| Hodila po domovini sem naši in kar naenkrat uzrla nekoga, ki se je ulegel na zemljo in jokal. Vprašala sem ga: »Zakaj jočeš?«
 Odgovori mi je: »Zato ker nimam alibija, da sem svoboden! Zato ker ne morem postati neviden!«
»Kdo pa si ti, si mar suženj, pobegli zapornik, oseba brez državljanstva? Si morda koga ubil ali si storil kakšno kaznivo dejanje, da bežiš pred roko pravice? Jaz tega preprosto ne razumem.«
Odgovori mi: »Ne, ne, ti sploh ne razumeš. Nisem nobena grešna ali izmučena kriminalna duša kesanja. V jedru sem le nevrotični problem pijanega človeka, ki nima doma, spi pod mostom ali na ulici, ločen sem od svojega naroda in daje me neka biološka monotonija. Po mnogih peripetijah in prestanih hudih zimah na prostem, sem postal bolan, slabega zdravja in vsem odveč. Sedaj še klošar ne smem biti več.
Ponoči se moram spremeniti v nevidnega. Vendar se vprašam: kako? Bil sem nekakšna utelešena hrabrost borca za pravičnost, bratstvo in enakost pa sem ostal brez »penesa« v žepu. Moj ideal je bil Panche Villa iz Ciudad Mexica, ki je rekel, da ko zmanjka denarja, da ga je treba natiskati. Nek policaj je slišal moje besede pa me je lovil po Miklošičevi, da sem si pri teku in padcu nogo zvil. Komaj sem ga prepričal, da sem se le hecal, da nimam tiskarne za Evre in da sem navaden klošar ter da zaenkrat ne pripadam še k nobeni politični stranki. Nato me je kaznoval z globo 20.000,00 tolarjev, ker nisem bil neviden in sem motil druge ljudi zaradi mojega bednega izgleda«.
Klošar se obrne k meni in mi skozi brke in zaraščeno brado govori: »Toliko let sem klošaril in koliko notranjega miru z nekaj tolarji v žepu mi je klošarjenje prineslo. Nato pride nekdo in mi reče, da je klošarjenje prepovedano z zakonom in mi pove, da naša država je ladja, ki pluje samo z gospodi v svobodno Evropo. Jaz pa nimam denarja, da bi se lahko vkrcal na to ladjo in odplul v svobodno deželo tam, kjer cvetijo Evri kar po ulicah in vsak preoblečen klošar v gospoda lahko vzame kar potrebuje. Pravijo, da na Švedskem vlada socialna država in da tudi v ostali Evropi se živi lepo, ker so postavili pogoj, da stari komunisti ne bodo več delali »pizdarij« na oblasti in za klošarje sprejemali takšne zakone, da bodo še klošarje v nočeh, ko potrebujejo počitek, enostavno izbirsali. Saj poznate tisto njihovo pravilo, ki je izpuhtelo: »Vsak po svojih zmožnostih, vsakemu po njegovih potrebah.«
Nato se pridruži še drugi klošar in reče: »Ma, si ti naiven, kje si pa ti še srečal kakšno vlado »brez pizdarij« in kakšno državo brez klošarjev. Ali res misliš, da bodo uporabili nad nami pendreke, namesto da bi nam prinesli pakete Rdečega križa ali Caritasa ter preskrbeli toplo prenočišče. Pendrek bi spravil klošarje v politično nervozo. Obstaja tudi sociološka teza, da družba brez klošarjev je bolna, ker jih je naredila nevidne in da slovenski temperament ne prenese, če ni klošarjev na ulici, saj med Slovenci velja pravilo: »Malo delat – veliko zabušavat in dobro jest« in ko vidijo klošarja na ulici jim je vest zagotovo lažja.«
Mnogi Slovenci sovražijo neoliberalizem, ker je treba več delati za drugega in zase skoraj nič. Status klošarja postaja kar privlačen, ker mu ni treba delati zastonj za drugega, zato so klošarjem za njihovo vidnost predpisali globe. Je pa res, da na sedanji politični sceni manjka skrajne levice, saj se vsi gnetejo le na sredini in drug drugega »farbajo« in izpodrivajo. Čisto skopnela je levica kot pomladni sneg. In če bi se ustanovila klošarska skrajno leva stranka, bi imeli pri vladanju pravo ravnotežje. Mnogo krat se klošar vpraša kako, da je ostal brez denarja. Saj je vendar zrel čas, da pride klošarstvo na oblast. Za generacijo sinov komunistov, ki so se borili za oblast, ni važno to ali človek opravlja svoj poklic ali ne, ali prihaja do »osvoboditve človeka« z delom, ki je generično bistvo človeka, ampak jim je važno samo to, da so siti, lepo oblečeni in da se vozijo v dobrih avtomobilih. Iščoč korenine temu nazoru, je druščina klošarjev prišla do sklepa, da v podzavesti teh arhitektov živi generacija nekega lumperproletariata in da ji klošarji nedvomno pripadajo. Vedno se najdejo male povezave in osebe, ki kažejo na mentaliteto predstavnikov nekega naroda.
