Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve se zaveda problematike nasilja v družini, zato so zakon o preprečevanju nasilja v družini tudi uvrstili v program dela za letošnje leto, so sporočili z omenjenega ministrstva. S tem se je ministrstvo odzvalo na današnji poziv nevladnih organizacij, ki so pristojnega ministra Janeza Drobniča pozvale, naj jim namesto rož ob 8. marcu raje zagotovi, da bo še letos v parlamentarno proceduro vložen že pripravljen predlog zakona, ki bo usklajevan v sodelovanju z nevladnimi organizacijami. Kot so še sporočili z ministrstva, bodo za mrežo materinskih domov in varnih hiš v letošnjem letu namenili dobrih 245 milijonov tolarjev. Hkrati pa želijo mrežo razširiti, predvsem v regije, kjer pokritost s tovrstnimi programi ni zadostna.
Ministrstvo pa bo tudi v prihodnje podpiralo širitev mreže varnih hiš in materinskih domov v skladu z nacionalnim programom socialnega varstva, in sicer predvsem pa v v regijah, kjer pokritost s tovrstnimi programi ni zadostna. Ob tem so na ministrstvu spomnili, da je februarja začela delovati varna hiša v Novi Gorici, v prihodnjem letu pa je predvideno odprtje še ene varne hiše, ki bo delovala na območju občin Koper, Piran in Izola.
Kot smo poročali, so predstavnice štirih nevladnih organizacij na današnji novinarski konferenci opozorile, da boj proti nasilju nad ženskami ne sme biti odvisen od trenutno vladajoče politične opcije. Po njihovem mnenju bi morali čim prej sprejeti poseben zakon za preprečevanje nasilja v družini, saj je v Sloveniji nujno potreben. Kljub temu pa menijo, da samo sprejetje zakona ne bo preprečilo nasilja nad ženskami, bo pa jasno sporočilo o tem, da država ta problem zaznava in da bo naredila vse, da bi nasilje nad ženskami zmanjšala. Skrb za človekove pravice, zlasti človekove pravice družbenih skupin z manj moči, kar ženske in otroci nedvomno so, mora biti prioriteta vsake demokratične države, pravijo Katja Zabukovec Kerin iz Društva za nenasilno komunikacijo, Katjuša Kodele Kos iz Društva Ključ, Dora Meden iz društva Ženska svetovalnica in Špela Veselič iz Društva SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja.
Vir: www.dnevnik.si
|
Zakon o preprečevanju nasilja v družini je uvrščen v letošnji program dela vlade
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 8. marec 2005 @ 11:53 CET
Nasilja v družini ni mogoče rešiti ali preprečiti z zakonom, lahko se rešujejo le posledice nasilja n. pr. ogrežni otroci, matere itd v institucionalnih okvirih varnih hiš, kar je vsakakor hvale vredno. Naraščajoče nasilje je dejstvo. Pomembno je, da se vprašamo kaj botruje nasilju v družini. Tu je vsakakor pomemben faktor individualna osebnost nasilneža. Ljudje se v istih situacijah različno obnašajo. Veliko nasilja nastaja iz človeške stiske, ki jih motivirajo ekonomske razmere in samoohranitveni nagoni s primesmi egoističnih teženj, v narcisističnih potrebah. Sovražni in v nasilje usmerjeni impulzi izhajajo pogosto iz nezavednih motivov. Pri nekaterih nasilnežih je duševno in čustveno delovanje zaradi organskih motenj, običajno pa izhaja geneza nasilja iz otroških let nasilneža. Pri nasilnežu vedno srečamo pestro mešanico nagonskih motivov za nasilje in iracionalnih motivov ega. Želje in interesi ega se spoje z interesi primarne nagonskosti. Pri nasilnežu srečamo skoraj vedno in zagotovo iste značilnosti, da je živel v otroštvu v neurejeni družini, kjer je botroval alkohol in nasilje, da je bil kot otrok deležen premalo ljubezni in vzgoje, da je trpel hude frustracije zaradi prikrajšanosti. Te vzorce potencialni nasilnež prinaša v svojo družino. Duševno zdrava osebnost je racionalizirana in se ne obnaša nasilno. Nasilneža vodijo v nasilnost nevrotični simptomi, ki predstavljajo pomanjkljivo prilagoditev družbeni realnosti. Pri možu pretepene ženske manjka sposobnost tega moža, da bi znal uravnavati svoje nezavedne impulze.
Nasilni človek običajno potrebuje žrtev. Motivi za nasilje so pogosto strasti, nesposobnost ljubiti drugega ali neuresničena pričakovanja in razočaranja v ljubezni, nemoč, sovraštvo, jeza in v sedanjih razmerah pogosto tudi ekonomska stiska. Nasilje je pogosto povezano z ekonmskim stanjem družine, ki privede posameznike do nevroz in nagonskih reakcij nasilja. Ljudem se rodijo otroci, nimajo stanovanja in ne zadostnih sredstev za preživljanje, beda in revščina v kateri živijo jih pripelje na rob obupa in do skrajnosti, ki se konča z nasiljem. Za zmanjševanje nasilja ni dovolj zakon o preprečevanju nasilja, temveč je potrebna primerna družinska politika Vlade. Statistike kažejo, da je več nasilja v siromaških družinah kakot v družinah, ki imajo večje možnosti za svobodno oblikovanje življenja. V ugodnih ekonomskih razmerah družine so možne drugačne oblike nagonske zadovoljitve, ki so siromaku nedosegljive in ki odtegnejo del premočno razvitega parcialnega nagona nasilja, da slabijo nujnost nagonske zadovoljitve nasilja. Praktično to pomeni, da v drugačnih ekonomskih razmerah bi našli nagoni družbeno dovoljeno možnost za izživetje, ki se sedaj odvija za zaprtimi stenami.
