|  (Parodija o smrti)
Morda bomo nekoč umrli. Morda. Še ni prav gotovo, smrti ne bi determinirali, nočemo vedeti kdaj nas bo obiskala in če nas sploh bo kako bomo morebiti, če nas obišče, s sabo razpolagali potem.
Lahko si privoščim duhovno parodijo o smrti, lahko s smrtjo preizkušam veščine telesne ljubezni, jo nagovarjam in zapeljujem, lahko jo v svoji peseniški svobodi povabim na kosilo in potem v posteljo, lahko ji pripovedujem o pijanih vizijah posmrtnega življenja, lahko ji pripovedujem pikantne vice in še kaj. Njej je vseeno. Čeprav je s strastjo pregnetena sleherna njena gesta ko te išče, zna biti tudi zelo mirna in brezbrižna, če ji barva tvojega obraza in zvok tvojega glasu nista po volji. Skratka s smrtjo lahko počnem kar me je volja, ker ona se sploh ne užali, je tako izdihano bitje v eni sapi, da vidim le disperzijo njenih kosti, ki kar naprej škripljejo.
Smrt se kar naprej izmika z apatičnostjo, ravnodušnostjo, utrujenostjo in brezvoljnostjo. Jaz jo izzivam v avtomobilu, ko prečkam cesto, ko si naredim svojo najljubšo jed iz gob, ki sem jih sama nabrala in je med njimi tudi kakšna mušnica. Izzivam jo kar naprej.
Smrt je možnost slehernega obnašanja do slehernega eksistiranja. Smrt si včasih dovoli, da te vzame s seboj na podlagi izžrebanih besed, lahko ti likvidira mišljenje, transformira te v izpolnjevanje diktata nekoga, ki hoče gospodariti s tabo. Je tako dostojanstvena in obzirna, da te sprejme k sebi brez slehernega spraševanja, če si to zaslužiš ali ne. Lahko bi jo tudi odbil v zid, da se razleti, vendar vedno pride k tebi, če si to vtepe v glavo.
Ko malo bolj razmišljam o človekovi svobodi, ni težko ugotoviti, da je edino smrt sama za sebe svobodna, ker je nihče po njennem rojstvu ne usmerja in uravnava, nihče o njej ne odloča. Zanjo si ti isto kot je zate prerezanje zeljnate glave ali požirek vode. Ona vztraja docela na sebi, je neizpolnjena točka samoosebja, prostega absoluta. Ona tudi ne daje večjega pomena načinu kako bo dosegla svoj cilj. Lahko te doleti najbolj plehka in banalna smrt ali pa te namuči, da je veselje.
Povem ji lahko, da jo kot "tubiti" lahko še marsikaj doleti, vendar z njo se pa nočem spraviti na isti nivo. V njej razvrednotim umrljivost in z njo komuniciram na človeški način. Moji monopolistični življenjski filozofiji sploh ne prija, da bi se ukvarjala z mišljenjem na smrt. Se ne obremenjujem z refleksijo o smrti, ker to nadomeščam z gestusom notranje nemosti. Postati smrt je res šansa, n. pr. si rečeš: "Grem v Irak. Moja smrt nas bo naredila svobodne!" V taki žrtvi se zgodi skrita zahvala, dana ti je milost, da se tako navznoter smrt ponotranji s kvaliteto dejanja, ki ga je storil človek. Življenje je pravzaprav neko zadržanje sebe pred izključitvijo od doživetij posmrtnega življenja.
Smrt je antiteza življenju, ker potem v razredčenem času eksistira pravšnje. Zanimivo je to, da smrt postaja človekov ideal in smrt prevzame mesto tistega, kar mora v človeku umreti. Človek pa ne trpi ničesar onkraj samega sebe. Ko se rodi, je smrt zraven naročena, naredi se nepodkupljivo in deluje na celovitosti svojega namena.
In kaj se dogaja s tabo človek? Vse se odigra v moči tvojega hrepenenja in njene svobode. Tvoja aktivnost poželenja se izmenjuje s pasivnostjo tvojega predajanja njej in tvoja moč prilaščanja življenja se izmenjuje s tvojim izročanjem njej. Ko ti je odprla erotični seksualni prostor, da jo boš lahko na novo razmnoževal, obsije s svečanostjo in svetlobo vse kar živi in si mane roke.