Druščina klošarjev je prišla do zanimivega zaključka, da se ne bi organizirala v stranko klošarjev le zato, da bi bila sita in na toplem pozimi ter se izogibala policajev in njihovih glob, temveč in predvsem zato, da bi bila na oblasti oziroma za začetek vsaj v opoziciji, kar zanimivo osvetljuje motive klošarjev, da bi prišli v politiko. Veste koliko klobas in vina bi bili deležni klošarji zaradi protokola, ko bi bili stranka. Pojma nimate kakšno demokracijo bi se šli klošarji, brez nacionalističnih teženj in nestrpnosti do drugačnosti in pojma nimate kakšen predvolilni golaž bi skuhali klošarji na ljubljanskem Tromostovju našemu vrlemu ljudstvu.
Klošarja sem vprašala: "Pa resno mislite ustanoviti klošarji svojo stranko tako kot upokojenci?" Ta mi odgovori: "Da, prav zares in to stranko na skrajni levici. Stranko, ki ne bo govorila, da velike ribe vredne ulova živijo samo v Atlantiku v velikih globinah nad deset tisoč metrov, temveč da so velike ribe roparice kar med nami. Kako so zašle v naše vode in kako slede veliki ladji, ki pelje gospode v Evropo pa je treba še pojasniti. Ribe imajo neverjeten genetski spomin."
Nato mi klošar reče: »Ali ste seznanjeni s tem, da človek ne more biti več niti klošar, saj je stopil v veljavo Zakon o varstvu javnega reda in miru (Ur. List RS, št. 70/2006), ki v določbah 10. člena prepoveduje prenočevanje na javnem kraju. Zakonska določba pravi.: »Kdor prenočuje ali spi na javnih krajih ali drugih dostopnih prostorih, ki za to niso namenjeni in s takšnim dejanjem koga vznemirja, se kaznuje z globo 20.000,00 Sit.«
S tem prekrškom se sankcionira spanje klošarjev po hodnikih stanovanjskih blokov, po kleteh, avtobusnih in železniških postajah, čakalnicah, parkih, klopeh in drugih neprimernih krajih.
Če s spanjem klošarja po zgoraj navedenih krajih niso bili moteni ljudje, ni elementov prekrška. Kar pa je v naši družbi vedno več motenih ljudi za razno razne stvari in v končni fazi je tudi policaj lahko moten človek, nihče več ne more biti klošar. Tudi kampiranje klošarjev v kartonastih škatlah in vrečah na javnem kraju, ki ni za to določen, ali na zasebnem prostoru brez soglasja lastnika ali posestnika, se kaznuje z globo 20.000,00 Sit. Lokalne skupnosti lahko s svojimi predpisi določijo pogoje, območja in red kampiranja na svojem območju. Po tej logiki klošarji ne morejo več obstajati, saj se morajo spremeniti v nevidne med počitkom. Nobenega hotela pa še ni država sezidala klošarjem. Kaj jim pa preostane drugega, kot da ustanovijo svojo politično stranko!«
|
NE ZAMUDITE
Klošarska politična stranka
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 1. januar 2007 @ 23:08 CET
Ali niso tudi klošarji jeziček na tehnici naše humanosti in dobrotljivosti do bližnjega?
