|  Grad Školj je bil utrdba, ki ga je varovala plemiška vojska. Grad je na težko dostopnem kraju, zavarovan z obzidjem, v katerem so bile tudi strelne line in obrambni stolp, zavarovan je bil tudi s prepadom, dvižnega mostu pa ni imel. Grad je imel rov, ki je vodil k reki Reki. V gradu je bilo uskladiščeno vedno veliko orožja in hrane. Kmetje iz sosednjih vasi so gradu dajali desetino od svojih pridelkov, še prej pa so služili tlako. O prihodu Turkov so se ljudje obveščali s prižiganjem tabornih ognjev na gričih. Na slovenskih tleh je bilo okrog tiristo urejenih taborov. V okoliških vaseh pa so se ob turških vpadih kmetje bojevali z golimi rokami, saj jih ni nihče branil. Njihovo orožje so bile vile, kose, sekire in podobno kmečko orodje, ki pa ni veliko zaleglo v borbi zoper dobro organizirano in vojaško opremljeno turško vojsko. Turki so bili zelo primerni za ježo po strmem terenu, imeli so dobro pasmo majhnih konj. Vendar med tolpami, ki so hodile ropati v našo deželo, je bilo zelo malo pravih Turkov. Roparska krdela so v glavnem sestavljali pomuslimanjeni prebivalci Bosanskega pašaluka.
Zgodbe o krutosti turških tolp so resnične. O turškem divjanju priča tudi prošnja za pomoč, ki so jo leta 1474 na sedež papeža Siksta IV. naslovili deženi stanovi. V njej je med drugim zapisano, kako neusmiljeno je sovražnik ločil žene, može, otroke in sorodnike ter jih nage, bose, lačne in žejne, vkloval v železo in verige kakor hudodelce, z rokami na hrbtu zavezanimi, odgnasl v sužnost. Kako nečloveško oskrunjajo uboge žene in device, kako brezsrčno delajo s starimi ljudmi in nedolžnimi otročiči, katere na kosce razsekajo, ako jih ne morejo s seboj tirati. Neki župnik, ki je živel v tistem času, je zapisal: "Božje hiše so spremenile v hleve, kjer so plesali in počeli najostudnejše razuzdanosti. Duhovnike so sežigali, jih utapljali in drugače morili, mnogo so jih odgnali v bridko sužnost. Novorojeno deco so materam trgali, morili in metali čez plotove. Veliko množico zalih deklic so odpeljali v sužnost. Nedolžne otročičke so basali v luknjaste vreče, da so skoz luknje glave molili in ječali, da je bilo groza. Kar je bilo močnih ljudi so jih odgnali, slabotnim so glave odsekali ali jih utopili. Povsod je bilo na kupe ubitih živali in umorjenih ljudi in ga ni bilo, da bi jih zagrebel. Psi in volkovi so se gostili. Nastal je tak smrad, da ljudje niso mogli več prenašati."
Turkom so ljudje pravili pesjanska banda, volkovi, zveri, malharji, dedni sovražniki in podobno.
Turki so v 14. stoletju napadli tudi grad Školj. Bili so v premoči in pobili so najprej grajske stražarje in so se nato čez obzidje vtihotapili na grajsko dvorišče, pobili dvorjane in služinčad, vse tiste, ki jim ni uspelo zbežati. Mnogi so se vrgli z velike višine v reko Reko in odplavali po toku vzdolž struge, kar jih je rešilo. Turki so tedaj izropali grad, odnesli so vse dragocenosti, posvinjali grajske sobane, v shrambah so pokradli živež, v skladiščih orožje in vse kar se je dalo odnesti. Iz grajskih štal in konjušnic so odpeljali živino in konje. Kokošim so porezali vratove in se gostili ter nalivali z vinom, čeprav jim to njihova vera ne dovoljuje, dokler niso dan za dnem obležali pijani v grajskih kleteh. Trupla pobitih so pometali kar v prepad, nekatera pa v reko Reko, da jih je tok struge odnesel naprej. Stražarjem so zaplenili orožje in jih pod turškim poveljstvom prisilili, da so si izkopali globoko jamo, v katero so nato pometali grajske stražarje, ki so jim s handžarji odsekali glave in skupaj s trupli pometali v jamo ter zagrebli, da se ni širil okrog smrad.
