|
Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.
|
NE ZAMUDITE
Zaupanje
Prispeval/a: arlena dne torek, 23. november 2004 @ 16:06 CET
Arelena
Zaupanje
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 23. november 2004 @ 16:35 CET
tvoj prijatelj Miran
Zaupanje
Prispeval/a: Devi dne torek, 23. november 2004 @ 17:10 CET
Zaupanje
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 23. november 2004 @ 18:06 CET
tvoje vprašanje je zadetek v polno in že 50% odgovora. Res odlično, mnogi guruji bi tej tvoji misli zavidali. Čestitam.
Miran.
Zaupanje
Prispeval/a: arlena dne torek, 23. november 2004 @ 18:17 CET
pozdrav
Arelena
Zaupanje
Prispeval/a: govinda dne torek, 23. november 2004 @ 18:49 CET
Vsak mora poiskati odgovor najprej v sebi .
Pozdrav vsem
GOVINDA
Zaupanje
Prispeval/a: Devi dne torek, 23. november 2004 @ 18:58 CET
Zaupanje
Prispeval/a: Radovedni dne torek, 23. november 2004 @ 22:49 CET
Opredelitev pomenov hoteti in moči je veliko.
Pri svojem razmišljanju o upravičenosti enega ali drugega pojma, ki ju uporabljaš kot vprašanje, bi za začetek izhajal iz opredelitve, da je zaupanje prepričanje, da je kdo sposoben narediti, kar se od njega pričakuje. V tem kontekstu je mišljeno, da sem od nekoga nekaj pričakoval, pa me je osebno izneveril. Npr. bil je izkušen šofer vreden zaupanja, pa mi je vseeno v nesreči ubil sina. Vprašanje ali bi takemu šoferju, ki je preživel nesrečo, drugič zaupal še hčer. Verjetno, da ne bi hotel, ampak ne bi mogel. Ali pa oboje. Seveda začne človek dvomiti ali lahko še zaupa komu svoje otroke.
Slepo ji je zaupal, pa ga je prevarala. Npr. v ljubezni imaš nekoga rad in mu zaupaš vse svoje misli in skrivnosti. Zaupaš mu marsikaj, saj veš. Ko se razideta, pač upaš, da informacije ne bodo pricurljale na dan, da sta jih v svojih intimnih trenutkih zaprla v svoj svet. Ali taki osebi nočeš več zaupati ali ne moreš več zaupati ?
Tudi v prijateljski družbi npr. zaupaš osebam svoje osebne skrivnosti in pričakuješ, da so varno spravljene pri njih. Potem pa te preseneti, ko nekdo iz družbe javno odkrije kakšno tvojo skrivnost. Ali taki osebi ne bi hotela več zaupati, ali ji ne bi mogla. V kolikor ji ne moreš več zaupati, gre tu za neko notranje nelagodje, neko notranjo bremzo, morda celo strah, da ta oseba ni več zaupanja vredna in da bi lahko ponovila celotno stvar, če bi ji še kaj zaupal. Če ji pa nočeš več zaupati, pa gre po mojem bolj za neko trmo, izpolnjevanje nekih svojih racionalnih principov.
Po mojem mnenju vsak človek v osnovi zaupa sebi, da se bodo njegova pričakovanja uresničila. Gre za subjektivno kvaliteto in vsak si jo lahko razlaga po svoje. Nekateri so pač tako načeti s dvomom, v primeru, da zaupanja vredna oseba ravna drugače, kot je bilo pričakovati, da ji enostavno ne morejo več zaupati (torej so emocionalno prizadeti). Pri tem je izraženo razpoloženje osebe v odnosu do tega, kar se je zgodilo. In izdano zaupanje navadno prodre do srca. Torej po mojem mnenju ostane tako kot je napisano v prvotni misli : nisem mogel več zaupati. In Miranu bi dal prav : "Ko se enkrat zaupanje podre ga je zelo težko dobiti nazaj, zelo, zelo težko...vendar ni nemogoče." Imam občutek, da je mislil na emocionalno prizadetost pri izdanem zaupanju, ki jo je zelo težko pozdraviti.
Morda, pa nekateri tudi nočejo več zaupati. Vendar "hoteti" menim, da bolj izraža voljo, zahtevo, racionalno odločitev posameznika, nek njegov namen (nočem narediti kot on hoče, kakor pač hoče naj bo ali pa : lahko daš, kar sam hočeš).
Seveda pa je na koncu koncev to stvar osebne interpretacije. Mene osebno, izdano zaupanje močno prizadane. Morda je Devi s teboj drugače. Ljudje smo pač različni. Če boš ti napisala misel, jo lahko svobodno napišeš s hočem. Jaz sem zapisal točno to, kar sem hotel povedati, da osebi, ki enkrat izda moje zaupanje, ne morem več zaupati.
Moti pa me določanje nekaterih vnaprej, kaj je že samo po sebi skrito v tvojem vprašanju. Kot da nekdo želi že vnaprej povedati, da je skrito, kaj bi pravzaprav moral jaz čutiti ob izdanem zaupanju. Torej : da nisem hotel več zaupati. Ne zdi se mi fer, da me hoče nekdo že vnaprej obsoditi, preden sem imel pravico na zagovor.
