NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

ponedeljek 20-maj
  • 25. Nacionalni teden prostovoljstva
  • Eksluzivni spletni darshan Paramahamse Vishwanande

  • torek 21-maj
  • Ustvarjalnice z Galerijo C.C.U.: Morske pošasti

  • sreda 22-maj
  • Vabilo na okroglo mizo z naslovom "Skupaj za zdrav življenjski slog: Nacionalni odzivi in mednarodne pobude"
  • 27. Slovenski dnevi knjige v Mariboru

  • četrtek 23-maj
  • Povabilo za sodelovanje na Veselem dnevu prostovoljstva 2024

  • nedelja 26-maj
  • VegaMarket v Mariboru

  • ponedeljek 27-maj
  • Still Corners (UK) - 27. 5. 2024, Škofjeloški grad - Festival In Memoriam prof. Peter Hafner - 15 let

  • sreda 29-maj
  • Kako misliti in živeti svetovni etos odprto izven religioznih sistemov

  • četrtek 30-maj
  • Vlado Miheljak

  • petek 31-maj
  • Operna noč

  • sobota 01-jun
  • Vabljeni na akcijo zbiranja starega papirja za pomoč živalim!

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Tvoj domek   
    petek, 22. december 2006 @ 05:02 CET
    Uporabnik: Tatjana Malec

    Zapustiti svoj dom?
    Da ali ne?
    Kaj predstavlja človeku njegov dom?

    Če je res, kar nas življenje uči, potem ta učitelj nikdar ne more odložiti palice življenja, uk je posejan po travi, kjer je učenje pustilo sledi prav do mesta, kjer raste leska.

    Ta uk sem okusila na svoji koži, ko sem izgubila dom in se 13 let borila, da sem ga dobila delno odtujenega in razsutega nazaj (denacionalizacija) in ga skrbno obnovila. Zato pravim, da je leska neprimerljiva z nobenim drugim učiteljem v življenju.

    Gotovo porečete kako nenavadno sem začela opisovati to zgodbo. Zgodba je resnična. Lahko bi bila ta zgodba koristen razmislek marsikomu, ki razmišlja, da bi odtujil ali zapustil svoj dom. Razlogi za takšno odločitev so lahko številni in različni.

    Nekoga je strah pred vetrom, ki mu je nekoliko obrusil mladeniški obraz in je pustil na njem kakšno gubico okrog oči pa malce povešen trebuh. Zato ta s samim seboj in svojim domom ni več tako zadovoljen in bi si želel sprememb. Na križišču življenja, kjer se veter spreminja tudi v burjo, naj bi se ta odločil, da bo poiskal nov kraj, kjer se bo v brezvetrju mladil in zaživel v številnih neuresničenih sanjah seštevanja svojih užitkov. Po mojem mnenju nepravilno razmišlja, da se doma ne bi mogel več samouresničevati ali se zaradi doma, njegove oddaljenosti, vezanosti na prevoze, ipd ne more uresničevati. V resnici pa išče rešitev v nepravi smeri, saj bi moral svoje življenjske cilje in vrednote poiskati in izgrebsti iz sebe. Iskanje takega kraja in novega doma bivanja zahteva poprejšnjo spravo s samim seboj in odgovore na številna vprašanja. Iskanje takega brezvetrnega kraja je eno redkih pribežališč za preseganje samega sebe in sprejemanje sebe v sebi in se ne izkaže kot uspešno. Preteča neumnost namreč nikoli noče vnaprej tolažiti človeka pred njenimi posledicami.

    Imam prijateljico, svojo sošolko še iz mladih let in še nekatere, ki so mi zelo dragi in mi ni vseeno kako se odločajo. Kar naprej govorijo kako bodo odtujili hišo, se preselili drugam in množijo svoje iluzije o Eldoradu, ki ga ne bodo nikoli našli. Imajo namreč pravljične hiše in vrtove. Hiše in vrtove iz tisoč in ene noči. Meni se mi ni zdelo pametno, da bi prodali te svoje prečudovite domove lučaj oddaljene od mesta in se preselili v blok ali hišo v mestni četrti iz teh ali onih razlogov, ki niso življenjsko pomembni in tehtni. Nobeden od teh razlogov se mi ni zdel dovolj utemeljen, vendar vsak ima pravico, da se odloči po lastni presoji. Zato sem si v žep molče shranila čas in se odločila, da bom o tem razmislila in na nek način dala vedeti na kaj naj bodo pozorni in zakaj naj bodo previdni. Prijateljem ne smeš svetovati, moraš jih pa obvarovati.

    Misel se mi je ustavila ob majhni, skoraj neznatni mali gobici, ki je zrasla na vrtu ob zidu njihovega čudovitega doma. Pred seboj sem gledala hišo in strmela vanjo, ranjeno v njeni ljubezni. Pri nogah pa je iz trosa rasla ta majhna rastlinica, ki je imela v sebi tudi nekaj strupenih snovi količinskega doživljanja sreče. Na hiši sem videla nekaj znakov izgubljenosti in opuščenosti tistih, ki so jo z ljubeznijo zgradili. V njej sem videla polžje ljudi, ki so lezli okrog brez polžjih hišic kot nekakšne prispodobe dušnih brezdomcev.