Klošarska politična stranka
Prispeval/a: Ljuba dne torek, 2. januar 2007 @ 11:31 CET
Tole tvoje vprašanje je pa zelo umestno, Tatjana!
Ali to tudi kaj velja, da sem na zadnji dan preteklega leta v Ljubljani stisnila dvema klošarjema v roke vsakemu po enega Prešerna?! Samo se bojim, da sta ga zapravila za pijačo! Potičke pač nisem imela pri sebi, kakšnega junk fooda pa tudi klošarjem ne privoščim, saj bi ju sicer povabila na hot dog, ali celo na maxi king :)) :)) :))
Srečno in zdravo 2007, Tatjana
Ljuba
Klošarska politična stranka
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 2. januar 2007 @ 13:51 CET
ti si plemenita duša, znaš čutiti človeka in njegovo stisko.
Nekje sem brala, da je nek Janez pisal predsedniku države, da je v Ljubljani en klošar pisatelj. Rekel je: "Ta bi Vam napisal voščilnico kot se šika! On nima pare in so ga nagnali iz stanovanja. Živi podobno življenje kot so ga naši pesniki in pisatelji v 19.stoletju! Ja zanj pa res ni pomemben denar, gospod predsednik. Vladimir Gajšek je ta gospod, ki bi Vam lahko pisal govore, tako da bo cela Slovenija ali jokala ali se veselila. Tisti Vladimir Gajšek, ki so ga deložirali!"
Kot vem se pisatelj Vladimir Gajšek bori za pravice malega človeka in je ustanovil tudi društvo. Želim mu, da bi to društvo preraslo v stranko klošarjev. Veliko je ljudi, ki so izgubili službe in niso imeli s kom plačevati najmenine stanovanja in položnic in jih je življenje odrinilo na rob revščine. Ti so del naše družbene stvarnosti in zanje se nihče ne zanima. Mi se gremo na teh spletnih straneh nekakšno elitno duhovnost, ne vidimo pa trpljenja in preživetvenih stisk ljudi, ki so nastanjeni v Cukrarni, pod mostovi in iščejo zavetje po hodnikih, ker jih zebe in trpijo od premraženosti.
Marsikdo med njimi je globoko zasvojen pijanec, saj so mu obroki pijače skoraj edino hranilo. Iščejo po kantah, kar so ljudje odvrgli po praznikih, ko so si nakladali velikanske vozičke hrane, kot da bo začela tretja svetovna vojna. Videla sem klošarja, vsega zakrčenega od mraza in prsi mu je ukleščila bolezen. Koliko prikrite dvoličnosti je lahko prikrito v takšnem zakonu, ki se noče soočiti z revščino in dejanskim stanjem in posredno prepisuje klošarjem nevidnost ponoči. Od koga neki naj bo blagoslovljena histerija slovenskega bivanja, ki ne vidi trpečega malega človeka, da nima kje prespati in ga zato še kaznuje. Naj vsakemu pade svinčnik iz rok, ki bo napisal klošarju mandatno kazen 20.000 tolarjev, namesto da bi mu stisnil petstotaka v roke in ga povabil na topel obrok.
Srečno in blagoslovljen naj bo vsak, ki ima dobro srce!
Tatjana
Klošarska politična stranka
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 2. januar 2007 @ 14:08 CET
Dober tek, misleče bivajoče! Živila…
O hrani si vsakdo misli, da ve že prav vse – ampak ali je temu res tako?
Debelokljunci in debelokožci se spogledujejo počez, ko gre za hrano, saj jim je kakor vseeno – le da je kaj za pod zob. Pri hrani smo pač vsi materialisti, ker je hrana materija in material, energijski nosilec našega bivajočega vse življenje. Hrana je človekova presnovna kemija in vitaminsko mineralna alkimija. Hrana vsebuje
- vodo kot topilo /za presnovne kemične reakcije/,
- hranila,
- druge sestavine, ki nimajo fiziološkega učinka in
- snovi, ki so namenoma vgrajene v
- živilo med izdelavo,
- pripravo živila ali
- obdelavo živila.
