Zapustiti svoj dom?
Da ali ne?
Kaj predstavlja človeku njegov dom?

Če je res, kar nas življenje uči, potem ta učitelj nikdar ne more odložiti palice življenja, uk je posejan po travi, kjer je učenje pustilo sledi prav do mesta, kjer raste leska.

Ta uk sem okusila na svoji koži, ko sem izgubila dom in se 13 let borila, da sem ga dobila delno odtujenega in razsutega nazaj (denacionalizacija) in ga skrbno obnovila. Zato pravim, da je leska neprimerljiva z nobenim drugim učiteljem v življenju.

Gotovo porečete kako nenavadno sem začela opisovati to zgodbo. Zgodba je resnična. Lahko bi bila ta zgodba koristen razmislek marsikomu, ki razmišlja, da bi odtujil ali zapustil svoj dom. Razlogi za takšno odločitev so lahko številni in različni.

Nekoga je strah pred vetrom, ki mu je nekoliko obrusil mladeniški obraz in je pustil na njem kakšno gubico okrog oči pa malce povešen trebuh. Zato ta s samim seboj in svojim domom ni več tako zadovoljen in bi si želel sprememb. Na križišču življenja, kjer se veter spreminja tudi v burjo, naj bi se ta odločil, da bo poiskal nov kraj, kjer se bo v brezvetrju mladil in zaživel v številnih neuresničenih sanjah seštevanja svojih užitkov. Po mojem mnenju nepravilno razmišlja, da se doma ne bi mogel več samouresničevati ali se zaradi doma, njegove oddaljenosti, vezanosti na prevoze, ipd ne more uresničevati. V resnici pa išče rešitev v nepravi smeri, saj bi moral svoje življenjske cilje in vrednote poiskati in izgrebsti iz sebe. Iskanje takega kraja in novega doma bivanja zahteva poprejšnjo spravo s samim seboj in odgovore na številna vprašanja. Iskanje takega brezvetrnega kraja je eno redkih pribežališč za preseganje samega sebe in sprejemanje sebe v sebi in se ne izkaže kot uspešno. Preteča neumnost namreč nikoli noče vnaprej tolažiti človeka pred njenimi posledicami.

Imam prijateljico, svojo sošolko še iz mladih let in še nekatere, ki so mi zelo dragi in mi ni vseeno kako se odločajo. Kar naprej govorijo kako bodo odtujili hišo, se preselili drugam in množijo svoje iluzije o Eldoradu, ki ga ne bodo nikoli našli. Imajo namreč pravljične hiše in vrtove. Hiše in vrtove iz tisoč in ene noči. Meni se mi ni zdelo pametno, da bi prodali te svoje prečudovite domove lučaj oddaljene od mesta in se preselili v blok ali hišo v mestni četrti iz teh ali onih razlogov, ki niso življenjsko pomembni in tehtni. Nobeden od teh razlogov se mi ni zdel dovolj utemeljen, vendar vsak ima pravico, da se odloči po lastni presoji. Zato sem si v žep molče shranila čas in se odločila, da bom o tem razmislila in na nek način dala vedeti na kaj naj bodo pozorni in zakaj naj bodo previdni. Prijateljem ne smeš svetovati, moraš jih pa obvarovati.

Misel se mi je ustavila ob majhni, skoraj neznatni mali gobici, ki je zrasla na vrtu ob zidu njihovega čudovitega doma. Pred seboj sem gledala hišo in strmela vanjo, ranjeno v njeni ljubezni. Pri nogah pa je iz trosa rasla ta majhna rastlinica, ki je imela v sebi tudi nekaj strupenih snovi količinskega doživljanja sreče. Na hiši sem videla nekaj znakov izgubljenosti in opuščenosti tistih, ki so jo z ljubeznijo zgradili. V njej sem videla polžje ljudi, ki so lezli okrog brez polžjih hišic kot nekakšne prispodobe dušnih brezdomcev.

Ni treba doma prodati, dovolj ga je s krvjo pozabiti pa zreti in prepoznati svojo ljubezen, ko dom ni več tvoj. Romar, ki svoj dom zapusti, nikamor ne prispe, ker ga dom ne more pozabiti in ga vedno kliče nazaj. Ljubezen do doma ni nikoli izmerjena, okušena pa je grenkoba, ko ga zapustiš in dom te nepojasnjeno ljubi naprej.