Najbolj smrti zamerim to, ker ti zataji dejstvo, da boš umrl in te celo življenje na nek nerazložljiv način ločuje od bivajočega in ti zmanjšuje celovitost. Zato menim, da smrt ni ustvarjena po božji podobi, temveč da jo je verjetno ustvaril Hudič, zato da bi napolnil pekel s trupli.
V smrti ni ničesar znotrajsvetega. Ona se samo dela in spreneveda, da je podeljevalka smisla sredi razkosanosti človeštva, kjer je ona glavna igralka in glavna pomočnica Hudiča. Vidim jo kot najbolj nedonosno, nedoločeno in neprekosljivo možnost tubiti.
Javnost vsakdanjega sožitja pozna smrt kot stalno nastopajočo igralko, saj neznanci umirajo vsako minuto, vsako uro. Tvoja smrt živi tjavendan in ne veš kdaj jo boš sprejel v svojo živo zavest in se z njo spoprijel ali spoprijateljil.
Jaz sem sestavila posmrtni govor in osmrtnico smrti, ker nočem z njo imeti nobenega opravka.
|
NE ZAMUDITE
Kako bomo razpolagali s smrtjo?
Prispeval/a: stojči dne petek, 14. januar 2005 @ 08:04 CET
Zanimivo je tole tvoje razmišljanje o smrti.
Kar se mene tiče je moje izkustvo, da smrti ni,
to pa je izjavil tudi Jezus
in mnogi mojstri pred njim in za njim.
O smrti in življenju po njej
je opisano v mnogih knjigah od Tibetanske knjige mrtvih,
do knjige dr. Moodiya: Življenje po smrti itd
in nebroj drugih avtorjev.
Skupno vsem njim po pričanju ljudi,
ki so se vrnili z one strani je,
da najprej ugotoviš,
da po fizični smrti nisi nič mrtrev,
ampak še hudo živ.
Za nekatere to predstavlja pravi šok.
Kaj zdaj storiti, kako opozoriti svoje drage,
da si še vedno živ,
če pa se lahko celo sprehajaš skozi njih,
ne da bi oni karkoli občutili, ali opazili,
ker oni tebe gledajo izključno skozi tvoje telo
in ne skozi tvojega duha, ki je seveda večen.
Ko nenkako ugotoviš,
da ne moreš več navezati stike s svojimi dragimi
se običajno malo potikaš okoli svojih sorodnikov,
ki jih večinoma najbolj še zanima,
kaj in koliko bodo po tebi dobili.
Potem običajno počakaš vsaj še do svojega pogreba,
na katerega obvezno greš
in pazljivo pogledaš kdo vse je prišel in kdo vse bo jokal.
Presenečeno ugotoviš,
da nekaterim ljudem,
za katere misliš,
da si jim bil hudo nepogrešljiv,
sploh nisi bil pogrešljiv,
nekaterim katerim pa nisi posvečal prav nobene pozornosti
jih pa tvoja odsotnost v srcu boli in jokajo krokodilje solze.
Zasmilijo se ti in si rečeš,
škoda, da tem ljudem nisem posvetil več pozornosti,
no sedaj je za to prepozno.
Med žalujočimi lahko slišiš komentarje,
kaj si ljudje v resnici mislijo o tebi in si seveda lahko hudo presenečen,
če je tvoja podoba o sebi odvisna tudi od mnenja drugih ljudi.
Potem pa ti ponavadi pridejo nasproti tvoji sorodniki,
ki so umrli pred tabo in te radostno sprejmejo medse.
Seveda ti ne uide tunel v katerem ljudje v vrsti čakajo,
dokler ne pridejo pred Bitje Svetlobe, ali Luči,
ki sije eno samo ljubezen in mir,
ki ti zavrti film tvojega življenja
in sledi ti nekako vprašanje:
"No kako si bil kaj zadovoljen s svojim življenjem in poslanstvom? Si uresničil to, kar si si pred svojim prihodom zamislil?"
Seveda tebi ni treba nič odgovoriti,
ampak greš enostavno tja kamor spadaš med svoje ljudi.
Če si bolj umetnik po duši,
greš pač med take ljudi,
če pa tehnik pa med njih.
Če rad bereš,
imaš tam knjižnico in se po mili volji izobražuješ.
Imaš tudi svoje stanovanje, ki je precej podobno tvojemu stanovanju in je seveda tudi lahko ob morju, kjer se po nebu spreletavajo podobni galebi in šumljajo podobni valovi.
