Piše: Renata Bokan
Sedela sem nedaleč stran od mize, kjer so se pogovarjali člani družine: oče,
mati in najstniška hči. Pritegnila me je vsebina njihovega pogovora, ki je na
trenutke presegel običajno glasnost, tako da ni bilo težko prisluhniti. Hči
je glasno protestirala nad odločitvijo staršev, da počitnice ponovno preživijo
v kraju, kamor zahajajo že več kot 10 let. Starša sta svojo odločitev podkrepila
z več argumenti, med katerimi je bil slišati tudi, da je kraj lep in da je vse
zelo čisto, da poznajo ljudi, s katerimi bodo skupaj, da vedo, kaj lahko pričakujejo
in česa ne in da bo za vse najmanj naporno, če se ponovno odločijo tako kot
običajno. Hči je situacijo videla drugače. Zatrjevala je, da je vsako leto bolj
dolgočasno biti v istem kraju, da si želi videti kaj novega in spoznati nove
ljudi, da se ji zdi, kot da to niso prave počitnice, ker je vse je predvidljivo,
in da se počitnic v tem kraju sploh ne veseli.
"Aha, takole se bije bitka med starim in novim," sem pomislila. Na
eni strani stabilni in močno ukoreninjeni vzorci in na drugi strani duh zdravega
uporništva. Kako se je pogovor končal, ne vem, le slutim lahko, kdo je bil močnejši.
Kaj so življenjski vzorci?
Seveda življenjski vzorci ne določajo zgolj našega fizičnega življenja kot je
izbira počitnic, dnevna rutina in podobno. Obsegajo tudi čustvene in miselne
razsežnosti naše osebnosti. Svoje čustvene vzorce lahko najbolj izrazito prepoznavamo
v odnosih z drugimi ljudmi, na primer: kako se odzovemo na kritiko, poraz, uspeh,
kakšna je naša sposobnost ustvarjanja in negovanja bližine z drugimi ljudmi,
kako reagiramo, ko nas je strah ali nas preplavi jeza. V sklop življenjskih
vzorcev sodijo tudi naše predstave in vrednote, po katerih živimo. Pravzaprav
so življenjski vzorci preplet naših navad, čustvenih odzivov in prepričanj,
po katerih živimo.
Vzorci kot avtomatizmi.
S samimi življenjskimi vzorci ni nič narobe, potrebujemo jih. Lahko nam pomagajo,
da usmerjamo svoje življenje proti zastavljenim ciljem. Koristni so vsi tisti
vzorci, ki nudijo oporo pri razvoju, skozi katere lahko izražamo sebe in ne
škodijo drugim. Pri tem ni toliko pomembno, kdaj smo takšne vzorce pridobili,
v otroštvu ali kasneje.
Močan in pogosto negativen vpliv na naše življenje imajo tisti vzorci, ki so
že nekako avtomatični. To pomeni, da se ne sprašujemo več, zakaj nekaj počnemo
in ne preverjamo, ali je naše razmišljanje oziroma delovanje res najbolj primerno,
ali res izhaja iz nas. Ljudje smo nagnjeni k temu, da bi stvari prepustili avtomatizmom,
ker je tako najbolj preprosto. Avtomatično ravnanje in odzivanje pa ni nujno
ustrezno neki situaciji, v kateri smo se znašli. Sčasoma lahko ugotovimo, da
sploh ne živimo zares iz sebe, temveč se zdi, da smo izgubili sebe v množici
vzorcev.
Ko nas življenje duši
Takšno programirano življenje, ki ga vodijo naši neozaveščeni vzorci, ima svoje
posledice. Pojavi se občutek, da življenje drsi mimo nas, da nismo zares v središču
življenja. Namesto nas živijo naša prepričanja in predstave. Ujeti v življenjske
navade se zmoremo le še odzivati na impulze iz okolja in ne več zares polnokrvno
čutiti in presojati. Nezadovoljstvo s sabo in življenjem se stopnjuje, čutimo
nemoč, da bi karkoli spremenili. Kot da bi otopeli v toku dogodkov in lastnem
doživljanju. Sprašujemo sem, kam se je izgubilo veselje, navdih, radovednost,
volja. Smo izgubili stik z lastno življenjsko silo? Da, največkrat nam simptomi,
ki so opisani, govorijo o tem, da je naša življenjska energija blokirana, ujeta
v vzorce, predstave, klišeje, prepričanja, inercijo in še kaj.