Revščina in beda krepi sovražno napadalne impulze, kajti revež je stalno sovražno razporejen do tistih, ki dobrine imajo, to nezadovoljstvo in jezo pa izživi doma. Revež je nenehno narcisistično podhranjen in si ne more zadovoljiti kupljivih možnosti zadovoljevanja in tako doživlja ponovitev žalitev iz otroštva. Revež doživlja svojo usodo z občutkom, da ga je družba oropala in z njim krivično ravnala in tako svoj ego podkupi, da se znese s svojim nasiljem in postopno postane njegovo sovražno dejanje njemu dovoljeno ravnanje do žrtve. Vladana družinska politika bi s svojimi raziskavami morala ugotoviti kolikšen delež botruje nasilju družbeni delež ekonomskih stisk ljudi in kolikšen delež je botrovalo otroštvo in okolje, v katerem je nasilnež oblikoval svojo nasilno držo.
Tako postaja lastna družina naprikladnejša oblika izživljanja vseh impulzov, ki jih pogojujejo ekonomski in nagonski motivi človeka. Obe skupini motivov so namreč povezani, saj ekonomski in gospodarski položaj neke družbe odločilno vpliva na razvoj nagonske situacije nasilja. Nasilnež je v današnji družbi brezpogojno in neomejeno sovoboden in v svoji družini počne kar se mu zahoče. Kdor na motive normalno odreagira je prišteven, prištevnost nasilneža pa izgine in se mu v glavi zamegli in stegne roko nasilja .pod vplivom nezavednih nagonskih motivov. Zakonu in ustrahovanju se nasilnež le roga, saj svojo žrtev zelo neguje z obližem in jo pripravlja za naslednje nasilje. O uravnavanju motivov zato s pomočjo kazni in uveljavljanjem sankcij z namenom preprečevanja nasilja ne moremo govoriti. Tu je vprašanje ali lahko vzdržujemo ostro mejo med jetnišnico in umobolnico, med nasilnežem in njegovo blaznostjo trr njegovo družino. Mnogo je duševnih bolnikov ali zafrustriranih ljudi, ki so živeli nasilno otroštvo, tem kazenski in vzgojni ukrepi ne bodo zalegli. Šele vpogled v nezavedne, iracionalne motive ravnanja nasilneža nam daje ključ za razumevanje dejstev. Kazen ali sankcija le še spodbuja njihovo nasilje in naraščanje nasilnih dejanj pove, da je v naši družbi nekaj narobe, kajti ekonomske stiske družin le še poslabšujejo nasilje. Sredstva, s katerimi se zakonodajalec vsiljuje družini nasilneža kot oče, ne bodo rešile ali zmanjšale problema nasilja. Zakon je lahko tudi palica, ki visi na steni in ki tudi pridnega otroka opominja, da je oče oče, otrok pa otrok. Vendar družba, ki vsiljuje nasilnežu odpovedovanja in prikrajšanosti, le še povečuje njegovo agresijo in noben zakon ne more prinesti rešitve. Potrebe po maščevanju in povračilu za prikrajšanosti vedno trpi le družina. Prikrajšanost nasilneža deluje vedno kot spodbuda za nova nasilna dejanja. Če temu botruje še alkohol obstaja le majhno upanje, da se bo nasilje obvladalo. Čudim se, da se za obvladovanje nasilja v družini uporablja najbolj zastarele psihološke metode za diagnosticiranje pravih vzrokov. Trenutno je ekonomska stiska družin eden temeljnih vzrokov za ravnanje nasilnežev, ki ne izhaja le iz geneze otroštva in nezavednih gonov, temveč tudi iz situacije, v kateri se je potencialni bolnik s svojo diganozo znašel, kar botruje trpljenju družine nasilneža. Genezo osebnosti nasilneža ekonomska stikska le še bolj potiska v nezavedne motive ravnanja in rast nasilja. Otroci iz družin nasilneža bodo skoraj zagotovo nasilneži in družba si sama reproducira nadalje probleme, kajti le ekonomska stabilnost, zaposlenost in izobraževanje pogojujejo zmanjšanje tega zla.
Tatjana Malec
Zakon o prepreeevanju nasilja v družini je uvršeen v letošnji program dela vlade
Prispeval/a: Edi dne četrtek, 10. marec 2005 @ 22:57 CET
Bistvo je samo eno.
Nasilje je oblika, ki je ostanek človeškega razvoja. Ni pa ekonomsko pogojeno. Nikakor.
Tle se motiš in se s temi navedbami ne strinjam.
Drži to, da se udarec prenese na prejemnika. Na njem je, da to predela ali preda naprej.
Nič drugega. Tako deluje celotni sistem na mikro energijskem nivoju.
lp
Edi
P.S. Vse je slila enostavno, ne tok komplicirat.