Živilo pa je tisto, ki se uporablja za prehrano ljudi; živila – ponavadi uporabljamo množinsko obliko! - konzerviramo, da se ne bi pokvarila, jih predelujemo, da so užitna, jih nadzorujemo, da vemo, kaj bomo kdaj kako použili s hrano, jih hranimo v shrambah, da jih imamo na zalogi, hodimo ponje v trgovino z živili, in vsakdo ve, da je vsakdanje naše živilo: kruh in mleko, sicer pa so tukaj še živila živalskega izvora. Živilo je jedilo.
Živilskopredelovalna industrija v svojih centrih in tovarnah producira in predeluje hrano, da oskrbuje mesto in vas…
Živila nas živijo.
*
Hranilo in hranljiva snov je vsaka snov, ki jo telo potrebuje
- za pridobivanje energije (ogljikovi hidrati, beljakovine, maščobe),
- za rast in obnovo tkiv (beljakovine, minerali, vitamini, voda) in
- za uravnavanje življenjskih procesov (beljakovine, minerali, vitamini, voda, prehranska vlaknina, antioksidanti in druge aktivne snovi, ki jih vsebuje rastlinska hrana).
Pomni: - Hranila dobi človek iz živil.
Posamezne skupine živil vsebujejo hranila v različnih količinah in kombinacijah, ki vplivajo tudi na potrebne količine posameznih hranil in njihovo učinkovitost v telesu. Hranila, ki jih človek za svoje zdravje nujno potrebuje, ne more pa jih sam tvoriti in jih lahko dobi samo iz hrane, imenujemo esencialna, bistvena - torej telesu nujno potrebna. Optimalna sestava in količina hrane je odvisna od starosti, fiziološkega stanja organizma in od delovnih obremenitev. Priporočeni dnevni energijski vnos v kilojoulih (kJ) je za otroke 9–12 let 9000, 9012–15 let 10.000–12.500, za ženske 8000–10.000 in za moške 9000–12.000. Energijske potrebe pokrije kemična pretvorba ogljikovih hidratov (63 %), beljakovin (12 %) in maščob (25 %).
Tako je sleherno hranilo kot snov, ki je potrebna za rast in obstoj organizma - primeroma beljakovine, maščobe, sladkor in drugo - del nujne skupne prehrane.
*
Kako jemo?
Smo Evropejci ali le evropidi (Op.1)? Smo še vedno Ainujci (Op.2)? Jemo pri mizi ali na posebnem pogrnjenem prostoru, z usti, torej od rok do ust, pravzaprav z ustno votlino, ko z zobmi razsekamo, razkosamo ali razdrobimo, tudi še naposled zmeljemo trdno hrano, jo premešamo s slino, torej se slinimo ter spremenimo na primer škrob, bodi rečeno učeno, maltozo z encimom amilazo, in potem to hrano skozi goltanec zgolsnemo, jo, četudi nismo požeruhi, s požiralnikom dobesedno požremo ter jo prepustimo želodcu, da opravi svoje, torej jo prepustimo v slinjeni mešanici izločanju soka želodčnih žlez, ki se začne ob začetku hranjenja blizu od dveh ur do enega dneva, svoje pa opravi tudi še v želodcu želodčna kislina, ko slednja spet z denaturacijo – z »raznaravljenjem« ali spremembami strukturne lastnosti beljakovin pripravi slednje na prebavo, bodi spet učeno rečeno s pepsinom (encim v želodčnem soku, ki cepi beljakovinske molekule) in katepsinom (ta v vseh celicah) ter uniči zaužite bakterije, in ob stiku s sluznico dvanajstnika sproži izločanje trebušne slinavke… Ja, ljubezen gre skozi želodec, kjer se sploh začne prebava. In kako prebavljamo drug drugega? V želodcu se hrana spremeni v redko kašo - tako imenovani himus, torej v poltekočo, homogeno maso, ki potem v sunkih prehaja v tanko črevo. Ja, človek (Op.3) je, kar jé? Kaj pače je potemtakem ustvarila po socialni plati kot družno in elemntarno bitje hrana, ne pa delo ali seksualna podlaga, ko se začne ekonomija in ekologija sveta?
