(Paul Valéry Crisis of the Mind (1919))
Paul Valery
Prvo pismo

Pozne civilizacije...vedeti moramo, da smo smrtni.
Dolgo smo poslušali zgodbe o izginulih svetovih, o imperijih, ki so izginili brez sledu, ki so potonili v neraziskano globino stoletij skupaj z svojimi ljudstvi, stroji, z dobrimi in slabimi nameni, z zakoni, z učenostjo in uporabno znanostjo, z slovnico in slovarji, skupaj z klasiko, romantiko in simbolizmom, z kritiki in kritiki kritik.....Zavedali smo se, da je vidna zemlja iz pepela in da ta pepel v sebi nosi pomen. Skozi obskurno globokoumnost zgodovine bi lahko z intelektom in bogastvom naložili toliko fantomov velikih ladij, da jih ne bi znali prešteti. A nam poslane katastrofe, kljub vsemu niso samo naše.

Elam, Ninevah, Babilon so vse kaj druga, kot samo mesta lepih imena, ruševine teh mest lahko imajo za nas prav poseben pomen. Tudi imena kot so Francija, Anglija, Rusija so lepa imena, konec koncev je tudi Lusitania(1) lepo ime. Zdaj vidimo, da je morje zgodovine, dovolj globoko, da v njem vsi utonemo. Zavedamo se, da je civilizacija ravno tako krhka in šibka kot človekovo življenje. Okoliščine, ki so dela Keatsa in Baudelairea pridružile, da delijo usodo z deli Menandererja(2), niso nič več nepredstavljive - vse to lahko jasno preberemo v časopisih. To pa še ni vse. Lekcija je še globlja. Za našo generacijo ni dovolj, da se uči iz svojih izkušenj, ni dovolj, da lahko najbolj čudovite, najstarejše in cenjene dragocenosti izginejo v nesrečah, kajti v našem cesarstvu misli, občutkov in zdravega razuma, smo priče nenavadnemu fenomenu: paradoksi nenadoma postajajo dejstva, sama dejstva pa so vse manj verjetna.

Citiral bom primer: velike in cenjene vrline Nemcev so naredile več zla, kot lenobnost vrojenih pregreh. Z svojimi očmi smo lahko videli marljivo delo, učenje, najtršo disciplino in vse to kot sredstvo podrejeno strašnemu cilju.

Toliko grozot ne bi bilo mogočih, brez takih vrlin. Brez dvoma je bilo treba veliko znanosti, da v tako kratkem času ubije toliko ljudi, uniči toliko posestev, uniči toliko mest, zato, so vsaj v takšnem številu, bile potrebne tudi določene moralne kvalitete. Sta potem takem znanje in dolžnost osumljenca?

Perzepolis(3) duha ni nič bolj uničen od Susiane(4) materialnih dejstev. Vse še ni izgubljeno, občutili smo, da lahko na lepem vse izgine. Nenavaden nemir je stekel skozi samo jedro Evrope, v samem jedru svojega duha je začutila, da ni več ista, da si ni sama nič več podobna, da bo pravkar izgubila zavest, zavest pridobljeno skozi stoletja znosnih nesreč, od tisoče prvorazrednih mož, od neštetih geografskih, etničnih in zgodovinskih naključij.

Tako - v obupno obrambo njej lastnih psiholoških eksistenc in ostalih atributov - se je ves njen spomin povrnil zmeden. Njeni veliki možje in velike knjige so se vrnili v neredu. Nikoli prej se toliko bralo, niti z takšno strastjo, kot med vojno - vprašajte prodajalce knjig, nikoli prej se ni toliko in tako globoko molilo - vprašajte duhovnike. Vsi rešitelji, izumitelji, zaščitniki, mučeniki in heroji, vsi očetje stoletij, svete heroine in nacionalni poeti so bili prebujeni.

In v tem istem neredu duha, klicu iz iste tesnobe, so umni kultivirani Evropejci doživeli nenadno oživitev njenih neštetih miselnih poti: dogem, filozofij, idej, tristo načinov kako pojasniti svet, tisoč in ene verzije krščanstva, dva ducata različnih pozitivizmov. Ves spekter intelektualne luči je po prostoru širil nezdružljive barve, osvetljujoč pri tem z čudnim sijem smrtno agonijo evropske duše. Med tem, ko so znanstveniki mrzlično iskali po domišljiji in analih preteklih vojn za sredstvi, kako premagati bodečo žico, ukaniti podmornice ali kako zavesti letala, se je duša Evrope v istem trenutku intonirala z zaklinjanjem, kot ga je vedno poznala in na ta način postala pozorna na razmišljanja o najbolj bizarnih napovedih. Iskala je zatočišča, mentorstvo, posvete skozi ves register njenih spominov, preteklih dejanj in pradavnih atributov. Takšni so znani učinki strahu, zmedenega duha, ki beži iz realnosti v nočno moro in iz nočne more nazaj v realnost, prestrašen, kot podgana ujeta v past.

