Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20070205103640454

Razbijanje monokulture - 1.del torek, 13. februar 2007 @ 05:02 CET Uporabnik: Sonce Cilj ekonomske globalizacije je, da bi ustvarili svet homogene potrošnje, kjer bi ljudje povsod po svetu jedli enako hrano, nosili enaka oblačila in živeli v hišah zgrajenih iz enakih materialov. To je svet, v katerem celotna družba uporablja enako tehnologijo in je odvisna od enake centralne ekonomije, ponuja enako "Zahodno izobrazbo" za otroke, govori isti jezik, konzumira enake medijske slike, drži enake vrednote in celo misli iste misli: to je svet monokulture. Z osvajanji, kolonizacijo in zahodnim "razvojem" je večina svetovne raznolikosti že izginilo. Ekonomska globalizacija ta proces še pospešuje. Kamorkoli greste dandanes po svetu boste vsepovsod našli podobne avtoceste, podobna betonska mesta in podobno ali enako kulturo ljudi odeto v poslovne suknjiče s kravatami, restavracijami s hitro prehrano, hollywoodskimi filmi in mobilnimi telefoni. Na vsakem koncu planeta sta ženski ikoni Barbie in Madona; kavboj iz "Marlboro reklame" in Rambo pa definirata moški ideal. Od Kalifornije, Kaira do Caracasa je Baywatch sinonim za zabavo in CNN za novico. Od standardizirane proizvodnje in standardizirane potrošnje ima največ koristi ekonomski sistem. A na dolgi rok bodo posledice homogeniziranega planeta katastrofalne za vse nas. Homogeniziranost oz. monokulturnost nas vodi v zlom biološke in kulturne pestrosti, povzroča vse večjo nesigurnost glede prehrambene varnosti ter mednodne konflikte. Mit globalizacije nam govori, da ne rabimo biti povezani s krajem, v katerem živimo. Vse naše potrebe lahko zadovoljimo z oddaljenimi inštitucijami in stroji. Želje lahko zadovoljimo z množico izdelkov iz celega sveta. Naši stiki z drugimi ljudmi lahko potekajo preko elektronskih medijev. Kot če bi lahko lebdeli v prostoru in bi ne rabili biti povezani z lokalno skupnostjo in krajem. Globalizacija ustvarja način življenja, ki zanika naše naravne instinkte, tako da nas ločuje od drugih ljudi ter narave. In ker uničuje pestrost planeta je obsojena na propad. Vsak kraj na Zemlji je edinstven. Ljudje smo se naučili zadovoljevati svoje potrebe od generacije do generacije, velikokrat spreminjajoč ekosisteme, ne da bi pri tem ogrozili njihovo stabilnost. V mnogih primerih so človeške kulture povečale prehrambeno varnost in stabilnost ekosistemov z zavestnim večanjem lokalne biotske pestrosti. Kmetje v perujskih Andih, na primer gojijo 40 različnih sort krompirja na četrt hektarja, kar je veliko večja biotska pestrost, kot bi jo sicer našli v naravi. Še eno generacijo nazaj so na otoku ChiloÎ blizu Čila, gojili toliko različnih sort krompirja, da bi lahko vsak dan v letu jedli krompir druge vrste. Skozi stoletja gojenja je človeštvo "ustvarilo" 17 000 različnih sort pšenice. Pestrost, ki je ustvarjena, je plod mnogih generacij kmetovalcev, ki so izbirali semena tako, da so ustrezala lokanemu področju. Globalizacija, ki želi zliti vsako lokalno, regionalno in nacionalno ekonomijo v en svetovni sistem, potrebuje homogenizacijo lokalno prilagojenih sistemov. Različne oblike kmetijstva nadomesti z industrijskim sistemom - centralno upravljanim, intenzivno obdelanim s pesticidi ter eno samo poljščino, ki jo je možno izvoziti na svetovni trg. V procesu se kmete nadomesti z energijsko in kapitalno intenzivno mehanizacijo in tako je pestra proizvodnja hrane za lokalno skupnost, zamenjana z izvozno monokulturo. Tisoče lokalnih rastlin tako izgine. V ZDA je, npr. 96% vseh površin namenjih gojenju graha, posajeno le z dvema vrstoma graha. Ta trend se ponavlja po celotni zemeljski obli. Tako ChiloÎanski kmetje, ki so nekoč gojili nekaj sto vrst krompirja, danes gojijo le še tri vrste, večinoma za izvoz. Biotehnologija pospešuje ta proces, saj so naravne sorte zamenjane s kloni, ki so ustvarjeni v laboratorijih. Obstaja vedno večje zavedanje o neumnosti uničevanja divjih naravnih območij, žarišč zemljine biodiverzitete. Uničevanje planetarne biotske raznolikosti ima lahko katastrofalne posledice v pandemijah rastlin, živali in ljudi. Ekonomski sistem po neumnosti uničuje tradicionalne družbe, katerih kmetije vsebujejo največ planetarne biotske pestrosti. Izguba kmetijske biodiverzitete je ključnega pomena, zakaj škodljivci, ki napadajo kmetijske rastline, vedno bolj širijo svojo genetsko pestrost in s tem tudi moč, medtem ko se raznolikost naših prehrambenih rastlin vedno bolj oža in s tem postaja tudi bolj ranljiva. Ko se uvede nova sorta rastline, je njena odpornost na škodljivce in bolezni lahko velika, vendar je naravna genetska pestrost "škodljivcev" mnogo večja, kar omogoči hitro prilagoditev. Rezultat je, da se tako nova sorta žita obdrži ponavadi od pet do šest let, preden postane problem "škodljivcev" tako velik, da pridelava, navkljub ogromnim količinam pesticidov, ni več mogoča. Na tej stopnji se morajo kmetje obrniti na podjetja, ki proizvajajo nova semena s še močnejšo odpornostjo. Tako korporacije opravljajo delo (in zaslužijo seveda), ki bi ga narava sama opravila, če bi ji le dovolili. Čudna posledica tega je, da kmetje, ki so sprva "proizvedli" neko seme, morajo sedaj to seme, ki je genetsko spremenjeno, odkupiti nazaj od določene korporacije. Vendar nobeno podjetje in genetski laboratoriji ne morejo neprestano proizvajati novih odpornih sort iz samega zraka, tudi ne ob pomoči genetske tehnologije. V končni fazi so odvisni od genetskega bazena iz narave ter iz kotičkov sveta, kjer še obstajajo tradicionalni kmetje. http://www.isec.org.uk Komentarji (0) www.pozitivke.net