In v redu za zajtrk prvakov zavzemamo pravzaprav najvišje mesto v živalskem sistemu in spadamo skupaj z giboni (Hylobatidae = družina drevesnih brezrepih nam podobnih opic, z izjemno dolgimi rokami; akrobatsko vešči, v krošnjah zelo hitri in gibčni, na tleh pa že hodijo večinoma po dveh nogah, so pa tudi sicer zelo glasni, ko se pari pogosto oglašajo v duetu) ter velikimi človeku podobnimi opicami (Pongidae) v naddružino človeku podobnih opic (Hominoidea).
*
Hrana kot dar
Bili so časi, na primer o krščanskih zapovedanih praznikih, ko je bil na mizi pogrnjen bel prt, šibilo se je od velikonočnih dobrot na velikonočni ponedeljek… - pa je družina sedla k mizi, otroške očke so bliskale, cedile so se sline, toda najprej je bilo treba odmoliti vsaj eno desetko roženkranca… - in šele potem so roke in ročice segle po pirhih in gnjati s hrenom in po orehovi potici… in je bil čaj z rumom, za dečico pa mleko. Včasih so prav otroci na ta dan tudi kakor tekmovali, kdo kaj dobi… - za vse in vsakogar pa je bilo odmerjeno dovolj.
Sicer se daruje Kristusovo telo ob vsaki sveti maši – s sveto hostijo: »Jejte od tega vsi…«
Dandanes Rdeči križ in župnijska Karitas darujeta hrano ogroženim družinam.
*
V čem se pri hrani razlikujeta človek in šimpanz?
- Preprosto v tem, da šimpanz ne bo nikoli popil kavice – ne bo gojil kavnih zrn in jih nabral, jih pakiral in razposlal po svetu, jih pražil in mlel, kaj šele, da bi potem kavo skuhal v džezvi in jo ponudil v kavni skodelici na krožničku…
*
Za pokušino in po potrebi
Ko je slovenski pesnik, slovničar, novičar, šolnik, pisec pratik, kuharskih bukvic Valentin Vodnik ( 3. 2. 1758, Vodnikova domačija - Šiška pri Ljubljani - 8. 1.1819, Ljubljana) pisal Pesme za pokušino (1806), seveda ta pokušina ni bila kuharska in za sladokusce tistega praktično razsvetljenskega časa z obilo hrane in rujnega vinca, ampak je pisal v verzih razsvetljensko budnico, domoljubno opisno pesem, basen, napise za mesece in uganke - v šolskih, praktičnih in časniških sestavkih je Valentin Vodnik uporabljal razmeroma čist, v skladnji naraven in sodobni rabi približan jezik tudi za kuharsko prakso, izobraževanje in vzgojo ljudstva skušal doseči z urejanjem in pisanjem Velike pratike (1795–97) in Male pratike (1798–1806), prav tako je izdajal in urejal prvi slovenski časopis Lublanske novice (1797–1800)…
*
In revolucijon…
Aristokracija in duhovščina z redovništvom red,ki je rada dobro jedla in pila, je imela svoje tako rekoč praktično pravljične kuharice in kuharje, njihov poklic ni izumrl niti po francoski revoluciji, ko se vmes jedli v enakosti, bratstvu in svobodi. – Tako je kralj Ludovik XVI., ki je načela revolucije nekako priznal brez pravega prepričanja, junija 1791 neuspešno poskusil pobegniti: tik pred nemško mejo je velel zunaj pogrniti za obilno kraljevsko jedačo, meneč, da je že onstran meje, služabniki in točaji so mu lepo stregli, medtem ko so revolucionarni kmečki denuncianti brž tekli po revolucionarno gardo, tako so prišli h kralju, ki je pravkar jedel, ga na silo odpeljali, nato so ga transportirali v Pariz in tam rabljevsko likvidirali…- končal je namreč pod giljotino. Kaj pa je njihovo Visočanstvo Ludovik XVI. moralo po dvorni navadi ukazati, da se Jim pogrne prt in se pripravi hrana…?
