Avtizem je težka bolezen, ki prizadete otroke odnaša v neke nedostpne daljave. Avtizem se je pojavil v štiridesetih letih prejšnega stoletja. Po drugi svetovni vojni je bil registriran.
To je bolezen v kateri otrok kot, da nima sposobnosti, da preko svojega telesa in duše da zna kaj se z njim dogaja. Očitno je da se je v takem otroku zgodila prekinitev med psihičnem in duhovnim.

Otrok navzven izgleda popolnoma zdrav. Toda navznoter je izgubljen, neodrastel in nesposoben da se izrazi, da živi, da srbi za sebe. Večinoma je to neozdravljiva bolezen. V Angliji je nek otrok popolnoma ozdravel. Starši so ga nenehno klicali, se poskušali z njim pogovarjati, mu pripovedovali, mu govorili naj upa, naj se bori, naj poskuša izraziti sebe, naj se vrne.

Tako so ga na vse načine poskušali odvrniti od njegove nenehne rastresenosti, od njegove usmerjenosti na neke čudne slike, ideje, svet, geste. določene korake in delovanja. Ko je otrok ozdravel, je povedal staršem, da so ga prav oni rešili. In to prav zato ker so bili vztrajni, ker so ga ljubili, ker so verjeli da lahko ozdravi. Govoril je da je razumel vse kar so mu govorili, vendar pa ni mogel izraziti sebe, ni moglo biti tako kakor je duh kazal da bi moralo biti.

Takšni otroci so lahko agresivni, zato ker mogoče pričakujejo da jih bo nekdo potegnil ven iz tega stanja, kot da mislijo da se nihče ne trudi okoli njih, saj niti zdravniki niti starši ne vedo ali naj se trudijo ali ne in ne vedo kako je potrebno pristopiti. V mnogih primerih agresija prestopi v avtoagresijo. V tem primeru otrok grize svojo roko, prst ali nekaj podobno temu. Izgleda kot da morali otroka samo odvrniti od predmeta na katerega je fiksiran in da bi ga lahko na tak način osvobodili.

Misli se da je avtizem posledica doživetega šoka. Da bi se otrok obranil, on se usmerja v nekaj kar mu daje zaščito. Potrebno je torej otroku dati neko močno motivacijo, moč in ljubezen katera bi ga izvlekla in odpela od njegove fiksiranosti. Avtizem je neka vrsta duhovne bolezni, bolezen zlomljenega srca, kot da se je v otroku zlomilo poslednje upanje. Upanje je duhovna dimenzija, moč od zgoraj, božanska energija. Avtistični otrok izgleda kot duhovno zdrav. Vendar, se njegova osebnost izraža napačno.

Če se nad takšnim otrokom moli, tedaj se tak otrok smeji, postane miren, kot da je doživlja da se je prišlo do njega. Kadar v njegovi bližini na glas bere Sv. pismo ali moli molitev ozdravitve, takrat otrok povsem obmiruje, se nasmehne in nekaj časa ostane usmerjen na to kar se moli. Človek doživlja da otrok razume. Vendar, pa otrok spet pride v svojo fiksno usmerjenost. Bilo bi potrebno da se z njim neprestnano moli, dokler lahko zdrži v molitvi.

Dobro je da se takšnemu otroku daje roka na glavo ko spi in da se pri tem izgovarjajo besede zaupanja, ljubezni in nežnosti. To so duhovne kategorije, duhovne realnosti katere vstopijo v dušo takšnega otroka. Molitev pride neposredno deluje na duha bolanega otroka. Takšnemu otroku bi morali vsak večer pred spanjem polniti dušo z dimenzijo ljubezni, zaupanja... Molitev takega otroka združuje z ljudmi ki molijo in z Bogom.
Sigurno je da bolezen avtizma potrebuje sodelovanje: duhovne medicine, psihijatrije in medicine Glede na to da duhovna medicina zdravi samo osebnost bolnika, je najpomembnejša, da bi tako drugi dve imeli uspeh in smisel.
podpiram vaše legitimne pravice in vam želim kar se da hitro realizacijo perečega problema.
Miran

[ Odgovori na to | # ]