Na gradu Školj je živela tudi nečakinja nekega oglejskega patriarha, hči njegovega brata plemiča in tragično preminule plemkinje. Bila je izjemno lepo dekle. Ime ji je bilo Ana. Plemkinja Ana in lep, visokorasel grajski stražar Bartolomej sta se zaljubila. Sestajala sta se naskrivaj ob reki Reki in se skrivala med skalami in gostim robidovjem, da ju kdo ne bi videl. Graščak in njegovi vitezi so bili samovoljni, strastni, ljubosumni na lepo Ano in maščevalni. Kaj bi naredili, če bi kdo iz nižjega stanu plemkinjo samo pogledal, si lahko predstavljamo.
In nekega dne, ko se je Ana spustila po grajskem rovu k reki Reki in se je na skrivnem sestala z njenim ljubljenim Bartolomejem, zaslišita klice: "Allah! Allah!" Bartolomej se je zdrznil in ji je rekel, da mora takoj v obrambo gradu. Zabičal ji je, naj ostane tam kjer je, da je tam Turki ne bodo našli.
 Ani je rekel, da ko graščaki z vojsko Turke premagajo, da pride ponjo. Ana je zaman čakala več dni. Bartolomeja ni in ni hotelo biti. Čakala je dan za dnem. Hranila se je s koreninicami in pila vodo iz reke Reke. Bila je na varnem, vendar vsa prestrašena. Ni si upala po rovu do gradu. Nikogar ni bilo slišati razen iz oddaljenosti nekih čudnih glasov v nočnih urah, ki jih ni razumela. Ti glasovi so bili človeški vendar bolj podobni skovikanju sove in oglašanju drugih živali v gozdu, saj v njih ni bilo nobene poznane besede, ki bi jo razumela. Glasovi so postajali vse bolj razločni in ugotovila je, da je govorica prihajala od daleč, po njenih tonih je bilo čutiti surovost, objestnost, razuzdanost in brezboštvo, saj kristjani niso nikoli oddajali takšnih nečloveških glasov iz sebe. Ti govorijo nekakšen čuden jezik, ki ga ni še nikoli slišala.
Dan za dnem je Ana goreče molila in prosila Boga, da reši njenega ljubega in njo ter vse ljudi. Vedela je, da se nekaj hudega dogaja. Mislila si je, da ker so si grofje in graščaki prilastili vso zemljo, vse stvarstvo, vsa drevesa, njive in živali, da je Bog poslal nad grad kazen, ker so plemiči tudi bičali kmete in jih preveč nasilno izsiljevali s tlako. O Turkih je vedela malo, vendar je vedela, da ko pridejo, uničijo in pokradejo imovino in vse ljudi pobijejo ali jih odpeljejo v sužnost.
Tudi grajski petelin ni več pel. Mislila si je, da je pijana turška horda vse pobila, tudi živali. V grajskem stolpu ni bilo več zvonenja. Zvon je zamrl in grad je bil zavit v molk. Ni bilo slišati, da bi krave v štalah mukale in konji rezgetali. "Mar je vse pomrlo", si je mislila. Preživljala je bridke dneve. Ponoči se ji je mraz zajedal v kosti.
Ana je bila sestradana, brez moči, skoraj že brez znakov življenja. Še z zadnjimi moči v samoti je molila in slutila, da se je zgodilo nekaj tako bridkega, da se tudi njej bliža konec.
