Predala zadnjo sem bitko
in izgubila sem vojno - priznam.
Mojo srečo obesila sem na nitko,
ni več drugega kot da v usodo se vdam.
Nemočna proti tvoji sem trmi,
nemočna proti temu kar ona ima.
Znašla sem na poti se strmi,
da priznam si - eno postala sta.
Ogromno solz po licu je steklo
in tudi zdaj v potokih teko.
Ko bi le srcu kaj reklo,
da naj razume - usoda je to.
Dolgo bila ljubezen sem tvoja,
zdaj dolgo igrala sem ljubico ti.
Vedno iskrena bila čustva so moja,
a ta iskrenost izplačala se ni.
Zdaj se poslavljam s poljubom v slovo
in vem, da to je zadnje dejanje.
Naj življenje tvoje lepo, srečno bo,
ko bodo zame obstajale le še sanje
|
Poljub v slovo...
Prispeval/a: jaka dne sobota, 20. november 2004 @ 10:59 CET
Veličino sreče,
nam prikaže
grenkoba nesreče.
Tako je to.
lp.
Poljub v slovo...
Prispeval/a: stojči dne sobota, 20. november 2004 @ 11:37 CET
V šoli življenja
se hočeš ali nočeš,
prav vsak uči
in tvoja iskrenost,
to si v bistvu ti
in kdor je iskren,
ta vedno dobi,
kdor pa ne,
pač v igrah življenja zgubi.
Tvoja usoda je,
da se znebiš svojih sanj
in da spoznaš v realnosti srca,
svoj zavesten raj. :)
lp
---
stojči
Poljub v slovo...
Prispeval/a: titanic dne sobota, 20. november 2004 @ 23:12 CET