Vojaška kriza je končana, medtem, ko je ekonomska, pri polni moči, še vedno z nami. Intelektualna kriza po drugi strani, bolj prefinjena in že po naravi bolj ošabnega varljivega videza (ker se nahaja v samem kraljestvu pretiravanja), nam bo le stežka dovolila, da dojamemo njeno resnično razsežnost, stopnjo na kateri se nahaja.

Nihče ne more zanesljivo napovedati kaj bo jutri v literaturi, filozofiji, estetiki živo ali mrtvo, nihče ne ve kakšne ideje bodo potegnjene na plano, zapisane na dolgo listo žrtev, kakšne novosti bodo objavljene.

Upanje seveda ostaja, v tihem šepetu:

Et *censored*vorandi vicerit libidinem
Pozni zmagovalni duh imperatorja

Upanje je človekovo nezaupanje do predvidevanj njegovega duha. Upanje izraža, da če nam nek zaključek ni po volj, je to prav gotovo zmota uma. A dejstva so jasna in nedvomna, tisoče mladih pisateljev in umetnikov je umrlo, iluzija o evropski kulturi je bila izgubljena in znanje se je izkazalo za nesposobno, da karkoli razreši, znanost je smrtno ranjena v svoji ambiciji in v sramu zaradi krutosti njenih aplikacij. Idealizem je komaj preživel, globoko prizadet in poklican, da ponovno oceni svoje sanje, realizem je brezupen, premagan zaradi svojih zločinov in napak, pohlep in vzdržnost sta zasmehovana v enaki meri, usode zmedene v svojih namerah, še skeptiki so zbegani, ko so soočeni z nenadnimi, nasilnimi in dinamičnimi dogodki, ki se igrajo z našim duhom, kot mačka z mišjo. Skeptiki izgubljajo svoje dvome, si ponovno opomorejo in jih znova izgubijo, nič več niso gospodarji svojih misli.

Zibanje ladje je bilo tako silovito, da so se tudi najtrdneje pritrjene svetilke prevrnile.

Kar daje kritičnemu stanju duha svojo globino in gravitacijo, je njegovo stanje, ob tem, ko je bil premagan.

Nimam niti časa niti sposobnosti, da bi definiral intelektualno stanje v Evropi tega usodnega leta 1914. Kdo se lahko pretvarja, da si zmore predstavljati podobo te situacije. Snov je v tem primeru ogromna in zahteva posebna znanja in neskončno informacij. Poleg tega, če je pod vprašajem toliko, kot v tem primeru, ko imamo težave z rekonstrukcijo preteklosti, tudi nedavne preteklosti, je ta težava v celoti primerljiva z konstruiranjem prihodnosti, tudi bližnje prihodnosti, ali pa je obje enako težavno. Prerok je v istem čolnu kot zgodovinar. Pustimo ju tam kjer sta.

Vse kar moram narediti, ko smo ravno na poti iskanja, je, da se vsaj načeloma spomnimo, katera dela so bila objavljena pred vojno.

Če torej ne upoštevam vseh detajlov in se omejim na hitre impresije, te naravne celote v danem, opazovanem momentu, vidim...nič! Nič...neskončno potencialen nič.

Fiziki nam pravijo, da tudi če bi oko lahko preživelo v razbeljeni pečici, ne bi videlo...nič. Ne bi bilo sposobno zaznati niti neenakih napetosti svetlobe, ki bi ji označevale svetle točke v prostoru. Velika vsebnost energije bi proizvedla nevidnost, nerazločno enakost. Te vrste enakost ni nič drugega kot popolno stanje nereda.

Kaj je povzročilo nered sredi Evrope. Svobodna koeksistenca vseh njenih kultiviranih duhov, različnih idej, najbolj nasprotujočih si modelov življenja in učenj. To je karakteristika moderne dobe.

Nisem naklonjen posplošitvam pojma moderen, samo zato, da lahko označim določen način življenja, raje ga razumem kot sinonim za sodobnost. V zgodovini so trenutki in mesta, kamor bi se lahko mi moderni, povrnili brez očitne radovednosti in brez da bi motili utečeno harmonijo teh časov....smo bitja, ki rada šokirajo, neubrana in so se nesposobna prilagoditi. Tam, kjer bi naš vstop povzročil najmanjši možni odziv, bi se morali počutiti najbolj doma. Jasno je, da bi nas Rim v času Trajana(5) ali Aleksandrija pod Ptolomejci(6) sprejeli lažje kot katerikoli prostor, ki je v času manj oddaljen, a bolj specifične kulture in bolj monotonega življenjskega sistema.

Torej! Evropa je v letu 1914 verjetno v tem smislu dosegla mejo modernizma. Vsak duh na tem območju je bil križišče za različna mnenja, vsak mislec je bil odprta razstava misli. Bila so dela uma, ki so po bogastvu kontrasta in nasprotujočih si tendenc, bila kot blazne prikazi luči v velemestih: oči so bile utrujene, ožgane. Koliko materialnega bogastva, koliko dela in načrtovanja je bilo potrebnega, koliko stoletij oropanih, koliko življenj je bilo žrtvovanih, da je bil tak karneval mogoč in postavljen za vrhovno modrost in triumf humanosti.