    Ni treba doma prodati, dovolj ga je s krvjo pozabiti pa zreti in prepoznati svojo ljubezen, ko dom ni več tvoj. Romar, ki svoj dom zapusti, nikamor ne prispe, ker ga dom ne more pozabiti in ga vedno kliče nazaj. Ljubezen do doma ni nikoli izmerjena, okušena pa je grenkoba, ko ga zapustiš in dom te nepojasnjeno ljubi naprej.

    Stopi pred nevidno ogledalo svojega vrta in poglej drevo, ki si ga vsadil. Nato poglej še sina, ki stoji ob tebi in se ob tebi uči. Knjige kot graditelj še nisi napisal, sicer bi v svoji knjigi imel tvoj dom svoje častno mesto. Morda bo to storil tvoj sin. Ob tem poglej vse tisto grmičevje ob ograji, ki te je varovalo pred vetrom in nepovabljenimi prišleki. Prisluhni uglašenemu petju ptic, ki ti govori, da si tam doma. Poglej jasmin kako te z belimi otroškimi »zobki« z nasmehom pozdravlja, ves otroško dišeč in poglej vse tiste obupane skrle na tleh, ki ne bodo več čutile tvojih bosih nog, slišale tvojega glasu in glasov tvojih otrok, ki so se odtiskovali vanje z znamenji otroškega joka in otroške govorice. Koliko čudežev se je zgodilo v tvoji hiši in vsak dogodek je en čudež v tvojem spominu. Primi za kljuko, ki zapre vrata za tabo,n ko v tvoj dom prinašaš svoje veselje, svojo žalost in svoje trpljenje. V svojem domu boš živel življenje in čutil njegovo bližino v najbolj samotnih trenutkih in trenutkih tvoje osamljenosti, saj ti bodo v njem delali družbo tudi spomini. Stopnice po katerih stopaš v svoj dom, so poglobljene v drob tvoje duše in te vlečejo s seboj v srebrno reko. In koliko prijetnega vonja in dišav je v tvoji kuhinji in lepih srečanj s prijatelji in sorodniki se je zvrstilo za mizo tvojega doma, ko si se v prijetnem vzdušju in s toplino pogovarjal s svojimi dragimi in pomagal reševati naloge svojim otrokom. Ti spomini ti bodo sledili kot zvesti psi koder koli boš hodil po svetu in nikoli jih ne boš mogel pozabiti. Vedno se boš spominjal na svoj dom in držal kljuko njegovih vrat v svoji roki.

    Zakon tvoje ljubezni do doma je zabit v skrinjo iz težkega lesa, v kateri so zložene vse besede, ki si jih v svojem domu govoril in slišal. Če hočeš videti žalost svojih otrok v očeh, jim prodaj dom in spoznal boš, da so njihove oči največje razodetje sreče, če tega ne boš storil. To njihovo resnično veselje ti bodo pokazale rože, trava in plodovi, ki bodo še naprej cveteli in zoreli v tvojem vrtu. Poberi po tleh granatna jabolka in tvoj trud ti bo pokazal, da si zares vreden plodov, ki ti jih je podarila narava. Skrbno obreži trte in slavil boš potešitev žeje, ko boš okusil opojnost grozda, ki je dozorel in pozlatil jagode zate, nežen kot dekliško dihanje tvoje hčere.

    Ne nosi teže vseh svojih malih problemov drugam, saj nisi še doumel kaj hočeš in kaj ti v resnici manjka. Morda pa imaš preveč in še nisi stopil onkraj bolečine, da bi videl in občutil kaj pomeni premalo, kaj pomenijo pomanjkanje, odtujenost in domotožje.

    Morda te je pa tvoj dom opomnil, da dom tvoje duše ni več tako vreden njegove ljubezni in zvestobe. Ne meni se zato, če vsaki dan piješ isto kavo in če si natočiš vodo iz iste pipe, ali če gledaš vsaki dan isti zaton in isto sonce, saj tudi drugje ne bi bilo drugače, le da so užitki v lastni hiši s prekrasnim vrtom in rastočimi mladimi drevesi podvojeni. Ko stopiš na nihajočo tehtnico, seži na tisto stran, kjer se bodo uprle oči tvojih otrok.

    Ker ti je radost že postala muka, ne dovoli si, da iluzija postane še večja muka in se prevesi v trpljenje in kesanje. Svoj dom si z zanosom gradil in zidal v čast svoji ljubezni in tedaj si vzljubil vse dišeče stene doma po njeni koži in vonj cvetov na tvojem vrtu, ki si jih kot metulj obletaval, ne da bi se jih upal dotakniti, da se ne bi usuli. Ko stopiš na vrt vedi, da si kralj in ona je kraljica vajinega doma, ki je zrasel iz vajinega znoja, vajine ljubezni in z blagoslovom vajinih otrok.

    Zakon doma je zasidran v njegove temelje. Biti graditelj hiše je veliko lažje kot doumeti tisto, česar še ni nihče preštel, izmeril ali stehtal.