Tvoje vprašanje Devi je bilo korektno. Hvala ti.
Lep pozdrav vsem,
Radovedni
Zaupanje
Prispeval/a: govinda dne torek, 23. november 2004 @ 23:54 CET
Ne vem zakaj imam občutek , da se počutiš ogroženega , ker govoriš vedno o neki obrambi .
Vsak pri sebi ve, ali ne zaupa ker noče ali ker ne more, vsekakor pa je poanta v tem , da pač ne zaupa .
Razlogov za to nezaupanje v sebe samega in posledično tudi do drugih je toliko , kolikor je ljudi .
In vedno sta dve plati medalje.
Zaupanje se veže direktno na iskrenost in tudi tu je treba dobro pogledati vase.
Če so izneverjena naša pričakovanja , še ne pomeni da izgubimo zaupanje v človeka.
Mogoče so nas izneverila prav ta pričakovanja in potrebno je pogledati tudi --- zakaj smo izgubili zaupanje in zakaj se to prav nam dogaja---kolika je naša odgovornost pri tem---
nekateri preprosto tudi ne prenašajo dobro porazov in to smatrajo , kot izdano zaupanje, drugi reagirajo drugače.
Vsak po svoje pač in v skladu z svojim karakterjem.
Nekaterim je zelo težko reči : žal mi je in besedo oprosti , nekateri pa jo prepogosto uporabljajo, v svojo škodo.
Izgubo zaupanja nekateri sprejemajo z zamerami in obtožbami in tudi tu je potrebno poznati obe plati medalje in vedno znova se spotaknemo ob naša ali tuja pričakovanja.Kakor sem rekel , vsa stvar je v iskrenosti in če smo iskreni do sebe , smo tudi z osebami , s katerimi živimo
Pomembna je tudi pravilna komunikacija in razumevanje.
Menim pa in to je moje osebno mnenje , da smo vedno mi sami tisti , ki se puščamo na cedilu oz. izneverimo sami sebe.
pozdrav
GOVINDA
Zaupanje
Prispeval/a: Radovedni dne sreda, 24. november 2004 @ 08:46 CET
če nekdo nekaj izjavlja v mojem imenu ali mi poskuša podtakniti odgovor, torej ugotavlja, kaj naj bi jaz čutil, oziroma kako moram odgovoriti, potem to jemljem kot prekoračevanje polja mojih pravic. Vsak ima pravico na zagovor, predno ga drugi obsodijo, kaj je v resnici mislil, kaj naj bi čutil, ob tem kar je napisal.
Tebi tokrat zopet nisem nič odgovoril, pa si se zopet spravil razlagati, kakšni so tvoji občutki o meni. Pa kdo si ti Govinda, da talaš nauke, kadar tebi to paše. A nisi opazil, da se ne pogovarjam s tabo. Vsaj v tem kontekstu ne. Prosim preberi moj odgovor in mi povej, kje sem te omenil ali ocenil tvojo osebnost.
Ti pa si si že takoj v prvem stavku vzel pravico in ugotavljaš in razlagaš svoje občutke o meni in celo trdiš, da VEDNO GOVORIM O NEKI OBRAMBI. Od kod tebi pravica Govinda, da ocenjuješ s svojimi občutki, ki me prav malo brigajo, kako jaz VEDNO REAGIRAM, oziroma kakšen sem vedno. To je treba tudi dokazati. Ali me poznaš ? NE. Torej boš moral verjetno zopet pogledati VSE moje komentarje in boš moral ugotavljati ali TA TVOJA TRDITEV drži za VSE MOJE prispevke in komentarje ali ne. Le tako boš dokazal, da si GOVORIL RESNICO. IZKLJUČUJOČA TRDITEV je KONFLIKTNA in jaz Govinda trdim, da lažeš. In celo več, dovolil si bom enako POSPLOŠENO TRDITEV KOT TI.
Govinda imam občutek, da VEDNO LAŽEŠ. Namreč v vseh mojih tekstih, ne boš VEDNO našel, da govorim o neki obrambi.
A se midva poznava Govinda ? A tudi na ulici, takole skačeš v neznane ljudi in jim govoriš svoje mnenje o njih, ne da bi ti storili kaj žalega. A sem tokrat tebe kaj ocenjeval. A sem morda tebi namenil kakšen odgovor. Kdo si ti, da odgovarjaš namesto drugih. Mislim, da so dovolj veliki, da bodo odgovorili zase, če bodo hoteli.
Ne vem točno namesto koga odgovarjaš tokrat in pred kom naj bi se JAZ počutil v neki obrambi, morda poznaš katerega od njih in ti dovolijo, da ugotavljaš namesto njih, kdo me ogroža. Mene to moti Govinda, če se nekdo nenehno vmešava v tuje pogovore v imenu neke svobode govora. Tudi svoboda govora je omejena s človekovimi pravicami, ki jih ti gaziš, kadar se tebi zahoče, zato se ne čudi, če bom jaz gazil po tvojih. Tudi svoboda govora se obravnava na sodiščih, ko nekateri prekoračijo to svobodo govora. Zato vedi, da tudi svoboda govora ni absolutna.