Tam lahko tudi po mili volji seksaš s komerkoli se ti zljubi, seveda če je tudi onemu drugemu za to.
Skratka tam lahko uživaš, ti je lepo in imaš veliko prijateljev
s katerimi filozofiraš o smislu življenja itd
Ampak tudi tam pride čas,
ko je treba tam "umreti" in se posloviti od tistega življenja in se ponovno preseliti na zemljo.
Seveda bi ti rad še naprej ostal tam,
ker je tam tako prijetno,
ampak veš,
da boš moral nazaj na nova potovanja in nova rojstva.
Spravijo te v posebno bolnico,
kjer te medicinsko osebje pripravi za tvoj odhod.
Potopijo te v posebno eterično tekočino,
kjer se očistiš do te mere,
da se lahko ponovno utelesiš nekje na zemlji,
kjer se boš naprej učil svoje lekcije,
ki jih moraš še predelati v vibracjskih shemah razumevanja svojega življenja, stvarstva in Boga.
Tudi če ne vidiš tu svoje notranje luči,
jo boš prav gotovo tam,
tudi če ne verjameš v neumrljivost duše tu,
boš to prav gotovo verjel tam,
saj preprosto ne boš imel druge izbire.
To bo tvoje lastno izkustvo.
Če ti je to všeč, ali pa ne, tako to vedno je tu in tam. :)
Vsak globoko v sebi to kar sem napisal to zelo dobro ve,
ampak kaj ko se je pa tako lepo sprenevedati, kajne?
Amen. :)
lep pozdrav
---
stojči
Kako bomo razpolagali s smrtjo?
Prispeval/a: asta dne petek, 14. januar 2005 @ 10:11 CET
Parodija na ponovno rojstvo:
Če si bil v tem življenju velik "pacek" in si svinjal po sebi in
po drugih vsevprek, potem ti mogoče bivanje tam ni tako
prijetno. Lahko ti postane tudi neznosno. In se ti začne zelo
muditi nazaj na zemljo. Ker je vrsta čakajočih na utelešenje
dolga, tvoje muke pa vedno hujše, morda ne boš čakal na
prostor v človeški maternici. In utelesiš se kot...
(Grda parodija!)
Pozdrav, asta
Kako bomo razpolagali s smrtjo?
Prispeval/a: jaka dne petek, 14. januar 2005 @ 10:45 CET
Da, draga Asta.
In se ti vse skupaj
še potem dobro zdi.
lp.
Kako bomo razpolagali s smrtjo?
Prispeval/a: stojči dne petek, 14. januar 2005 @ 11:17 CET
"Bodi dober in resnicoljuben,
do sebe in vseh drugih." :)
---
stojči
Kako bomo razpolagali s smrtjo?
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 14. januar 2005 @ 12:50 CET
Kako lepo je spremenjati hrepenenje človeka v resničnost resničnosti sanj o posmrtnosti kaj bo potem.
(Tatjana)
Jaz si prizadevam, da bi obdržala Boga v sebi, smrt si pa prizadeva, da bi ga sprostila in osvobodila za druge pomembnejše naloge.
(Tatjana)
Ko zatisneš oči, ne boš več potreboval sončnih očal. Tedaj boš ohranil svoje videnje prejšnjega življenja, ko si bil slepota, ki je želela spregledati in videti sonce.
(Tatjana)
Ko se Bog odloči, da te loči od življenja, ti sporoči svojo poslanico po smrti, ki te tedaj obišče. Ti ob zadnji uri smrt vprašaš, če je Bog poslal tudi poslanico kam te je namenil in kjer boš odtlej. Smrt ti odgovori, da boš nekje v vmesnem prostoru, v kakšni čakalnici boš pa ona ne ve. In ker je smrt tako nedomiselna in Bog tako skrivnosten, si se ti umislil raj, v katerega bi rad prišel, da bi tam kraljeval, kajti tvoja sla po oblasti človek, je neizmerna in sega v čas tudi po tvoji smrti.
(Tatjana)
Nova revija, letnik XVI. marec 1997:
Rodil si se in s tem plačal vstopnico in izstopnico, neglede na to kakšna je bila predstava. Ni ponovitve, niti reklamacij!
(Junger)
Življenje, svetloba in sreča morajo biti enkrat uničeni, so bergle čutnega sveta. Naša svetloba je le senca neke druge svetlobe. Naše besede so domev besede onstran časa. Enkrat je treba tvegati skok.
(Junger)
Za skok je vedno čas!