    Dom nikoli ne umre v otroku. Sozvočje in harmonija sta dopolnjena, ko eden brez drugega ne moreta živeti in ju druži nenehno vračanje in sprejemanje. In ko obraz matere cveti kot češnja in oče stoji ob njej kot hrast, je skupna večerja družine doma svečana in letni časi jim pojo hvalnico življenja.

    Eno je najprej nobeno in šele nato je eno vse.

    Ni dežja, ki bi odžejal in spral žalost ter potolažil žalne stene doma, ki ga je zapustila družina. Ni ptice, ki bi lahko prinesla s svojim petjem veselje v zapuščeni dom. Ne zapiraj otrokom oči, ki se zagledajo v lasten dom, tesno zvezani z vezmi doma na starše.

    Kamen, ki bi ga v svojem domu zapustil, krvavi in joče v tebi še stoletje. Žalostno je, če mora postati bolečina, ko zapustiš svoj dom, mera s katero se meri tvoja globina in tvoja življenjska modrost.

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Tatjana Malec
  • Več s področja * Osebna rast in odnosi

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20061219094935497

    No trackback comments for this entry.
    Tvoj domek | 3 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Tvoj domek

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 23. december 2006 @ 00:09 CET
    Vaša hiša je vaše večje telo (Kaklil Gibran, 1883 - 1931).


    Tvoj domek

    Prispeval/a: avgusta dne sobota, 23. december 2006 @ 20:51 CET
    "Kamen, ki bi ga v svojem domu zapustil, krvavi in joče v tebi še stoletje. Žalostno je, če mora postati bolečina, ko zapustiš svoj dom, mera s katero se meri tvoja globina in tvoja življenjska modrost."


    Veš, Tatjana, globoka je bila moja bolečina, ko sem se trgala od svojega doma. Še dolgo sem sanjala, da sem v njem, ko ga že davno več ni bilo. Misel, ki mi je pomagala pri tem najbolj, pa sem našla kar na nekaj različnih mestih, to je, da nič ne odneseš s seboj. Če samo pomislim na opise stanj umrlih, ki se niso mogli odtrgati od oseb in lastnine, kar so pač že posedovali, mi je lažje. Če je res to, da te vleče nazaj na zemljo vse tisto, s čimer si čustveno povezan, je razumljivo, da ne moreš lahko naprej, kamor je že potrebno iti. Po tistem, ko sem izgubila dom, si novega nisem več ustvarila, kraj kjer bivam zdaj, je samo začasno bivališče. Tako ga občutim, ne vežem se nanj. Ob tem občutim nevezanost in vesela bom, če se bo izkazalo, da sem že sedaj odslužila bolečino, ki bi me sicer čakala tam. Kajti tukaj je na voljo kar nekaj različnih načinov za premagovanje bolečine, ne vem pa, kako bo tam.

    Pozdrav!


    Tvoj domek

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 24. december 2006 @ 19:45 CET
    Pozdravljena Avgusta,

    popolnoma sem te razumela. Nisi prebolela bolečine, da si se odtrgala od svojega doma. Zavest, da smo ostali v stiku z našim domom in spomini, je istovetna z ljubeznijo. Ta naša ljubezen ima svoje središče v osebah, ki smo jih ljubili in smo z njimi preživeli določen del življenja v skupnem domu.

    Dom je naše oblačilo, v katerem se počutimo varni. Je maternica, v kateri utripa materino srce. Človek je zaznamovam z znamenjem domotožja in nostalgije bodisi po svojem domu ali domovini. Godi se nam kakor lastovkam, ki kradejo jajčka in jih izvalijo v svojem gnezdu, toda ko mladič zasliši glas svoje prave matere, zapusti tuje gnezdo in se vrne k pravim staršem.

    Običjano smo v svojem domu izgovorili prve besede, shodili in vzljubili svoje starše. Veliko je spominov, na katere smo vezani. Dom ima bogato simboliko, ki je zasidrana v vsakem našem dogodku, ki se ga spominjamo. Dom nam pomeni tudi "jedro" oblikovanja naše zavesti in samega sebe, pomeni dozorevanje, zrelost in popolnost osebne rasti, ki je nastajala v tej lupini.

    Močne so vezi, umeščene s naše mišljenje in čustvovanje.
    Brez doma se počutimo odtujeni, v življenju zeva strahotna praznina brez svojega doma.

    Naj ti ostane dom kot spomin v tvoji duši. Shrani ga, tako kot smo shranili spomine na podobe svojih staršev (moja dva sta oba umrla), vendar v meni živita kot živ spomin. Nanje nikoli ne bom pozabila.

    Prepričana sem Avgusta, da si boš ustvarila nov dom, na katerega boš navezana, saj je še prihodnost pred teboj in vsak človek mora imeti svoj dom, svojo ljubezen in prihodnost, ki jo načrtuje in vlaga vse sile, da uresniči svoje sanje.

    Želim ti radosten in vesel Božič ter srečno in uspešno novo leto 2007.

    LP Tatjana


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,70 seconds