Če izražaš mnenje o nekom in ti si to pravico, kar stalno jemlješ, ne da bi ti kdorkoli, kaj žalega rekel in ne da bi vprašal dotičnega, ali sploh želi slišati tvoje mnenje o sebi, si jemlješ ravno tisto pravico, ki vodi v konflikt. Da bo konflikt še večji, si bom dovolil še malo ocenjevanja tebe. Mislim, da si zelo konfliktna osebnost in VEDNO tudi v življenju padaš v konflikte z ljudmi. To je pač samo moj občutek o tebi.
Tako se ne debatira Govinda in če hočeš konflikt, ga boš zopet imel. V zadnjem najinem obračunu, si mi ponudil roko in si dejal, da ni bil obračun in da bova komunicirala pozitivno, torej predvidevam, da ne bova ocenjevala drug drugega, ampak se bova držala samo teme pogovora. Prekšil si najin dogovor in sedaj ti ne bom mogel več zaupati, tudi v življenju ne, če se bova srečala. Jaz sem se držal najinega dogovora in mi lahko brez problema zaupaš, da ne bom nikoli prvi načel polja tvojih pravic. Ti pa nisi ZAUPANJA VREDNA OSEBA.
Največja ironija pa je v tem, da v bistvu v svojem komentarju trdiš isti kot jaz in me ponavljaš, da je (ne)zaupanje v bistvu relativna stvar in da je odvisna od posameznika. Mislim, da sem ti že kar nekajkrat dejal, da se NAUČI BRATI IN SE POGLABLJATI V TEKST, da boš razumel celoten pomen teksta, ki ga bereš. Morda tudi v življenju slabo in nenatančno poslušaš druge ljudi. Sem si pač dovolil, še malo določanja in ocenjevanja.
Torej začni uporabljati svoj stavek : "Pomembna je tudi pravilna komunikacija in razumevanje." Začni pravilno komunicirati in razumevati tisto, kar je napisano in komu je namenjeno.
Zopet te moram opozoriti, da ne piši nekih sodb o moji osebnosti, kaj VEDNO delam. Ščitim samo svoje polje pravic, v katerega ti nenehno vdiraš, ne da bi ti jaz dal kakršenkoli povod za to. Očitno je, da rad tlačiš nos tam, kjer ni njegovo mesto in očitno te pravice drugih kaj malo zanimajo. Glavno je, da ti poveš tisto, kar misliš, ne glede na to, komu je namenjeno. In to je najpogostejši vzrok konfliktov med ljudmi.
Dajva se enkrat za vselej zmenit, če jaz pustim tebe pri miru, pusti še ti mene.
Pozdrav,
Radovedni
Zaupanje
Prispeval/a: Devi dne sreda, 24. november 2004 @ 10:47 CET
Nočem mi definira, da bi lahko, pa sem presodil, da to ni dobro za mene.
Seveda pa si besede vsak sam razlaga, kot se pač sam s sabo in svojim življenjem počuti.
lp, Devi
Zaupanje
Prispeval/a: govinda dne sreda, 24. november 2004 @ 12:15 CET
Nisem ti zameril in upam , da ti je sedaj lažje.
GOVINDA
Zaupanje
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 24. november 2004 @ 16:18 CET
s tem kar si zapisal se polnoma strinjam, a tale epolog našemu prijatelju Radovednemu pa je pravi zgled razumevanja različnosti in nasprotij v tej dialektiki našega sveta. Ta tvoja modrost mi je zelo blizu in je tudi moj duhovni ideal, ki ga ni vedno lahko živeti. To vem takrat, ko padem, nič ne de, to je srednja zlata pot, ki nas vedno obvaruje težjim problemov na duhovni poti. To kar se nam dogaja v izmenjvi komentarjev je neposredno brušenje in očiščevanje naših duš. Je učenje in so lekcije, ki pomagajo razpršiti vsakršno nepristno posnemanje kogar koli. Ima v ozadju višji načrt, ki zahteva živo besedo.
bodi pozdravljen,
Miran
Zaupanje
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 24. november 2004 @ 17:14 CET
ko omenjaš v kontekstu pojasnitve, omenjaš tudi moje misli in občutke v zvezi z pojmom "Zaupanje". Imaš prav, ko meniš, da sem verjetno mislil na "emocionalno prizadetost, pri izdanem zaupanju, ki ga je težko pozdraviti". Vendar je poanta širša in nima samo vodoravne linije odnosa, ampak tudi navpične, duhovne komponente zakona vzroka in posledice. Na osebnem medsebojnem odnosu pa se to dogaja vedno emotivno, tudi v poslovnih odnosih in ne samo v razmerju moški-ženska, ki je seveda najbolj temeljno.