(Tatjana)
Tudi če se smrt za življenjem podi s svetlobno hitrostjo - je to vedno ped pred njo. Smrt se kot senca drži njegove sledi.
(Junger)
Življenje je zunaj časa in sega v čas. Ko pride smrt povleče svoje tipalke nazaj k sebi.
(Junger)
Življenje je tudi zunaj prostora in štrli v prostor. Ko vstopi v hišo smrt, tam naleti le na oskrbnika. Zadene ob prednje straže, ki se umikajo proti glavnini.
(Junger)
Navajeni smo, da na smrt, na primer zaradi bolezni ali nesreče, gledamo kot na vzrok, ki sklene življenje. Toi je zabloda; življenje je tisto, ki priklicuje smrt, ko hoče vstopiti v novo stanje.
(Junger)
Ko umiramo hočemo slediti instinktu. To jre tudi eden izmed razlogov, zakaj se z rastjo civilizacije podaljšuje življenjska doba.
(Junger)
Kako bomo razpolagali s smrtjo?
Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 14. januar 2005 @ 17:06 CET
vsa pohvala za tale tvoj članek na temo smrti. Tudi pohvala dobrim komentarjem.
Na egpiptovskih piramidih iz tretjega tisočletja pred Kristusom je zapisani:" Umrjem, da živim" in "Zaspim, da se zbudim."
Tako so stari Egipčani že več tisoč let pred nami s tem stavkom pred vso zgodovino izpovedali vero v posmrtno življenje, ki je resnična vera, notranje vedenje o obstoju prvotnega sveta. Torej vero, da umrjemo zato, da bomo po smrti naprej živeli. Tudi Tibetanske mrtvaške knjige podrobno izpovedujejo cero v posmrtno življenje.
Znan je primer znanega francoskega filozofa, pisatelja, dramatika Jeana Paula Sartra, ki je veljal za ateista ko v svoji znani knjigi, "Igre je konec", razmišlja o pokojnikih. Živo predočuje pokojnike, kako živijo med nami in kako sproti spremljajo naše življenje in ravnanje. Z velikim povdarkom pravi: "Oni nas vidijo, mi pa njih ne vidimo! Oni hodijo nevidno med nami in še naprej spremljajo naše življenje." In tak novoprihajajoči pokojnik, pokojnika, ki že dlje časa živi ne onem svetu, vpraša: "Ti, pa če se mi sedaj sprehajamo sredi med živimi, kako naj jaz potem razločujem, prepoznavam žive od pokojnikov?" In Sartre v na duhovit način - prazaprav ne on, ampak po svojem pokojniku, o tem govori, daje duhovit odgovor: "Veš, to je zelo lahko. Veš, tem živim se vedno nekam strašno mudi." Tam, na onem svetu, se nam več nikamor ne mudi. "Mi imamo mirno življenje."
Immanuel Kant, ki je umrl l.1804, ki je znanstveno utemeljil, da je metafizika nemogoča kot znanost, je rekel, da pa nam je ves metafizičen(nadtčuten) svet kljub temu dostopen. Ne po čisti pameti, ampak po praktični pameti; lahko temu rečemu čustveni, emocialni pameti. To se pravi ne kot čista misel, ampak kot naša nagonska, čustvena pamet. Naše čustvo, naša nagonska pamet zahteva, da mora biti posmrtno življenje, da je duša neumrljiva in da živi po smrti naprej. Tako Kant, s tem postulatom isto trdi in enako utemeljuje človekovo neumrljivo dušo in njeno življenje po smrti v večnosti. Ratvoj te misli pa gre v smeri človekovega neodpravljivega hrepenenja po popopolni sreči. Vsak izme nas hoče imeti "srečen konec", "želim ti dober konec". To pa se pravi, da se hrepenenje po popolni sreči mora uresničiti. Zdaj pa pride odločilna predpostavka: ne uresniči pa se mikoli v zemeljskem življenju. Torej se mora življenje nadaljevati še po smrti v večnem življenju. Tako lahko rečemo, da posmrtno življenje, ki vodi v večnost, mora biti.
