|  Cilj ekonomske globalizacije je, da bi ustvarili svet homogene potrošnje, kjer
bi ljudje povsod po svetu jedli enako hrano, nosili enaka oblačila in živeli
v hišah zgrajenih iz enakih materialov. To je svet, v katerem celotna družba
uporablja enako tehnologijo in je odvisna od enake centralne ekonomije, ponuja
enako "Zahodno izobrazbo" za otroke, govori isti jezik, konzumira
enake medijske slike, drži enake vrednote in celo misli iste misli: to je svet
monokulture.
Z osvajanji, kolonizacijo in zahodnim "razvojem" je večina svetovne
raznolikosti že izginilo. Ekonomska globalizacija ta proces še pospešuje. Kamorkoli
greste dandanes po svetu boste vsepovsod našli podobne avtoceste, podobna betonska
mesta in podobno ali enako kulturo ljudi odeto v poslovne suknjiče s kravatami,
restavracijami s hitro prehrano, hollywoodskimi filmi in mobilnimi telefoni.
Na vsakem koncu planeta sta ženski ikoni Barbie in Madona; kavboj iz "Marlboro
reklame" in Rambo pa definirata moški ideal. Od Kalifornije, Kaira do Caracasa
je Baywatch sinonim za zabavo in CNN za novico.
Od standardizirane proizvodnje in standardizirane potrošnje ima največ koristi
ekonomski sistem. A na dolgi rok bodo posledice homogeniziranega planeta katastrofalne
za vse nas. Homogeniziranost oz. monokulturnost nas vodi v zlom biološke in
kulturne pestrosti, povzroča vse večjo nesigurnost glede prehrambene varnosti
ter mednodne konflikte.
Mit globalizacije nam govori, da ne rabimo biti povezani s krajem, v katerem
živimo. Vse naše potrebe lahko zadovoljimo z oddaljenimi inštitucijami in stroji.
Želje lahko zadovoljimo z množico izdelkov iz celega sveta. Naši stiki z drugimi
ljudmi lahko potekajo preko elektronskih medijev. Kot če bi lahko lebdeli v
prostoru in bi ne rabili biti povezani z lokalno skupnostjo in krajem. Globalizacija
ustvarja način življenja, ki zanika naše naravne instinkte, tako da nas ločuje
od drugih ljudi ter narave. In ker uničuje pestrost planeta je obsojena na propad.
Vsak kraj na Zemlji je edinstven. Ljudje smo se naučili zadovoljevati svoje
potrebe od generacije do generacije, velikokrat spreminjajoč ekosisteme, ne
da bi pri tem ogrozili njihovo stabilnost. V mnogih primerih so človeške kulture
povečale prehrambeno varnost in stabilnost ekosistemov z zavestnim večanjem
lokalne biotske pestrosti. Kmetje v perujskih Andih, na primer gojijo 40 različnih
sort krompirja na četrt hektarja, kar je veliko večja biotska pestrost, kot
bi jo sicer našli v naravi.
Še eno generacijo nazaj so na otoku ChiloÎ blizu Čila, gojili toliko različnih
sort krompirja, da bi lahko vsak dan v letu jedli krompir druge vrste. Skozi
stoletja gojenja je človeštvo "ustvarilo" 17 000 različnih sort pšenice.
Pestrost, ki je ustvarjena, je plod mnogih generacij kmetovalcev, ki so izbirali
semena tako, da so ustrezala lokanemu področju.
Globalizacija, ki želi zliti vsako lokalno, regionalno in nacionalno ekonomijo
v en svetovni sistem, potrebuje homogenizacijo lokalno prilagojenih sistemov.
Različne oblike kmetijstva nadomesti z industrijskim sistemom - centralno upravljanim,
intenzivno obdelanim s pesticidi ter eno samo poljščino, ki jo je možno izvoziti
na svetovni trg. V procesu se kmete nadomesti z energijsko in kapitalno intenzivno
mehanizacijo in tako je pestra proizvodnja hrane za lokalno skupnost, zamenjana
z izvozno monokulturo.
Tisoče lokalnih rastlin tako izgine. V ZDA je, npr. 96% vseh površin namenjih
gojenju graha, posajeno le z dvema vrstoma graha. Ta trend se ponavlja po celotni
zemeljski obli. Tako ChiloÎanski kmetje, ki so nekoč gojili nekaj sto vrst krompirja,
danes gojijo le še tri vrste, večinoma za izvoz. Biotehnologija pospešuje ta
proces, saj so naravne sorte zamenjane s kloni, ki so ustvarjeni v laboratorijih.
Obstaja vedno večje zavedanje o neumnosti uničevanja divjih naravnih območij,
žarišč zemljine biodiverzitete. Uničevanje planetarne biotske raznolikosti ima
lahko katastrofalne posledice v pandemijah rastlin, živali in ljudi. Ekonomski
sistem po neumnosti uničuje tradicionalne družbe, katerih kmetije vsebujejo
največ planetarne biotske pestrosti. Izguba kmetijske biodiverzitete je ključnega
pomena, zakaj škodljivci, ki napadajo kmetijske rastline, vedno bolj širijo
svojo genetsko pestrost in s tem tudi moč, medtem ko se raznolikost naših prehrambenih
rastlin vedno bolj oža in s tem postaja tudi bolj ranljiva.
Ko se uvede nova sorta rastline, je njena odpornost na škodljivce in bolezni
lahko velika, vendar je naravna genetska pestrost "škodljivcev" mnogo
večja, kar omogoči hitro prilagoditev. Rezultat je, da se tako nova sorta žita
obdrži ponavadi od pet do šest let, preden postane problem "škodljivcev"
tako velik, da pridelava, navkljub ogromnim količinam pesticidov, ni več mogoča.
Na tej stopnji se morajo kmetje obrniti na podjetja, ki proizvajajo nova semena
s še močnejšo odpornostjo. Tako korporacije opravljajo delo (in zaslužijo seveda),
ki bi ga narava sama opravila, če bi ji le dovolili. Čudna posledica tega je,
da kmetje, ki so sprva "proizvedli" neko seme, morajo sedaj to seme,
ki je genetsko spremenjeno, odkupiti nazaj od določene korporacije. Vendar nobeno
podjetje in genetski laboratoriji ne morejo neprestano proizvajati novih odpornih
sort iz samega zraka, tudi ne ob pomoči genetske tehnologije. V končni fazi
so odvisni od genetskega bazena iz narave ter iz kotičkov sveta, kjer še obstajajo
tradicionalni kmetje.
http://www.isec.org.uk
|
NE ZAMUDITE