V knjigah te dobe - in to ne v tistih povprečnih - ne bomo imeli nobenih težav najti: vpliva ruskega baleta, dotika Pascalove mračnosti, neštetih impresij Goncourtovega(7) tipa, nekaj Nietzscheja, nekaj Rimbauda in občasno celo tono znanstvenih objav, celota začinjena z neizogibno Britansko kvaliteto, ki jo je nemogoče oceniti. Naj mimogrede opazimo, da znotraj vsake od naštetih komponent pričujočega seštevka, lahko najdemo tudi druge objekte. Nesmiselno bi jih bilo posebej imenovati, bilo bi zgolj nesmiselno podajanje zgodovine evropske misli in ponavljanje tistega, kar sem dejal o modernizmu.

Ko stojim na ogromni terasi Elsinore(8), ki se razteza od Basla do Kölna in meji na nasipe Nieuporta(9), močvirja Somme(10), deželo apnenca Campagne, granita Alsace......Hamlet naše Evrope gleda milijone duhov.

To je intelektualni Hamlet, ki meditira o življenju in smrti resnice. Za duhove, ima vse lastnosti naše protislovnosti, za obžalovanje, vse nazive naše slave. Ujet je pod težo odkritij in različnih znanj, nesposoben strniti to neskončno aktivnost, proizvaja po dolgotrajnem utrujajočem preiskovanju preteklosti, in blaznosti, vedno novih poizkusov ustvarjanja. Opoteka se med dvema prepadoma, z dvema grožnjama ne neha groziti svetu: red in nered.

Vsaka lobanja, ki jo pobere je lobanja nekoga slavnega. Ta je bil Leonardo. Izumil je letečega človeka, a leteči človek ni ravno služil izumiteljevim predstavam. Zdaj vemo, da ima tovor naložen na njegov veliki labod (il grande uccello sopra del dosso del suo magnio cecero) danes druge naloge, kot potresti sneg iz zasneženih vrhov, po ulicah mest, med vročimi meseci. In ta druga lobanja je bil Leibniz, sanjal je o svetovnem miru in ta, to je bil Kant...in Kant je bil pred Heglom in Hegel pred Marxom in Marx pred...
Hamlet komaj ve, kaj naj z toliko lobanjami. A predpostavimo, da jih pozabi! Bo on še vedno on sam. Njegov grozno luciden um opazuje prehod od vojne do mira: temnejši, mnogo bolj nevaren kot tisti od mira k vojni, vsi so zaradi tega zaskrbljeni.... "Kaj pa jaz?" se sprašuje, "kaj bo iz mene, evropskega intelekta?"...In kaj je sploh to mir? Mir je stanje stvari, v katerem se naravna sovražnost med ljudmi manifestira v ustvarjenem svetu, namesto destrukcije, kot primeru vojne. Mir je čas kreativnega rivalstva in bitk produkcije; a, ali nisem utrujen od produkcije? A nisem izčrpal svoje želje po radikalnem eksperimentu? Ali ne bi raje na stran položil svojih dolžnosti in presegel nepotrebne ambicije. Morda bi moral slediti trendom in narediti kot Polonij, ki je sedaj direktor velikega časopisa, kot Laertes, ki počne nekaj v aviaciji, kot Rozenkranc, ki počne bog ve kaj za Ruse?

Zbogom duhovi! Svet vas ne potrebuje več, niti mene. Z dajanjem imen napredka njegovi lastni tendenci po usodni natančnosti, svet koristnosti življenja, išče prednosti smrti. Še vedno vlada določen nered, a v kratkem se bo vse razjasnilo in končno bomo priče najmanj čudežu živalske družbe, popolnemu in ultimativnemu mravljišču.

Op. prev.

1 Britanska čezoceanska ladja, ki jo je leta 1915 potopila nemška podmornica, kar je bil eden od povodov, da so ZDA vstopile v prvo svetovno vojno
2 antični atenski dramatik (342p.n.š. - 292p.n.š.), ki ga mnogi smatrajo za najboljšega predstavnika grške nove komedije
3 antično perzijsko mesto, glavno mesto iranskih kraljev
4 tudi Susa, administrativno glavno mesto Darija I, glavno mesto dežele Elam
5 rimski cesar med leti 98 in 117, prvi, ki je bil rojen izven Italije
6 dinastija, ki je vladala Aleksandriji po smrti Aleksandra velikega, Egiptu je ta dinastija vladala kakšnih 300 let.
7 Edmond in Jules Goncourt, francoska pisatelja poznega 19 stoletja, brata, ki sta znatno prispevala k naturalističnemu romanu, socialni zgodovini in umetnostni kritiki
8 mesto na severni obali Danske, drugače imenovano tudi Helsingor , grad nad mestom je prizorišče Shakespearovega Hamleta
9 v francoščini ime za Nieuwpoort, pristanišče na zahodu Belgije

Vir: www.zofijini.net