Vendar osebno izhajam iz stališča, da se mora Zaupanje v prvi vrsti vspostaviti na duhovnem področju naše zavesti, v odnosu do višje sile ali Inteligence, oz. Boga, če želiš. Ko je to razmerje zaupanja enkrat vspostavljeno in dobro utrjeno, je zaupanje ( ne naivno, slepo, nedoraslo )postavljeno na naj višji možni ravni našega bivanja. Takrat pa počasi a sigurno sledi zaupanje v ljudi in s tem izguba strahu pred zlorabo zaupanja s strani soljudi. Počasi pridobivamo, kljub vsem našim preteklim udarcem zlorabe zaupanja, nov bolj toleranten zaupljiv odnos do kogarkoli. Potrebno pa je mogoče celo nekaj let, da se v nam zgodi ta božanski ozdravljujoč proces. Pri meni se je to zgodilo že kar dolgo nazaj, danes nimam v sebi nobene bolečine v duši, a to je bila božanska intervencija v meni, povsem nenadejano in nepričakovano. Res, da se mi je potem še zgodilo, da je neka oseba to zaupanje na relaciji moški-ženska v nekem za njo preiskusnem obdobju " zlorabila ", vendar v meni kljub temu ni povsem podrla zaupanja v sočloveka. Danes sva prijatelja. Za to osebo je to bila njena izkušnjav kateri sem moral kot soudeležen sodelovati, vse razumeti in vse sprejeti ter oddati.
Ostal sem v duši miren, malce jezen, a nedotaknjenv smislu kakšnega razočaranja. Da se mi je to zgodilo še v preteklosti, ko nisem imel zavestne povezave z Bogom, bi dolgo trpel, nič razumel in se nič naučil iz takšne temeljne lekcije življenja. Ker pa sem tej osebi še naprej poklonil zaupanje na ravni prijateljstva, je ta oseba v sem tem času duhovno zelo napredovala in verjetno spoznala višji duhovni Zakon, kaj pomeni Zaupanje v odnosu do sočloveka, njegovega srčnega dostojanstva in božanske prisotnosti v vsakem odnosu nas ljudi.
Da zaupanje pridobimo zopet nazaj( govorim nasplošno ) nam je pri tem potrebna božanska modrost in pomoč, da se ozdravimo od takih včasih zelo bolečih ran našega srca. Tu je potrebna duhovna pot in božja Ljubezen, da pride do ozdravitve naše duše. Ni enostavno, sploh ne! V takih trenutkih lomljenja našega srca nam nič ne pomagajo pretekle izkušnje, niti ponavljanje manter, pozitivnih afirmacij, vseh mogočih psiholoških terapij. Pomaga druženje s ljudmi, ki so že šli skozi tako temeljno izkušnjo ter molitev Njemu, ki je eksistenca Ljubezni sama po sebi. Tako odrastemo in počasi ozdravimo in to trajno ter v tej inkarnaciji.
Tak je moj pogled na Zaupanje. Ni lahko, a je možno. Komu ne uspe to ozdraviti, bo to rano srca nosil celo življenje in še na drug svet jo bo odnesel s seboj. Vsakdo izmed nas je pred izbiro:ozdraveti ali ostati bolnik. Zaupati ali nezaupati. Verjeti v višje življenje ali neverjeti. Verjeti v božansko prisotnost v človeku ali ne verjeti. Svobodo imamo izbrati.
lep pozdrav od tvojega prijatelja Mirana
Zaupanje
Prispeval/a: Radovedni dne sreda, 24. november 2004 @ 18:39 CET
zdaj kaj katera beseda pomeni zate, je res tvoj problem, vendar pa menim, da poskušaš zopet izumiti slovenski jezik. Nekatere besede s katerimi se pogovarjamo, imajo standarden pomen in jaz jih pač tako uporabljam, da lahko en drugega razumemo, kaj želi kdo povedati oziroma izraziti. Tako se lahko izognemo nepotrebnim konfliktom, saj je povsem mogoče, da bo kdo kaj drugače razumel, kot si hotela povedati. Razumem, da lahko uporabljamo za neko določeno stanje zavesti več pojmov, ampak da si en pojem razlagaš po svoje, kot si ga nihče ne razlaga, to pa že težko razumem.
Ne morem ni enako ne zmorem. To je enostavno neresnica. Morem ima koren v moči, zmorem pa v zmoči. Tudi pomena sta različna. Sposoben je pa pridevnik ravno tako z drugačnim pomenom. Torej ne moremo metati vseh skupaj v en koš. Kako bi zgledalo, če bi vsak uporabljal besede, kot bi njemu pasalo, saj nihče nikogar ne bi razumel in bi bilo potem vseeno, v katerem jeziku se pogovarjamo. Zato imam občutek, da mi hočeš vsiliti neko svoje razumevanje moje misli.
Tudi z definicijo NOČEM, ne vem točno kaj si želela povedati, vendar se mi zdi, da se oddaljuješ od bistva tvojega vprašanja : mogel ali hotel ? Vsekakor v standardnem pojmovanju slovenskega izrazoslovja za besedi "ne morem", enostavno ne najdem niti v eni različici pomen, ki si ga ti navedla. Torej sklepam, da gre za besedno povezavo, ki si ji ti hotela dati povsem svoj pomen z določenim namenom, torej "ne morem" = revček IN ČE UPOŠTEVAM, da je bil odgovor namenjen meni in TVOJE VODILO: "Seveda pa si besede vsak sam razlaga, kot se pač sam s sabo in svojim življenjem počuti", potem pridem do določenega zaključka. "Ne morem" v besedni povezavi, kot si jo ti skovala oziroma kot je po tvojem razumeti vse skupaj, pomeni vrednostno obsodbo.
Zato dovoli, da še jaz nekaj vrednostnega povem o tvojem komentarju kot celoti.
