kritik in lektor. Zaupala je njegovi presoji, kritiki, mislim in besedam in z njegovo podporo je zaupala vase in začela verjeti, da se pod njenimi prsti ustvarja poezija, ki vre iz njene notranjosti. Imel je posluh in razumevanje, saj se je veliko pesmi rodilo tudi ponoči, ko je bil čas počitka in vedno si je vzel čas, da jo je poslušal in občudoval prekrasne misli, ki jih je Ajda izlila iz duše na papir.

Žal, ko se je Ajda intenzivno pripravljala na izdajo pesniške zbirke, je Ajdin mož preminil. Pesniško zbirko Zate bom…sprejmimo s sočutjem in hkrati kot pretresljivo usodo življenja in izpoved použivanja življenja po koščkih ljubezni, ki jo hrani spomin. Zelo težko sem začela pisati misli o tej pesniški zbirki, ki je prepredena tudi z bolečino izgube drage, najdražje osebe. Ajdi izražam moje iskreno sožalje in hkrati tudi pohvalo, da je v teh, z bolečino presunjenih trenutkih, našla moč in pogum, da je izdala pesniško zbirko. Ritem veselja pesniške govorice, potreba po odkrivanju lastnega izvira ljubezni naredijo pesniško zbirko lepo, iz nje zasije svetloba in magični zaris erosa z močno izpovedno močjo.

Nasmeh

Nasmeh je kot petje ptic.
Nasmeh kot šelestenje trav.
Nasmeh kot potok žuboreč.

Sprašujem se,
Komu namenjeno je petje ptic?
Komu namenjeno je potoka žuborenje?
Komu namenjeno je šelestenje trav?
Le komu boš podaril svoj nasmeh?

Zazrem v oči se tvoje.
Pogled kot biserov lesket.
Zazrem v ustnice vabljive,
Njih sliši se šepet.

Kot nežen veter božajo besede tvoje.
Kot trave lesketajo se v rosi.
Kot sonce, ki me greje,
Besede tvoje gredo mi do srca.

Približaš mojemu se licu.
Začutim nežen dah.
Začutim sapo, ki me boža.
Zaznam vonj tvojih las.
Že vem, da to si ti.

Za naju…

Misli počivajo
Na preprogi sanj
Svilnatega otipa
Blazinic prstov

Nežno drsijo
Neustavljive so
Zlijejo se
S poezijo naju…

Ranljivost

Sanje so razblinijo
Neusmiljenost me davi
Ranljiva sem

Iščem zatočišče
Povsod so vrata zaprta
Ranim si prste

Puščam krvave sledi
Vidne so le meni
Umirjam se …

Le bežen trenutek
Ukradem si ga
Slepim se…
Prihaja orkan…

Prepletanje …

Vežeš me nase
Z nevidnimi nitmi
Pleteš mreže
Zapletam se vanje
Ne padam

Miriš spomine
Dišiš mi po pomladi
Loviš žarke sonca
Dotikaš se zvezd
Pričaraš pravljico

Podarjaš ni nasmeh
Božaš moj obraz
Prepletaš najine prste
Šepetaš mi o poletju
Kradeš biser morja

Čaraš jesensko listje
Ponudiš sočno hruško
Ugriznem vanjo
Spijeva poljub
Zlijeva se v eno
Slutiš zimo
Zaspiš v mojem objemu
Prisluhnem dihanju
Bitju srca
Tvojega, le zame…

Jacques Prevert je napisal pesem:

Srečen sem

Srečna sem
včeraj mi je rekel
da me ljubi
ponosna sem in srečna
ni dodal
da je za večno.

Ko nas hranijo spomini, iz njih vstaja novo življenje. Ljubezen smo mi sami.