*
Prehranske navade so se v stoletjih spreminjale in kakor kje. Kajti pridelovanje hrane je odvisno od zemlje in podnebja, od ribolova in lova, od možnosti oranja in sadjereje itd. Morda je bilo zaradi prehrane odvisno tudi telo – v srednjem veku so bili ljudje namreč manjše postave. Kdor je sicer poslušal svoje telo kot tempelj, se je znal odzvati tudi prehranjevalno. Resda so se v preteklosti hoteli kdaj odreči telesnosti, da bi bili tako bliže Bogu, toda še vedno je veljala zdrava in izdatna hrana za vodilo – seveda tudi v samostanih. Tukaj velja primeroma anekdota, ko v nekem srednjeveškem samostanu v petek nismo smeli jesti svinjine kot take, so se znašli jedci preprosto tako, da so si pekli pečenkice v obliki ribe…
*
Hrana kot strup
Ko je francoski filozof in zdravnik Julien Offray de Lamettrie (25. 12.1709, Saint-Malo - 11. 11. 1751, Berlin), ateistično in materialistično mehanicistično zagovarjajoč mnenje, da je Človek-stroj - L'homme machine (1748) kot živa naprava, ki pretvarja eno obliko energije v drugo, predvsem v mehansko delo, torej kot pogonski stroj, medtem ko je tudi veseljaško nasprotoval religiji in tradicionalni etiki; sicer pa je materialist Lamettrie gotovo razsvetljeno pretiraval, ko je štel človeka nič več in nič manj kot rezultat izključno fiziološki rasti in zato napisal delo Človek rastlina - L'homme plante (1748)… In ko je ta veseljaški, tudi debelušni medicus gostoval zdravniško in filozofsko pri aristokratih, je tudi pojedel smrtonosno pokvarjeno pastetko… Že so pohitevali klicat duhovnika, da gospod zdravnik Julien Offray de Lamettrie prejme poslednje olje, pa jih je vse zavrnil, češ da zato, ko je pojedel pokvarjeno in smrtonosno hrano, niti malo ne misli oditi ne v pekel ne v nebesa in je odhajal celo s humorjem… materialistični odhod s tega sveta v večnost je pospremil s smehom, čeprav v hudih bolečinah.
*
Gre v slast
Zdrav človek rad jé. Toda nekateri hlastajo po hrani, cmokajo, srebajo, celo na koncu rignejo in rigajo, kar je znak popolne neolikanosti.
Poznal sem starejšega gospoda, ki je vzel v usta na primer kokošje bedro, ga potegnil od ene na drugo stran – in na drugi strani je bilo bedrce obrano do kosti, ta gopod se je nnamreč specializiral za obiranje kokošjih pečenih ali ocvrtih bedrc: ocvrtek, naj je bil še tako velik, je nekako spravil v usta, potegnil z rok kakor na kakem violinskem, tako rekoč paganinijevskem koncertu - z dvojnimi prijemi, flažoleti, dvojnimi flažoleti, s kombinacijami pizzicata in preskokov, tako rekoč s preuglasitvijo nevidnih strun oziroma s scordaturo, to je z izvajalsko tehničnih ali drugih ješčih razlogov, tako rekoč kakor pri Bachovi peti suiti za violončelo j potegnil gospod kokošje bedro skozi usta – in lej in se čudi, na kosti ni bilo več mesa.
*
Partizanski kotel
Banketi socializma v Petrovaradinski trdnjavi
Balkan – kvečjemu debeločrevo Evrope?