Po mojem mnenju, je bil tvoj namen s potvarjanjem besednih povezav in pomenov tak, kot si želela ti, torej mene predstaviti v vlogi revčka. Če narobe uporabljaš slovenske besede, torej v svojem pomenu, pač ljudje narobe razumejo. Če si želela povedati, da sem jaz revček oziroma če tako čutiš, bi to lahko direktno povedala, ni bilo potrebno ovinkariti in se skrivati za nekimi svojimi enačaji in hoditi po jajcih, kot sama praviš. Ampak dokler me ne poznaš osebno, se mi ne zdi smiselno razpravljati o tem, kakšen sem.
Lp,
Radovedni
Zaupanje
Prispeval/a: Radovedni dne sreda, 24. november 2004 @ 18:46 CET
rad bi imel tvojo modrost, ko se mi podira zaupanje do nekoga. Ob naslednjem tovrstnem dogodku te pokličem in mi pomagaš. Prav ?
Radovedni
Zaupanje
Prispeval/a: Radovedni dne sreda, 24. november 2004 @ 18:48 CET
človek že zaupa sam sebi, ampak vprašanje je, koliko se lahko zanese na druge ?
Radovedni
Zaupanje
Prispeval/a: opazovalec dne sreda, 24. november 2004 @ 21:47 CET
Pred leti sem v sebi vrtel dobro mantro "Vsi smo bitja ljubezni".
Verjamite, pomaga, pa ne samo pri nezaupanju.
Odganja strah. Strah pa vsebuje vse negativnosti in je nasprotje ljubezni.
Dobre mantre čiste našo zavest in podzavest.
Lep pozdrav
Zaupanje
Prispeval/a: titanic dne četrtek, 25. november 2004 @ 09:43 CET
Zaupanje
Prispeval/a: Miran Zupančič dne četrtek, 25. november 2004 @ 10:29 CET
a se hecaš? dovolj si inteligenten, dober po duši in širokih a na momente preveč racionalnih pogledov. Modrost pa pride, ko gre človek skozi bolečine in razočaranja življenja, ko mu je enkrat tega dovolj , pa stopi na duhovno pot. Takrat nastopi duh in misel se postavi na drugo mesto. Na stvari začneš gledati duhovno in jih jemlješ kot širšo dramo življenja. To pa pomeni, da prestopiš osebnostne lastne omejitve in predstave o življenju. Tako spoznaš, da so to le lekcije, ki vodijo v absolutno dobro izza vseh parov nasprotja.
raje pripravi kitaro, da bomo kaj skupaj vadili " zaupanje".
lep pozdrav od Mirana.
Zaupanje
Prispeval/a: en_bk dne četrtek, 25. november 2004 @ 16:52 CET
Le kaj se skriva za to besedo? Ji lahko še kdaj zaupam? Bo povrnila moje izgubljeno zaupanje vanjo? Je vredna zaupanja? Naslovil sem jo ona, lahko bi bila on ali oni ali one, ono. Vsekakor nekaj, kar opredeljuje odnos, interakcijo.
Obrnil sem se h Konfuziju, mojemu prijatelju, ki je tačas gledal Dexterja /risanko na Cartoon networku/, po nasvet.
"Bk, zaupanje je del tebe, ne odnosa", mi je dejal z nasmeškom na obrazu /zaradi risanke, sem prepričan/, in medtem, ko je že škilil na ekran, dodal:
"Mogoče ti bom nekoč povedal, da je...iluzija".
Hvala za...nič, sem si mislil in razpredal dalje.
Le kako naj bo zaupanje del mene. Zaupam vendar, da moj partner /ajd, če že vpletam odnos, naj bo to partner/ ne bo zlorabil mojih pričakovanj v odnosu. Pričakujem, da me ne bo ranil, izdal, prizadel, da me bo brezpogojno ljubil, spoštoval, da mi bo blizu, tako kot jaz njemu. Kaj lahko boli bolj, kot dejanje nekoga, ki mu predajam vso svojo intimo kot odprto knjigo v pričakovanju, da bo pri njem varno spravljena, a ne.
Vsem svojim pričakovanjem navkljub pa partner potepta, kaj že, moje zaupanje vanj. Ga izda, me rani, mi povzroči bolečino, hudo. Kaj sedaj?
Zamerim mu zagotovo, grozovito mu zamerim, da je poteptal nekaj tako svetega, kot je moje zaupanje vanj, moja pričakovanja. Sploh ni pomembno, zakaj je to storil, jaz sem mu zaupal in on tega ne bi smel storiti, v nobenem primeru. Dam mu dvojko /izraz, ko nekoga odsloviš/, najine poti se razidejo, jaz pa kuham zamero do smrti in mu v tem življenju ne odpustim...je en scenarij.
Zamerim mu zagotovo, grozovito mu zamerim, da je poteptal nekaj tako svetega, kot je moje zaupanje vanj, moja pričakovanja. Vendar je moja ljubezen do njega res velika zelo in mu dam novo priložnost. Povrniti mora zaupanje nazaj. Pričakujem, da se bo trudil na vsej črti ves čas, da bo izpolnil...pričakovanja...moja. Svojo zamero bom potlačil že nekako. Ogradil se bom z zidom opreznosti, z mejo ranljivosti. Do sem, dalje ne. Seveda, partnerja ne bom spustil čez mejo bližje k sebi, saj bi me lahko spet ranil, bolečine imam pa zadosti, za vedno. Odnos bo izgubil pristnost, globino, iskrenost, vero, tudi ljubezen, bo pa pridobil varnost...pred ostrino ponovnega razočaranja...in...karavana gre dalje, do smrti recimo...je drugi scenarij.