Pokojni dr. Anton Trstenjak pravi: "Zanimivo pa je, kako so moderni ljudje nedosledni. Statistika verskega življenja v različnih državah daje skoraj dobesedno iste rezultate. Samo okoli 30% ljudi, ki sicer verujejo v Boga, verujejo tudi v posmrtno življenje. Ostalih 70%, ki verujejov Boga, pa ne verujejo v posmrtno življenje. To se pravi, zanje je smrt " vsega konec". Tu pa smo pri čudni nedoslednosti moderne družbe. In se sprašuje: " Kak smisel ima naše življenje, če je s smrtjo vsega konec? In ne samo to: Kak smisel ima vse naše prizadevanje za etično ali moralno izpolnitev naše osebnosti; da se varujem hudega in delam dobro, če je po smrti vsega konec? Potem bi bila pravilna logika v tem, da skušam pač živeti tako, kekor se meni ljubi, da živim v svojo korist, brez ozira na druge in si privoščim čimveč užitka, kajti s smrtjo je vsega konec; tam ne bo nobenega užitka, nobenega veselja. Da lahko delam, kar hočem, je princip življenja ljudem, ki ne verujejo v posmrtno življenje." In nadaljuje:
"To pa je, kakor veste, tudi princip sodobne permisivne vzgoje. Otrok lahko dela, kar hoče. Ljudje mislijo, da morajo otroku vse dovoliti, "drugače bo frustriran, prikrajšan,"kot pravi Freud. Ta nam je prinesel nauk, ki nas je popolnoma zaslepil. Tako lahko pride do dogodka, kateremu je bil priča dr. medicine. Tako je pripovedoval: "V mestnem avtobusu sedi mamica s svojim sinčkom, tri ali štiri leta starim. Nasproti temu sinčku sedi stara gospa. Sinček kar naprej lepo maha s svojimi nogami in brca to staro gospo v njene noge. Gospa počasi vendarle reče: "Poslušaj, dečko, ne brcaj me, mene to boli." Nato pa pravi mamica tega otroka: "Otrok lahko naredi, kar hoče!" Mamica ga je zagovarjala, ni mu rekla: "Pazi na gospo." Tam zraven stoje pa je poslušal fant-šolar, star okoli deset let. Pristopil je in je tej mamici prisolil zaušnico z besedami: "Gospa, otrok lahko naredi kar hoče. Jaz sem tudi otrok!"
Vidite, če nimamo pred očmi onstran zemeljskega življenja še posmrtnega življenja, pridemo do tega ciničnega, nemoralnega življenja. Zdaj vas vprašam: kakšen smisel pa sploh ima Bog pri ljudeh, ki pravijo, da verujejo v Boga, ne pa v posmrtno življenje?. Če ni posmrtnega življenja, kaj mene Bog briga? Saj me ne bo kaznoval, ne poplačal v posmrtnem življenju. Saj me ne bo! Torej se mi tudi za Boga ni treba zmeniti; in docela nedosledno je, da jaz verujem v Boga, v posmrtno življenje pa ne."
Pred nekaj časa sem( Miran) srečal neko žensko osebo, ki s svojimi prijateljicami prireja "angelske delavnice" s katero sva se zapletla v pogovor. Pogovor je seveda tekel v smer onostranstva, Boga itd. Presenetilo pa me je, ko je dejala: "Verujem v angeli in njihovo pomoč, ne verujem pa da Bog obstaja!" Vidite, angeli ja, Bog ne.
Na nekem mestu recimo znani francoski pisatelj Paul Claudel nadvse ganljivo zapiše: "Vem, da bom umrl, samo ne verjamem!" Ne samo, da ljudje ne verjamejo v svoe posmrtno življenje; niti v svojo smrt ne verjamejo. Ne morejo se sprijazniti z mislijo, da bodo umrli.
Ne umrjemo zato, da nas več ne bo; ampak da na novo zaživimo boljše življenje. In v našem krščanstvu imamo pred seboj Kristusovo življenje in smrt, ki ni zadnja postaja njegovega človeškega življenja, ampak je predzadnja. Zadnja je nedvomno njegovo vstajenje.Sv. Pavel lepo pravi: "Če pa Kristusus ni vstal od mrtvih, potem tudi mi ne bomo vstali od mrtvih." Tako vidimo, da je srčika nauka na Kristusovem vstajenju.
Evangelij po Filipu pravi: "Z resnico ni tako kot s tem svetu, kjer človek vidi sonce, ne da bi bil sam sonce. Kjer vidi nebo in zemljo in vse ostalo, ne da bi bil sam nebo, zemlja in podobno. V kraljestvu resnice vidiš nekaj resnice in postaneš sam ta del resnice. Vidiš duha in postaneš sam ta del duha. Vidiš Kristusa, postaneš Kristus. Vidiš Očeta, postaneš del Očeta. Tu na tem svetu vidiš vse stvari, samega sebe pa ne vidiš. Na drugem svetu pa vidiš samega sebe - kar tam vidiš, to postaneš."