(se nadaljuje naslednji ponedeljek)
|
NE ZAMUDITE
Grad Školj in zgodba o Ani - II. del
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 21. januar 2005 @ 19:36 CET
- 1469 - 1483. leta prvi val turških vdorov. Obdobje najhujših
turških vpadov na slovenska tla;
- 1469. leta Turki: Metlika, Kočevsko, Ribnica, Ig, do
Podgrada v Istri. V okolici Krškega;
- 1471. leta Turki: Dolenjska do Ljubljane, Vinica - Rašica,
Loka - Kranj, Kamnik - Gornji grad, Savinjska dolina
(Celje, Laško), Dolenjska, Istra in Kras do Gorice, Tržiča,
Trsta in Kopra;
- 1472. leta Turki: Ptuj, Maribor, Slovenj Gradec, Čičarija,
Trst, Tržič, Gorica, Kras, Cerknica;
- 1473. leta Turki: Žužemberk, Trebnje, Ljubljana, Kranj,
Jezersko, Celovec, Podjuna, Slovenj Gradec, Vitanje,
Celje, Šentjur, Podsreda;
- 1473. leta je Kranjska na pol požgana. Kmetje so ob prvih
uporih zahtevali obrambo proti Turkom;
- 1474. leta Turki: okolica Ljubljane, Savinjska dolina,
Pilštanj, Žusem, Podčetrtek, Kozje, Metlika;
- 1475. leta Turki: med spodnjo Savinjo in Sotlo
(Kozjansko); Dravsko polje; mesec dni plenijo po
Kranjskem, zlasti na Gornjskem;
- 1476. leta Turki: dolina Krke, Dolenjska, Bloke, Postojna,
Vipava, Gorica, Loka, Ljubljana, Lož, na povratku še
Podsreda, Planina, Šentjur, Šmarje, Rogatec, do Tržiča,
Beljaka, Celovca, skoz Podjuno do Slovenj Gradca in
mimo Celja do Save;
- 1477. leta Turki: plenijo po Dolenjskem, Žusem, Slovenska
Bistrica, Dravsko polje, Metlika, Ljubljana, Kras, Vipava,
Solkan, Furlanija;
- 1478. leta Turki: Podgrad, Istra, Tržič; zgornja Soška
dolina, Predel, Trbiž, Celje, Konjice;
- 1479 Turki: Kočevska in Dolenjska do Ljubljane, vzhodna
Štajerska do Ptuja in Ljutomera; od Brežic do Pilštanja;
- 1480. leta Turki: Krško, Ribnica, Cerknica, Gornjska,
Jezersko, Koroška, po Laboški dolini v dolino Mure, srednja
Štajerska, Slovenske Gorice;
- 1482. leta Turki: Istra in Furlanija;
- 1483. leta Turki: pol meseca plenijo na Kranjskem in
Koroškem v Podjuni, ogrski kralj Matija Korvin sklene prvo
premirje s Turki;
- 1491. leta Turki: Metlika, Novo mesto, dolina Krke,
Ljubljana, Ribniška dolina, Bloka, Planina, Prem;
- 1492. leta Turki: Novo mesto in okolica Ljubljane;
- 1493. leta Turki: Dolenjska in okolica Ljubljane, mimo Ptuja
do Celja;
- 1493 - 1499. leta - drugi val turških vdorov;
- 1494. leta Turki: Kostanjevica, Planina, Pilštanj, Žusem,
Studenice, Slovenska Bistrica, Žiče;
- 1497. leta Turki: Ribnica, Cerknica, Logatec, Vrhnika;
- 1498. leta Turki: od Ljubljane prek Notranjskega;
- 1499. leta Turki: Podgrad, severna Istra, del Gradiške,
Furlanija;
- 1499 - 1503. leta se je obnovila vojna med Benetkami in
Turki, zaradi česar so Turki pogosteje vdirali na Slovensko;
- 1508. leta po oceni krajnskih, štajerskih in koroških
deželnih stanov so Turki do leta 1508 pobili in odvlekli iz teh
dežel do 200.000 ljudi;
- 1511 - 1532 tretji val turških vdorov: kmetje so zaradi
hudih bremen in turškizh vdorov bežali z zemlje;
- 1511. leta Turki: Metlika in Mehovo;
- 1516. leta Turki: Pivka in Kostel ob Kolpi;
- 1520 - 1540.leta se je naselilo na Slovenskem veliko
Uskokov, ki so tvorili tamponski zid Hasburžanom pred
Turki;
- 1522. leta Turki: Pivka do Postojne, Ribnica, Kočevje;
- 1523. leta Turki: Metlika;
- 1524. leta Turki: Bela Krajna in Podgrad;
- 1525. leta Turki: do okolice Ljubljane;
- 1526. leta Turki: Kras in Istra;
- 1527. leta Turki: dvakrat v okolici Metlike, Ilirska Bistrica,
Prem, Trst, Devin, Senožeče;
- 1528 Turki: Pivka, Postojna, Bloke, Ribnica, Kočevje,
Kočevska, Ribniška dolina, Ljubljansko polje do Mengša,
Dolenjska med Ljubljano in Trebnjem, Bela Krajina,
dolna Krke med Novim mestom in Šentjernejem;
- 1530. leta Turki: Kočevsko, Ribniška dolina, Cerknica,
Pivka;
- 1532. leta Turki: preko Klane do Podgrada in na Kras,
okrog Maribora, Ptuja in Celja; ob Savinji do Gornjega
grada; od Krke do Novega mesta in Dolenjskih toplic;
- 1559. leta so Turki zadnjič oplenili kočevsko-ribniško in
notranjsko območje;
- 1587 - 1588. leta Turki v dveh pogodih oplenili Prekmurje,
- 1593. leta je slovensko- hrvaška vojska pod vodstvom
Andreja Turjaškega porazila Turke pri Sisku in njihovo
prodiranje proti zahodu;
- po letu 1600 po osvoboditvi Kaniže Turki vpadejo v
Prekmurje;
- 1875. Vstaja proti Turkom v Bosni in Hercegovini. Nekaj
desetin Slovencev je šlo pomagati (tudi v Srbijo).