Zamerim mu zagotovo, grozovito mu zamerim, da je poteptal nekaj tako svetega, kot je moje zaupanje vanj, moja pričakovanja. Pravijo da čas celi rane. Zmota. Čas ti da čas, da v tem času storiš vse potrebno, da si rane zaceliš, če želiš...ali pa jih prekriješ, da boli manj pekoče /scenarij številka dve/.
Zakaj se mi dogaja, kar se mi? Kakšna so moja pričakovanja, zakaj so takšna, kaj se za njimi skriva, zakaj sploh so? Koliko poznam sebe, kdo sem in zakaj sem tak kot sem? Kaj si predstavljam pod pojmom ljubezen, partnerstvo, moje življenje? Kdo je moj partner in kaj je, moja last, del mene, sopotnik? Sta najini poti lahko vzporedni? Kaj je sprejemanje? Kaj je odpuščanje?...in še nebroj vprašanj. Se bom lotil iskanja odgovorov, se ne bom? Recimo, da se bom. V nekem delu te poti bom začel z odpuščanjem. Partnerju. Ko mi bo uspelo odpustiti še sebi, se bo zaupanje povrnilo. Kasneje /če bom vztrajal/, ko in če si bom prihajal vse bliže, se bodo razblinjale iluzije ena za drugo... Bi lahko bil tudi to eden od scenarijev?
Kaj so že pričakovanja? Na čem je že zasnovano zaupanje?
Naj zaupam Konfuziju, mojemu prijatelju, da mi bo nekoč povedal? Me bo bolelo?
en bk
Zaupanje
Prispeval/a: govinda dne četrtek, 25. november 2004 @ 19:45 CET
GOVINDA
Zaupanje
Prispeval/a: Radovedni dne četrtek, 25. november 2004 @ 22:47 CET
menim, da samo človek, ki popolnoma zaupa sebi, lahko živi polno življenje.
Vsak človek po mojem mnenju upa, da bo v življenju realiziral svoje želje, sanje, pričakovanja, cilje in poskuša življenje urediti smiselno in temu primerno. Ali kot bi se izrazil Coelho, vsak mora težiti k uresničevanju svoje Legende, tiste, ki je zapisana v njegovem bistvu. Od tod mislim, da izvira tudi človekovo zaupanje vase. Človek navadno zaupa svojemu bistvu in vsem lepim in manj lepim občutkom, ki jih poraja. Lahko so občutki tudi varljivi, to pač oceni posameznik, koliko se lahko zanese nanje. Če človek zaupa svojim občutkom (čeprav so včasih varljivi) in svojim ciljem in poti, ki naj bi ga pripeljala do njegovega življenskega cilja ali ciljev, potem po mojem mnenju ravna v skladu s seboj, s svojim bistvom. Zaupa sebi, da ravna zanj najbolje. Komu naj bi najbolj zaupal, če ne sebi in temu kar se dogaja v njemu ?
Navadno človek zaupa v pravilnost svojih občutkov in zaupa svojim sposobnostim, čeprav je res, da si nekateri postavljajo previsoka pričakovanja do sebe in do drugih. Ampak v večini primerov, pa menim, da človek ve kaj hoče in kaj je dobro zanj in torej zaupa lastni presoji, ki jo uskladi s svojimi sposobnostmi, željami, pričakovanji ali cilji.
Včasih se posamezniki znajdejo v situacijah, ko ne vedo po kateri poti naprej, morda si res več ne zaupa oziroma ne zaupa v pravilnost svojih odločitev in svoji življenski usmeritvi. V odnosih z ljudmi se človeku marsikaj zgodi in je prav mogoče, da nekomu zmanjka volje do življenja oziroma zgubi zaupanje vase. Zgodi se tudi, da človek pregazi svoja načela in morda res več ne zaupa v svoje življenske odločitve, vendar po mojem le takrat, ko so ovire res nepremostljive ali cilji previsoki ali ko se nahaja v situaciji, ko je ogrožen on ali kdo od bližnjih. Vendar so to že skrajnosti.
V principu menim, da mora biti posamezniku jasno, kaj v življenju hoče, kaj želi, potem lahko popolnoma zaupa vase, v svoje odločitve in dejanja, v kolikor ta sledijo.
Nisem prepričan, da sem popolnoma razumel tvoje vprašanje, draga Titanic, a to je moj odgovor,
Radovedni
Zaupanje
Prispeval/a: titanic dne petek, 26. november 2004 @ 09:30 CET
Dobro si mi odgovoril na vprašanje, kaj misliš o tem, koliko lahko zaupamo sebi. Res je, da smo ljudje zelo različni, vsak pa mora večkrat v življenju doživeti tudi skrajnosti - seveda individualne.