Osvobodimo življenjsko energijo
Ljudje se počutimo dobro takrat, kadar se naša življenjska energija pretaka
skozi celotno bitje, od duše do fizičnega telesa in obratno. Če pa se ta ista
energija ujame v čustveno miselne vzorce, ki so za naš razvoj neustrezni, se
življenjska energija in volja naše duše le s težavo izražata na fizični ravni.
Ko ugotovimo, da nas določen vzorec utesnjuje, smo že na dobri poti k spremembi.
Pri tem ne gre nujno za spreminjanje ali celo uničenje obstoječih vzorcev. Ni
vse v starih vzorcih slabo in vse v novih dobro. Črno belo gledanje je lahko
le še en neustrezen vzorec, ki je trenutno precej prisoten v naši deželi. Bistveno
je, da v vzorce, ki jih uporabljamo, prenesemo čim več sebe, čim več svoje lastne
volje in prepoznanj.
Pa uspešno prevetritev vaših življenjskih vzorcev vam želim!
Renata Bokan
Vir: www.cdk.si/sci
|
V kletki avtomatizmov
Prispeval/a: Sonja Ličof dne ponedeljek, 8. januar 2007 @ 23:25 CET
Mladi imajo s tem manj težav, ker v svojem kratkem življenju še niso uspeli stkati preštevilnih vzorcev, na katere se nato tako radi navadimo. Polni energije so še in jim ni težko vedno znova prebiti oklepa lagodnosti, ki je na videz tako udobno mehak, v resnici pa nepopustljivo trd in utesnjujoč.
Toda izplača se vedno znova narediti ta korak, ki se nam sprva zdi nemogoč in neskončno težak, kajti svoboda, ki jo doživimo, ko se rešimo oklepa teh vedno znova ponavljajočih se klišejev in tradicije, je neizmerna. Takrat se pred nami in v nas odpre nov svet, poln preštevilnih čudovitih novih stvari, ki jih v udobnem oklepu nismo niti slutili. "Je to res del mojega življenja?", se nenadoma sprašujemo polni prijetnega začudenja, "sem to res jaz – poln novega življenja in svežih idej? Vse to, kar mi je še včeraj toliko pomenilo, mi nenadoma ni več pomembno. Ni več važno, kaj si drugi mislijo o meni, saj sem v svojem načinu življenja našel nov smisel in ga ne iščem več v mnenju drugih. Kaj potem, če je to tradicija", si rečem. "Kaj potem, če so to počeli že moji pradedje. Meni se to ne zdi več potrebno. V tem ne vidim nobenega smisla in zato bom naredil drugače.
Res je, sprva je težko. Zdi se nam, da brez številnih navad in klišejev, ki so nam dolga desetletja dajali navidezen občutek varnosti, ne bomo mogli živeti. Zdi se nam, da brez njih ne bomo nikoli več srečni. Vsi ti občutki nas z vso močjo držijo za vrat in počutimo se kot v primežu. Toda zavedati se moramo, da nas nobeden od njih ne more premagati, če mi tega nočemo – in da jih lahko mi vse skupaj premagamo, če smo se tako odločili in če to resnično hočemo. Dokažimo, da smo močnejši in da smo v svojem življenju mi zmagovalci.
In potem nenadoma ni več težko – in začutimo, da smo neverjetno srečni – tako zelo kot še nikoli doslej. In spoznamo, da ne potrebujemo več navidezne varnosti, ki so nam jo dajali oguljeni vzorci, saj smo gotovost, ki smo jo prej iskali v njih, nenadoma našli v sebi. Zdaj se počutimo močne, uravnotežene, svobodne, da, pogumne, saj nas ni več strah spremeniti smeri in oditi po drugi poti kot včeraj. Ne čutimo več nelagodnosti ob pogledu na novo in neznano, ob srečanju novih ljudi. Naše življenje je sicer postalo malo napornejše kot je bilo v preteklosti, toda tudi bogatejše in polnejše, pa tudi srečnejše, saj ne mirujemo več in nas zato lahko za marsikaterim ovinkom pričaka nov delček sreče.