Stopi pred nevidno ogledalo svojega vrta in poglej drevo, ki si ga vsadil. Nato poglej še sina, ki stoji ob tebi in se ob tebi uči. Knjige kot graditelj še nisi napisal, sicer bi v svoji knjigi imel tvoj dom svoje častno mesto. Morda bo to storil tvoj sin. Ob tem poglej vse tisto grmičevje ob ograji, ki te je varovalo pred vetrom in nepovabljenimi prišleki. Prisluhni uglašenemu petju ptic, ki ti govori, da si tam doma. Poglej jasmin kako te z belimi otroškimi »zobki« z nasmehom pozdravlja, ves otroško dišeč in poglej vse tiste obupane skrle na tleh, ki ne bodo več čutile tvojih bosih nog, slišale tvojega glasu in glasov tvojih otrok, ki so se odtiskovali vanje z znamenji otroškega joka in otroške govorice. Koliko čudežev se je zgodilo v tvoji hiši in vsak dogodek je en čudež v tvojem spominu. Primi za kljuko, ki zapre vrata za tabo,n ko v tvoj dom prinašaš svoje veselje, svojo žalost in svoje trpljenje. V svojem domu boš živel življenje in čutil njegovo bližino v najbolj samotnih trenutkih in trenutkih tvoje osamljenosti, saj ti bodo v njem delali družbo tudi spomini. Stopnice po katerih stopaš v svoj dom, so poglobljene v drob tvoje duše in te vlečejo s seboj v srebrno reko. In koliko prijetnega vonja in dišav je v tvoji kuhinji in lepih srečanj s prijatelji in sorodniki se je zvrstilo za mizo tvojega doma, ko si se v prijetnem vzdušju in s toplino pogovarjal s svojimi dragimi in pomagal reševati naloge svojim otrokom. Ti spomini ti bodo sledili kot zvesti psi koder koli boš hodil po svetu in nikoli jih ne boš mogel pozabiti. Vedno se boš spominjal na svoj dom in držal kljuko njegovih vrat v svoji roki.

Zakon tvoje ljubezni do doma je zabit v skrinjo iz težkega lesa, v kateri so zložene vse besede, ki si jih v svojem domu govoril in slišal. Če hočeš videti žalost svojih otrok v očeh, jim prodaj dom in spoznal boš, da so njihove oči največje razodetje sreče, če tega ne boš storil. To njihovo resnično veselje ti bodo pokazale rože, trava in plodovi, ki bodo še naprej cveteli in zoreli v tvojem vrtu. Poberi po tleh granatna jabolka in tvoj trud ti bo pokazal, da si zares vreden plodov, ki ti jih je podarila narava. Skrbno obreži trte in slavil boš potešitev žeje, ko boš okusil opojnost grozda, ki je dozorel in pozlatil jagode zate, nežen kot dekliško dihanje tvoje hčere.

Ne nosi teže vseh svojih malih problemov drugam, saj nisi še doumel kaj hočeš in kaj ti v resnici manjka. Morda pa imaš preveč in še nisi stopil onkraj bolečine, da bi videl in občutil kaj pomeni premalo, kaj pomenijo pomanjkanje, odtujenost in domotožje.

Morda te je pa tvoj dom opomnil, da dom tvoje duše ni več tako vreden njegove ljubezni in zvestobe. Ne meni se zato, če vsaki dan piješ isto kavo in če si natočiš vodo iz iste pipe, ali če gledaš vsaki dan isti zaton in isto sonce, saj tudi drugje ne bi bilo drugače, le da so užitki v lastni hiši s prekrasnim vrtom in rastočimi mladimi drevesi podvojeni. Ko stopiš na nihajočo tehtnico, seži na tisto stran, kjer se bodo uprle oči tvojih otrok.

Ker ti je radost že postala muka, ne dovoli si, da iluzija postane še večja muka in se prevesi v trpljenje in kesanje. Svoj dom si z zanosom gradil in zidal v čast svoji ljubezni in tedaj si vzljubil vse dišeče stene doma po njeni koži in vonj cvetov na tvojem vrtu, ki si jih kot metulj obletaval, ne da bi se jih upal dotakniti, da se ne bi usuli. Ko stopiš na vrt vedi, da si kralj in ona je kraljica vajinega doma, ki je zrasel iz vajinega znoja, vajine ljubezni in z blagoslovom vajinih otrok.

Zakon doma je zasidran v njegove temelje. Biti graditelj hiše je veliko lažje kot doumeti tisto, česar še ni nihče preštel, izmeril ali stehtal.

Dom nikoli ne umre v otroku. Sozvočje in harmonija sta dopolnjena, ko eden brez drugega ne moreta živeti in ju druži nenehno vračanje in sprejemanje. In ko obraz matere cveti kot češnja in oče stoji ob njej kot hrast, je skupna večerja družine doma svečana in letni časi jim pojo hvalnico življenja.

Eno je najprej nobeno in šele nato je eno vse.

Ni dežja, ki bi odžejal in spral žalost ter potolažil žalne stene doma, ki ga je zapustila družina. Ni ptice, ki bi lahko prinesla s svojim petjem veselje v zapuščeni dom. Ne zapiraj otrokom oči, ki se zagledajo v lasten dom, tesno zvezani z vezmi doma na starše.

Kamen, ki bi ga v svojem domu zapustil, krvavi in joče v tebi še stoletje. Žalostno je, če mora postati bolečina, ko zapustiš svoj dom, mera s katero se meri tvoja globina in tvoja življenjska modrost.