Strinjam se tudi s teboj, ko praviš, da vsak človek upa, da bo uresničil svoje cilje in sanje. Odvisno je od tega kako si nekdo močno nekaj želi, koliko truda in vstrajnosti vloži v zastavljeni cilj. Ker smo si ljudje tako različni vemo, da nekateri zelo hitro popustijo in "vržejo puško v koruzo" ter se prepustijo melanholiji ipd. čustvom. Nekateri zapadejo v samopomilovanje, samosmiljenje ali pa še kaj hujšega. Kje dobijo oni moč, da lahko gredo naprej? Pri nekaterih traja tako stanje ali razočaranje tudi več let, pa se ne poberejo, ali pa se na starost, ko že gledajo na uro kdaj se jim življenje konča.
Ali tak človek, ko izgubi nekaj let in se mu sanje podrejo in še naprej podirajo, lahko čisto realistične želje, še vedno lahko zaupa sebi? Včasih so življenjske preiskušnje krute in nepreveč močna oseba podleže in omaga. Se izgubi in ne more več zaupati v sebe.
Človek mora dobiti od nekje moč, da lahko razume smisel življenja. Dobiti mora energijo, ko se mu sanje podrejo, ko vidi, da je le delček v vesolju, pa kljub temu vreden spoštovanja in lepega srečnega življenja. Dobiti mora zopet energijo za življenje in zaupanje vanj in v sebe, v Boga, ki ga nosi v sebi. Dobiti mora moč, da je sposoben z božjo pomočjo vse, kar si želi, če je le zanj primerno in dobro. Ni potrebno, da uporabljamo besede kot so "previsoki cilji", ni potrebno, da se omejujemo kaj lahko in kaj ne moremo, ampak vemo, da tam, kjer se pojavi želja, je tudi moč, ki jo dobimo, če smo v stiku z božjo hierarhijo.
Tudi, ko se človek ne znajde, ko ne ve, kam in kako, ko je poskušal že na mnoge načine, ima možnost, da gre tam, ko še ni šel nikoli. Najprej pa se mora ustaviti, umiriti, povprašati in nato poslušati odgovor, ki ga prav gotovo dobi, če ne hiti naprej.
Ko se počutimo ogrožene, nesposobne ali nesrečne, je to odraz čustev, ki so v nas. To smo mi in sami dovolimo, da se tako počutimo, saj nas nihče ne more prisiliti, da tako čutimo. Izhajamo iz sebe iz "notri-navzven". Če se počutimo napadene, smo spet pri sebi. Nekateri ljudje se kar naprej nekaj branijo in se počutijo ogrožene, pa jim nihče nič noče. Že, ko nekdo pove neko svoje mnenje, katero ne želijo slišati, vzamejo nase in jih prizadane. Kako naj tak človek zaupa v sebe, če imajo drugi ljudje in zunanje okoliščine tako močan vpliv na njegovo počutje. Spreminjamo lahko le sebe, drugih ne, zato se mora vsak zavarovati tako, da mu zunanje okoliščine ne porušijo notranjega miru. Potem lahko šele govorimo o zaupanju v sebe.
Tak je moj pogled na to vprašanje glede zaupanja nasploh, ne glede na to, kakšna je oseba, kaj se dogaja v njegovi okolici in kako reagira. Sama vem, da ne morem reči, da 100% zaupam v sebe, saj sem le človek in se mi lahko kadar koli zgodi nekaj, kar sem celo svoje življenje mislila, da to pa ni mogoče. Tako pač je in izkušnje kažejo, da je tudi pri drugih tako, saj rastemo in se razvijamo v duhu vsak s svojo hitrostjo in se obenem učimo. Prav je tako, da imamo pa tudi v drugih ljudeh ogledalo svojega obnašanja, da se včasih pa le ni treba samo na svojih napakah učiti.
Bodi pozdravljen dragi Radovedni od tvoje duhovne prijateljice Titanic
Zaupanje
Prispeval/a: aurigo dne petek, 26. november 2004 @ 17:30 CET
Zaupanje
Prispeval/a: Radovedni dne petek, 26. november 2004 @ 19:01 CET
v tvojem odgovoru je obilo pozitivnega in poglobljenega razmišljanja. Moram priznati, da si zelo prijetna sogovornica in veliko lepega si že napisala in spesnila.
Strinjam se s teboj, da mora človek nekje dobiti moč, da lahko razume smisel življenja. Menim pa, da so ti viri lahko različni (odvisno kako jih imenuješ in pojmuješ). Vsak posameznik naj svobodno izbira, torej kot praviš : "ni potrebno, da se omejujemo kaj lahko in kaj ne moremo, ampak vemo, da tam, kjer se pojavi želja, je tudi moč, ki jo dobimo..." Ljudjem je potrebno pustiti neomejen pogled na svet in lastno odločanje o življenski usodi, s katero realizirajo svoja hrepenenja, cilje. Nekateri to povezujejo z bogom, nekateri z Jehovo, drugi z Alahom, nekateri z nikomer, pa kljub temu vsi v življenju večinoma dosežemo tisto, kar si želimo, pogostokrat tudi s pomočjo drugih ljudi. Zunanjim okoliščinam se je težko izogniti.
