Ura je pozna, čas je za počitek, toda ne za mene. Ne zato, ker ga ne bi potrebovala ali si ga želela, sosedje so tisti, ki se ta čas zabavajo in s svojim smehom ter glasno glasbo vdirajo v mojo notranjost. Tisto, kar hočem imeti pod kontrolo in samo zase, je pod vplivom njih, tujcev, ki jih ne sprejemam in ne želim nič skupnega z njimi. Brez mojega dovoljenja si prilaščajo mojo imovino, tako skrbno čuvano in negovano - za Njega.
Ura brahamurte je minila, spet je nisem izkoristila, tako kot jih nisem kar nekaj zadnjih večerov in juter. Jutro, najlepši del dneva, ko sonce vzhaja in ko se zbliža razdalja med iskalcem in Njem. Najbolj spoštovani del dneva, v katerem nima mesta negativna misel, nečisto delo. Leta in leta sem ga negovala, vgrajevala v sebe, ta del dneva in večera - sedaj se moram sprijazniti, da so mi ga vzeli. Bilo je in ni več, ko sem se zbudila in še preden odprla oči, z zahvalo pohitela k Njemu in Mu predala dan, ki mi ga je daroval. V popolnem miru in tišini, v popolnem soglasju sama s seboj in s svetom. Sedaj je temu konec. Ko se noč poslovi in predaja prostor dnevu, skozi stene vdira bumbumbum. Stisne me pri srcu in zakrkne vse v meni, kot bi se hotelo ubraniti pred sovražnikom.
Zaman. Vse utripa v meni v ritmu podivjane glasbe, misli ji sledijo, uho sledi samo njej, um je bolj kot v meditaciji skoncentriran le na njo. Sprejemam jo, istočasno se borim proti njej. Ne maram je, nočem je poslušati, hočem mir, hočem spet poslušati mir v sebi. Vse v meni se upira, zahteva, sporoča. Odpravim se predati sporočilo. Nihče ga ne želi poslušat, srca sosedov ostanejo zaprta. In bojim se, da se bo zaprlo tudi moje.
|
Žalostnega srca tožba
Prispeval/a: pozitiva dne nedelja, 18. september 2005 @ 15:33 CEST
Doma zvoke iz radia in TV-ja, iz avdio naprav, računalniških in video igric že skoraj več ne občutimo kot nadležne. Enako je z ropotom gospodinjskih aparatov. Otrokom kupujemo glasbene, zvočne igrače, ki cingljajo, piskajo, jokajo ali brnijo, da je tišine še manj. Zmotno si predstavljamo, da jim s tem ustrežemo, le odvajamo jih od tišine. V dobi odraščanja jih zaradi napačnega usmerjanja privlačijo hrupni dogodki, kot rok in pop koncerti, disko klubi, avtomobilske dirke, ne moti jih npr.daleč preglasna predstavitev filma v kinodvorani. Zdravniki vedno bolj opozarjajo na naraščajoče okvare sluha, tudi pri mladini. Izguba sluha je neboleča in poteka v stopnjah, zato jo pri marsikomu zaznajo šele zdravniki z merjenjem. Prepozno.
Izven doma je zelo moteč mestni promet, kosilnice, petarde, čemur se ne moremo izogniti in sprejmemo kot dejstvo. Premalo se zavedamo, da vsakič, ko smo dalj časa izpostavljeni hrupu, to vpliva na naše počutje in koncentracijo - na zdravje.
Žalostnega srca tožba
Prispeval/a: blabla dne nedelja, 18. september 2005 @ 18:28 CEST
...v Dravljah so zaradi hrupa bile opravljene tudi posebne meritve in so morali zmanjšali hrup, še vedno pa neprostovoljno stanovalci prisostvujejo verskim obredom neke priviligirane verske sekte...
...nekateri zakoni omogočajo, da se nasilneže, ki so za širšo stanovanjsko sosesko moteči, sodno izseli in proda njihovo nepremičnino na dražbi... ni posebej navedeno, da to ne velja tudi za to istitucijo...