Na življenje gledam z modrimi očmi.
Nikoli nisem imel poguma
biti sam, iskati, poklicati
in oditi kam drugam.

Včasih se mi zdi, da rad imam ta svet.
Nikoli nisem sanjal
o velikem, davnem
poku, ki je izpljunil
na milijarde zvezd

in dal mi možnost, da stojim
za kratek hip na enem
od križišč
neskončnih cest.
Morda me je
prineslo veliko morje

v to bivanje in sreča nevidne roke
me je potisnila
čez rob tišine.
Ni važno. Tukaj sem,
nad mano trepeta
postovka, nad mano
je obzorje...

Branko Zupanc