*
Umazano obnašanje pri mizi
V razdelilnici hrane je nekaj golih miz in stolov, kamor pridejo opoldne mestni mladi in starejši reveži, nekaj mestnih zbebljencev in izgubljencev, nekaj znanih pijandrurskih beračev in sploh mestnih posebnosti. Spredaj na hodniku stojijo mino v vrsti, le tu in tam kdo negoduje, saj se boji, da se prihodnjič, če bi povzročal težave, ne bi smel pokazati. Temu se torej reče družbena prehrana.
Vrata na hodnik so odprta na stežaj noč in dan. Hodnik ni previsok, kjer vzame revež pladenj in žlico na oddajni lini preoddeljene stene, koder mu izza stene običajno eden od gojencev hiralnice, zadolžen za hrano, z zajemalko napolni plastično skodelo, tokrat spet enolončnica. Kajti pri hrani je enolončica dokaz, da živimo vsi v družbi enakih. Nekateri se v čakajoči vrsti pomikajo prav konfucijansko, če ne budistično… Bolje je, da si tiho, da ne rečeš nič, kajti zna se zgoditi, da bi osorni pijanec, navajen najhujših kvant, zabentil in ohriplo zaklel ter bi delal nered. Nekaterim se pozna, da so se nekako privadili na izčrpanost, da prenašajo sebe skozi svet še vedno živi, čeprav so živi samo na četrt – nekdo je shujšano bledikav v umazanih cunjah, drugi ima rane na nogah in otekline, tretji, starec v sivi mojzesovski bradi, pa gleda stekleno in vodeno, in v vrsti prevladuje vsaj otopelost. Seveda moraš paziti na stvari, saj bi izginilo, da sam ne veš, kako in kda, so namreč tudi spretni zmuzneti med čakajočimi…
Pridejo pa tudi močni in nevarni. Taki v bundah in usnjenih kapah z naušniki. Eden od teh gleda mrzlo predse in je kakor nabiti mrhovinar. Duševna ujeda, ki se je v zaporu že od rane mladosti v prevzgoji naučil okrutnih igric. Zapornik povratnik tudi vzame svojo plastično skodelo, kruh in žlico ter sede za mizo. Že se obrača naokoli, potem pa, nekako zatopljen vase, začne zajemati. Nenadoma reče možaku ob sebi, Kaj pa ti, za vraga, tako cmokaš? A ne znaš jesti, ti požrtni prasec, in kaj sploh prihajaš jest? – In se po svoje bledo in ljudomrzno, zlohotno in srdito nasmiha, takle razbijač, zapornik povratnik, vsega hudega navajen.
Možak tiho in olikano je, ne reče nič, saj če bi kaj rekel, bi ga tale okrutni tip, nabit z energijo, počakal na cesti, tik za zidom hiralnice, ter bi ga sesul, kajti kaj pa je tukaj življenje? In tako se vsak boji za svoje življenje in pazi, da ne bi bolelo.
In nabiti, lopovsko nevarni razbijač se usaja in razsaja, vendar sika, se ne dere, grozi takole kakor zares in kakor da bo koga oklal potem še z nožem, takole za šalo, da se izživi. Ves čas preti, kako bo koga razbil, sika najhujše kletvice in je besen, toliko da ne eksplodira. Ljudomrzno govoriči svoje grožnje – in za ostalimi mizami so čisto tiho, vsak bo pojdele svoj obrok in izginil. Tale mesar z nasmehom mesoreznice, močan in čokat kakor pripravljen za koline, pa samo žali. Se vidi, da je bil še pred kratkim v arestu. Se klavec čuti ljudomrzno močnega.
Ampak kaj se neki dogaja? Od mize vstane užaljeni suhec, zazre se v pretepača razbijača, se presede in reče, Tako me nihče ne bo žalil. In že sedi pri drugi mizi, razbijač pa švrka z jeznimi očesci naokoli in še vedno kolne in benti…, ampak zdaj ga pri hrani menda nihče ne moti…
Ta dan je minil brez krvi in udarcev, vsaj zaenkrat, kajti vsak se pobere v svoj kot in vsak brž izgine nekam v mesto. Še sreča, da je bila enolončnica.