"Če se dobro ohrani
in se slabo poveča,
si naredim telo.
V vsakem obdobju se vrnem nazaj
in odrešim posvečeno;
uničim grehe grešnikov
in zopet vzpostavim zakon.
Kdor pozna vrsto moje naloge,
svetost mojega rojstva,
se ne bo ponovno rodil,
bo zapustil telo:
Prišel bo k meni.
Pramerilo vseh stvari,
biti in življenja
prvi temelj je Duh.
In drugi,
izlit iz prvega duha,
je kaos.
Tretja pa,
iz katere sta oba ustvarjena,
je duša.
Enaka je divjaku,
pregnanemu na zemljo
smrti, ki na njej preizkuša svojo moč.
Danes je v kraljestvu Svetlobe,
jutri pa je bedna,
joka in toži.
Veselju sledijo solze,
solzam sledi sodnik,
sodniku sledi smrt.
Blodi po labirintu
in zaman išče izhod.
Vendar Jezus pravi: "Poglej, o Oče,
to bitje brez doma.
Daleč od Tvojega diha
blodi naokrog po zemlji,
poskuša uiti grenkemu kaosu,
ne da bi vedelo, kje je začetek vzpona.
Pošlji mene, Oče, naj se spustim
navzdol za njegovo odrešitev,
s pečati v rokah,
da grem skozi vse svetove,
odprem vse misterije,
razkrijem božje bistvo,
da oznanim misterij svete poti,
imenuje se Spoznanje."
"O svetlobi in temi" v tej neponovljivi kratki kozmonogiji je točno opisano, kako je človeška duša izrgana iz polja duha, izgnana skozi svet varljive materije in zaman išče izhod. Padlo človeštvo se zasmili Sinu Očeta, Jezusu, ki prosi, da bi se sam smel spustiti navzdol, razkriti ljudem skrivnosti in oznaniti sveto pot Resnice. To je pot prave religije (" religije") ponovna povezava z Bogom. On, ki se spusti zaradi odrešitve ljudi v naravo smrti, da bi človeštvo zopet povezal z njegovim Stvarnikom, lahko reče resnično iz sebe: " Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot z mojo pomočjo."
Umrjemo, da živimo.
lep pozdrav vsem,
Miran
Kako bomo razpolagali s smrtjo?
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 14. januar 2005 @ 19:08 CET
hvala za tvoj komentar, ki ga je bilo prav zabavno brati, saj gre za komnetar na parodijo.
Ko se tako-le sprehaja tvoja duša ed ene do druge reinkarnacije, z enega planeta na drugega, z enega bitja se seli v drugo, in ko si tako-le tam gor lepo prebiraš knjižnice, menjavaš plaže, občuduješ galebe in ptiče z raznih planetov, ko seksaš z nimfami iz tega ali drugega sveta, seveda če one hočejo,
tedaj
ves tvoj užitek hoče večnost in rine in rine naprej, hoče tudi tam socialno enakost, seveda jo tudi dobi, saj pred Bogom so lepotci in starci vsi enaki.
Bolečina časa, ko si bil tu na Zemlji se razteza, užitki se množijo in krčijo, bolečina strmi naprej k neskončnosti, užitek strmi k večnosti in ko je muka že v vsakem užitku tu na Zemelji, kot je senca ob vsaki luči, tedaj te lahko preseneti
Dionizično fajhtna mladenka, naredi prijazen obraz, obvlada svoj nasmešek in te zagrabi z vso svojo besnečo silo
in
ker so v tej Zemeljski hiši dovoljene zamenjave, da stanovanjske bloke povezujejo stopnice, visoka nadstropja pa dvigala, da stopnice stražijo preizkuševalci, dvigala pa demoni, je vse krasno, bolečina postaja kratkovidna, trpljenje se pomnožuje enako kot stopnjevano hotenje za raj, oba morata biti v pravem razmerju ob vstopu tja in ko razburjenje izdaja, da je človek postal ranljiv in odloži svoje orožje pred vrati nebes, se Dionizični fajhtni mladenki prikupi in v svojem genialnem dosežku ugotovi, da mu je dala zanko za vrat
in
ko vse to pripelje do pojava negacija - negacije, vsak pojav povzroča rojstvo novega in uničenje starega.... tedaj preprosto ugotoviš, da je smrt naravna stvar, naravni zakon, ki ti zagotovi čudovito življenje onstran in nenazadnje se ti zamalo zdi, da morilci ostajajo pri življenju in da ti, ki nisi nikomur v življenju skrivil lasu, moraš umreti, tedaj ti film poči in napišeš parodijo o smrti.