Kot zanimivost naj povem, da je bil kot prostovolec v borbi Srbov proti Turkom, Bolgarom in Avstrijcem tudi moj daljnji sorodnik Stibiel Vukasović Janko, roj. 2.9.1851 v Vrtovinu v Vipavski dolini, publicist, umrl v Ljubljani, 13. 7. 1923, pokopan v Vrtovinu. Obiskoval je navtično šolo na Reki, služil od 1870 - 1874 v avstrijski vojni mornarici in se nato zaposlil pri finančni inšpekciji v Gorici. Ko je izbruhnil 1875. leta upor proti Turkom v Hercegovini in se je Srbija pripravljala na vojno je Stibiel Janko odšel tja in stopil v prostovoljni zbor
Đorđa Stratimirovića. Ker pa Srbija ni začela vojne, se je preselil v Bosno v četo Petra Mrkonjića, poznejšega srbskega kralja Petra Karadjordjevića. Končno je odšel z rojakom Aleksandrom Tomanom iz Kamne Gorice v Hercegovino k vojvodi Miću Ljubibratiću, kjer se je boril kot poročnik. Ko je leta 1876 Srbija napovedala Turčiji vojno je bil v drinskem prostovoljnem zboru in nekaj časa tolmač pri garibaldinski legiji, ki je prišla Srbom na pomoč. Spomladi 1877 je bil sprejet v redno srbsko vojsko. V srbsko - bolgarski vojni je bil pri Slivnici hudo ranjen. Leta 1912 je postal polkovnik in bil v balkanskih vojnah poveljnik srbskega glavnega stana, po sklenjenem miru pa poveljnik srbskega orožništva. Leta 1915 se je s srbsko vojsko prebil skoz Albanijo na otok Krf, nato se je odpravil v Solun, kjer je postal poveljnik orožništva. Leta 1917 ga je Avstrija v odsotnosti kot dezerterja obsodila na smrt. V jeseni 1918 je postal v Ljubljani pomočnik dravske divizijske oblasti, bil kmalu začasno premeščen v Valjevo in 1922 upokojen. Janko Stibiel je bil najpomembnejši slovenski prostovolec, ki ga je jugoslovanska misel usmerila na balkanska bojišča. Zvez s Slovenijo ni nikdar pretrgal. Dopisoval je v Sočo in Edinost, v Srbiji je predaval o zgodovini svojega naroda, in zlasti tamkajšnjo mladino je seznanjal s slovensko pesmijo. Leta 1908. je vodil izlet 30 srbskih častnikov v Slovenijo. Zavzemal se je za jugoslovansko zedinjenje ter kot odločen nasprotnik Velike Hrvatske, Velike Srbije in Velike Bolgarije poudarjal bratstvo, vzajemnost in ljubezen, a se je navduševal za pravoslavje. Pomemben je njegov spominski članek prijatelju ruskemu generalu Skobeljevu, poveljniku IV. ruskega korpusa, ki je vodil napad na turško trdnjavo Plavno, nakar se je po dolgotrajnem obleganju 10. decembra 1877 končno vdala (gl. članek Beli general, E 1884, stran 4 - 6). Padec Plevne je močno odmeval tudi v Sloveniji. V Škofji Loki spominja na to zmago gostilna Plevna, ki še danes nosi to ime.
Tatjana Malec