Če poskušam razširiti zaupanje še na druge ljudi, potem ne morem mimo ugotovitve, da posameznik težko realizira svoje potrebe, hotenja, želje ali cilje sam, čeprav ima lahko neomejeno zaupanje vase in v pravilnost svojih življenskih odločitev oziroma ciljev. Očitno jih mora usklajevati v družbi in s pomočjo drugih ljudi, s katerimi stopa v različne odnose. Torej mora hote ali nehote dopustiti, da imajo zunanje okoliščine naj vpliv. Posebej velja to za določene potrebe, ki jih posameznik ne more realizirati oziroma zadovoljiti sam. Zato pač mora presojati, komu bo zaupal in komu ne, s kom bo delil svojo življensko pot. Odloča pa se najverjetneje na podlagi lastnih izkušenj z njimi, čeprav včasih opazim, da se ljudje odločajo tudi na podlagi izkušenj, ki jih imajo drugi ljudje, torej posredno. Včasih je za nekoga dovolj že ena negativna izkušnja, da ne zaupa več, če je bolj občutljiv, nekateri pa so manj občutljivi in dajo ljudem več možnosti. Za odločitev posameznika, komu in koliko bo zaupal in dopustil, da posega v nejgovo življenje, menim da enotnega recepta, tu ni mogoče najti.
V izkušnjah z ljudmi pa vemo kako je. Eni so zanesljivi, eni niso zanesljivi, eni so vsiljivi itd. le redkim ali pa nobenemu ne moremo popolnoma zaupati, da bo ravnal v skladu z našimi pričakovanji, željami, sanjami, cilji, vsak pač bolj ali manj odstopa od našega sveta. Tudi popolnega somišljenika je težko najti, lahko bi celo rekel, da je pravo čudo, če se najdeta dva, ki povsem ustrezata drug drugemu.
Koliko posameznik vključuje druge ljudi v to svojo življensko pot, je po mojem zelo odvisno od osebnostnih značilnosti posameznika in od osebnostnih značilnosti drugih ljudi, s katerimi stopa posameznik v odnose. V kolikor se izkažejo ljudje vredni zaupanja, da mu bodo pomagali k samouresničitvi, je velika verjetnost, da jih bo vključil v svoj svet. Vedno se posameznik sam odloča, kdo je vreden zaupanja in kdo ne. Noben se ne more odločiti namesto njega, čeprav lahko posluša nasvete drugih. Posebno mesto imajo posamezniku pomembni ljudje. Čeprav za tuje nasvete velja ravno tako, da je posameznik tisti, ki odloča ali bo zaupal dajalcu nasveta ali ne. Včasih znajo biti nasveti tudi slabi in škodoželjni, posebno če izvirajo iz lastnih koristi drugih ljudi. Torej previdnost ni odveč.
V kolikor drugi ljudje direktno pripomorejo k samouresničevanju ali v kolikor posameznik uskladi z drugimi svojo zamišljeno življensko pot in cilj, potem menim, da je uspel ujeti neko svoje duhovno in telesno in socialno ravnovesje, ali notranji mir, kot lepo praviš, kar seveda dodatno pripomore k njegovemu samouresničevanju. V tem primeru menim, da lahko govorimo o zaupanju sebi in drugim ljudem.
Glede ohranjanja notranjega miru in zunanjih okoliščin menim enako. Vsak človek sam presoja, kako bo ohranil svoj notranji mir, s kom se bo družil, s kom se bo pogovarjal, čigave nasvete in filozofije bo poslušal. Ni mu potrebno poslušati vsakega, če tega ne želi. Menim, da ljudje pogosteje izbirajo različne možnosti ohranjanja notranjega miru : spreminjanje sebe, je le en način.
Prejmi lepe pozdrave od tvojega duhovnega prijatelja,
Radovedni
Zaupanje
Prispeval/a: batina dne četrtek, 6. december 2007 @ 17:52 CET
Nekoč boš spoznal, da sem imela prav, da ne izrabijo vsi tvoje besede in dejanj. Verjemi, to ti zagotavljam. Dobri ljudje obstajajo, le slišati in videti se jih moraš naučiti. Tako se vedno najdejo iste oz. podobne energije, iste frekvence, vibracije, kakorkoli, vedno isto! Le tako smo lahko uštimani po delavnicah. Velja pa, da le zavestni tega, postanejo dobri učitelji. Dober učitelj prepozna napake, jih v skladu z kodeksom odpravi, doseže zaupanje.
Zaupanje
Prispeval/a: gabriel s dne petek, 7. december 2007 @ 11:43 CET
Pozdrav! gabriel s
Zaupanje
Prispeval/a: BraneK1 dne petek, 7. december 2007 @ 18:19 CET
Danes v vseh medijih piše o obsodbi gospe Dragice Jalševac, ki naj bi po njihovem ubila hčer. Prosim za vaše mnejnje, glede na vaše jasnovidne sposobnosti.
Moje osebno mnenje je, da je gospa nedolžna in da so dokazi potvorjeni iz istega vzroka kot je bila danes obsojena. Pričanje zavrnjenega fanta je po moje vzpodbudilo že kriminalista, da je potvoril dokaze proti njej. Dokazi so po moje lažnivi! Jasnovidka ima po mojem resnico na svoji strani. Res dobra manipulacija iz strani te priče, da so bili fanatično verni...
Brane