Če bi bila prav zares prepričana 100 % o božji dobroti, bi verjela, da smrti sploh ni in da je naša trajna forma tu na Zemlji anarhija v vekotrajnosti tuzemeljskega in posmrtnega življenja,
in
ker ene prej vzame kot druge, se sploh ne bi sekirala. Zato ker smrt ni pravična, tudi ne more biti od Boga, temveč jo je skotil Hudič, ki je poskrbel v svoji zlobi, da šele skupna dobrina tuzemeljskega življenja in onostranega življenja, ki je brezčasno in večno naredi vse jedi šele tam okusne, zato te pravo bogastvo življenja čaka šele onkraj, ko okusiš kako zares sladko je to jabolko.
Ker je ta svet le uboga moja predstava upam, da me boš obvestil kako je tam onkraj tega sveta - seveda če boš oddrvel kot lokomitiva tja brez priklopnika tvojih prijateljev.
Če bom pa prej jaz tam, te bom zagotovo opozorila in ti poslala depešo po nebeškem slu, da boš o vsem natančno obveščen in se pripravil, da bo prav.
Ob vsem tem pa bi te rada opozorila, da bodo tam tudi politični nasprotniki in da bodo velike ribe tudi male žrle, kot se dogaja tukaj na tem planetu in v tej naši ljubi domovini. Ko boš odhajal vedi, da k velikemu spremstvu spadajo tudi zabavljači in norci in da zabava odhajanja mora biti zares ful dobra.
Lep pozdrav
Tatjana
Kako bomo razpolagali s smrtjo?
Prispeval/a: asta dne sobota, 15. januar 2005 @ 10:47 CET
Blagoslov smrti
Molim, da boš deležen blagoslova tolažbe in gotovosti glede
svoje smrti.
Da bi v svoji duši vedel, da se nimaš česa bati.
Da bi, ko pride tvoj čas, dobil zavetje in vse blagoslove, ki
jih potrebuješ.
Naj te v domu, v katerega odhajaš, pričaka topla
dobrodošlica.
Ne odhajaš v neki tuji kraj. Vračaš se v svoj dom, ki ga
nisi nikoli zapustil.
Naj te preplavi čudovita nuja, da bi do popolnosti izživel
svoje življenje.
Da bi živel sočutno in ustvarjalno in da bi preobrazil vse,
kar je negativnega v tebi in na tebi.
Ko boš umrl, naj bo to po dolgem življenju.
Da bi bil miren in srečen v družbi tistih, ki te imajo
zares radi.
Tvoj odhod naj bo varen in dobrodošlica naj ti bo
zagotovljena.
Tvoja duša naj se smehlja v objemu tvojega anam cara.
(anam cara - keltski izraz za prijatelj moje duše)
Molitev iz knjige Anam cara, duhovna modrost keltskega sveta
Kako bomo razpolagali s smrtjo?
Prispeval/a: stojči dne sobota, 15. januar 2005 @ 11:45 CET
vidiš kako dobro in lepo se ti parodija na smrt razvija. :)
Glede pravičnosti ali nepravičnosti smrti
bi pa rekel takole, da ni niti nepravična, niti pravična,
ampak preprosto je.
Oni, ki so zapustili zemeljsko obličje si rečejo:
"Hvala Bogu, da smo se končno rešili onega zemeljskega življenja",
mi tu na zemlji pa rečemo:
"Hvala Bogu, da smo še živi in lahko uživamo to življenje."
Kakor ima Bog mladiče povsod, tako jih ima tudi hudič,
mi pa vlečemo na sebe enkrat ene,
drugič pa druge,
da tako naše življenje ni preveč dolgočasno. :)
lep pozdrav
---
stojči
Kako bomo razpolagali s smrtjo?
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 15. januar 2005 @ 15:07 CET
tu-le je zgodbica, ki dopolnjuje tvojo filozofijo.
Poznala sem nekoga, ki je nosil sandale z dolgimi jermeni. Govoril je, da njegove modrosti slonijo ne temeljih njegovih bosih nog. Bil je gologlav in kar prijetnega obraza in njegovo glavo je krasil venec sivih las. Jaz bi mu pridala tudi brado, vendar je ni hotel in se je rajše vsaki dan obril. Bril si je brado, včasih se je bril tudi iz ljudi. Ni bil menih, pravili so mu, da je čarovnik. Vendar to kar opisujem sploh ni pomembno, če ne bi ta-le čarovnik obljubil, da bo pisal od tam pismo, kako mu je, kako mu gre.
A glej, ga zlomka! Nekega dne me tja povabi Smrt, a jaz sem ji ušla, sem jo prelisičila. Skriti sem hotela skrivnost, da sem od tam s seboj prinesla datelj, ki ga nisem znala razdeliti med vse ljudi sveta.
Prišel je Hudič in mi ga s svojimi črnimi kremplji ukradel in mi rekel, da z dateljem se že ne bodo Zemljani sladkali, da ima on na zalogi cele cisterne strupa, s katerimi lahko odžeja vse, ki so se jim za dateljem cedile sline.
Hudič je gnal zastrupljevanje naprej, dokler niso bili vsi do pasu v strupu. Medtem so se pravice klatile naokrog in jaz sem bila vedno bolj v skrbeh za usodo tistega drobnega datelja, ki mi ga je ukradel maščevalen in hudobni trinog Hudič. Sadež je bil sladek in iz obljubljene dežele, kjer vlada pravičnost vseh prišlekov, ki jih Smrt tja pripelje.
Datelj mi je obetal čudeže, moja radovednost je bila nepotešena, vendar prodornost mojih oči je bila vedno tam, kjer sem jih prelisičila in se kot lisica vrnila nazaj na Zemljo. To pa ni bilo z moje strani prav spodobno dejanje, čeprav sem v roki tiščala datelj, ki je pomenil odrešitev.
Ko sem malo bolj razmišljala, se mi je posvetilo, da sem morda dobila datelj za popotnico kot slepilo, ki je hudiču prišlo prav za razlivanje strupa; Bogu pravičnosti pa tudi, ker me ni hotel v raj in si je izgovoril datelj, da se me je rešil.
In ker jaz nisem mogla več mižati pred takim zastrupljanjem sveta in ker nisem bila niti Angel za v raj, niti Hudič, skratka bila sem nihče in mi je bilo že kar nekako dovolj s tem manipuliranjem enega in drugega, sem sklenila zbežati. Tedaj se na rdečem semaforju pojavi Smrt, me ustavi in reče: " Kam tako bežiš, kam tako hitiš?" Nato se oglasi tisti moj znanec, čarovnik in mi reče: "Nikar ne hiti, saj vidiš, da sem izgubil vse svoje sledi sandalov od nestanovitnega peska in se ne morem vrniti tja, da bi ti povedal kako je, ker povratka od tam ni.
Pozabila sem na svojo izkušnjo, vendar datelj mi še danes ne da miru, spomin nanj sem zafiksirala v svoj spominski album,
medtem ko mi čarovnik segurira panoramski pogled v imaginacijo prostora, kjer vidim samo spominski tloris mojega dateljna in entropijo brezmejnih praznih prostorov, poselejnih s človeškimi sanjami in hrepenenjem.
Nato je Hudič priredil banket. Nanj je povabil Stojčija, Mirana in še nekatere druge pozitivkarje. Hudič je pred njimi zganjal čarovnije in vragolije, se afnal in nazdravljal s strupom. Z vsako svojo kretnjo je po en kozarec strupa izpil, drugega pa je izlival in strup se je spreminjal v veliko drvečo strugo. Gorečneži so Hudiču nadzravljali, najboljši njegovi prijatelji so od prevelikih količin že mrtvi. Nekaterim, ki so jim dali policaji pihati so bili poslani v iztreznjevalnico. In Elohim, bog pravičnosti je vse to gledal in zmajeval z glavo. Nad vse te zastrupljene pijance je poslal živi ogenj, iz katerega se rodi spoznanje. Vendar Hudič in Elohim živita vsak v svojem peklu oziroma raju, le ubogi ljudje si belijo glavo kako bodo rešili vse te enigmatične resnice in si zares pomagajo s čarovniki, ker takih marginalcev kot sem na primer jaz ne potrebujejo, da niti tistega ubogega datljna niso sposobni varno prinesti na Zemljo.
Lep pozdrav
Tatjana