Radovedni, lep pozdrav

Moji prispevki, objavljeni na Pozitivkah, so pravzaprav prispevki ali komentarji, ki jih občasno pišem v forumu Svet pogovorov. Uredništvo Pozitivk jih z mojim privoljenjem objavlja tudi v spletnem časopisu v obliki in obsegu in takrat, kot se njim zdi primerno /celoten komentar ali le njegov del/, tako da na to, kaj in kdaj je objavljeno niti nimam vpliva, niti ga ne želim imeti. Če se komurkoli zdi, da bo v mojem pisanju našel kaj za premišljevanje ali celo kaj uporabnega, me to samo veseli.

Zavedam se, da je odpuščanje šibka točka verjetno večine ljudi in zelo pomemben fragment polnosti živetja življenja, zato bom poskusil podati moj, malce bolj celovit pogled nanj, s še enim komentarjem, ki sem ga nekoč podal na forumu. Verjamem, da je proces odpuščanja preveč pomemben za polnost živetja, da bi ga jemali površno, nalahko ali celo napačno.

Da bi razčiščeval o čemerkoli in dokazoval svoj prav, pravzaprav ni moj namen, kajti vsak ima pravico do svojega pogleda in prepričanja in nekaj, kar je dobro zame ali vsaj mislim, da je, je lahko zate ali nekoga drugega brez pomena ali pa mu celo škodi. Povem pa svoje mnenje, svoje videnje nečesa, ki pa ni nujno, da je tvoje, še manj pa, da bi bilo pravilno ali celo boljše...je le moje in kot tako, rezultat mojih izkušenj, razmišljanj...glede na točko, na kateri se nahajam v tistem trenutku...in nikakor nespremenljivo za vedno.

Moje mnenje /kot komentar/, glede tvojih razmišljanj o odpuščanju je pa sledeče:
Odpuščam lahko le sebi in tistemu, ki me je prizadel, nikakor pa ne nekomu, ki je prizadel drugega. Odpuščanje nikakor ni zatajevanje, prekrivanje, pozabljanje, kajti pozabljene, neodpuščene zamere razdirajo najhuje.
Metoda oko za oko je v principu dobra metoda, ima pa eno pomanjkljivost, ki je bistvena. Prizadeti občuti dejanje drugače kot tisti, ki prizadene. Ko se pri povračilu vlogi zamenjata, ni izravnave...in zavrtita se v ples do uničenja. Menda je že Gandhi rekel, da če bi upoštevali pravilo oko za oko, bi bila zemlja in vsi na njej že zdavnaj slepi.
Delati se, da te ni prizadelo, pozabiti na silo, požreti, pomeni prekriti svojo bit z novo tančico zamere, ne glede na to ali je zavestna ali ne. Kaj pa je moja bit? Moje jedro, resnični jaz...ljubezen. Vse kar nalagam čeznjo, jo duši, ji onemogoča izraznost, mi onemogoča biti jaz, kakršen sem v resnici.
Izživeti sovraštvo, kot posledico prizadetosti, ne pomeni, da prizadanem tistega, ki mi je to storil, temveč, da mu povem, kakšni so moji občutki zaradi storjenega dejanja, če je to možno, seveda. Če to ni možno /ker ga ni, ker je medtem umrl, ker ne bi razumel.../, so na voljo razne možnosti: od izkričanja na samem /večkrat, kajti enkrat ni dovolj najbrž/, pogovora s seboj oziroma s svojim od ega neobremenjenim delom /prepir, argumentiranje za in proti...tudi na glas zelo...jokanjem enega ali drugega, tudi obeh je skoraj obvezen del take spontanosti, zato je mogoče dobro, da se to počne na samem, da bi ne prišlo do nesporazumov z okolico/, pogovora z bogom ali karkoli kdo to razume z molitvijo in prepuščanje, do izbire nekoga, ki mu zaupam, da bo odigral vlogo tega, ki me je prizadel..../je še kaj možnosti najbrž...psihoterapija naprimer v težjih primerih.../.
Meditacija je zame zelo širok nabor orodij, kako priti bližje sebi in bogu, kot ga pojmujem jaz. Molitev, pogovori s seboj, s Konfuzijem, mojim prijateljem, z angelom varuhom, pogovori z drevesi, umirjanje, jok, ples.... vse to je zame meditacija.

Tu dodajam še obljubljeni prispevek in upam, da se da kaj razbrati iz njega.

Lep pozdrav

en bk
Nisem prebral vseh komentarjev na linku, ki si mi ga dal, mislim pa, da sem bistvo dojel.

Moje mnenje je, da v dobi otroštva ni za pričakovati, da bi otrok dojemal dogajanje na način, kot ga opisuje gape. Če sem realen, ga tako ne dojema in ne dojame velika večina odraslih...nikoli...in večina tistih, ki mislijo da ga.

Torej, otrok obsoja, ma ni obsojanje problem sam po sebi. Ta izhaja iz prizadetosti, ali pa je že sama prizadetost obsojanje. Tako nekako ali pa obratno. Problem je posledica in to je sovraštvo...tako jaz imenujem to stanje...sovraštvo do /povrniva se k temu topiku/ staršev in do sebe. Ker v taki interakciji, kot je zapisana v prvem postu, otrok običajno nima možnosti se izraziti navzven transparentno, ga usmeri vase in pokoplje tako ali drugače nekam...kaj vem...v podzavest ali še globje...celo tako globoko, da nanj pozabi...dobesedno. Je le otrok. Ampak to sovraštvo deluje, bolj ko je pokopano, močnejšo razdiralno moč ima in se izraža, pa še kako se izraža navzven. Bulimija, anoreksija, sadizem, mazohizem /pa ne le v seksualni obliki...pa tudi tam/, stalno nezadovoljstvo brez očitnega razloga, nezmožnost navezovanja pristnih odnosov, nezmožnost ljubiti, pretiran nagib k sebi ali k veri...ali naj ti še naštevam...

Vprašanje je bilo, ali je dovolj odpustiti staršem /oziroma jih razumeti/, da bi zaživel brez tega bremena. Moj odgovor je, da ja, pri čemer sem mislil, da seveda takrat, ko si sposoben odpustiti, v odrasli dobi. Če sem Lilith razumel pravilno, je ona govorila o otroku in izražanju otroške jeze in sovraštva. Ampak to ni isto. Otrok ne odpušča, ker ne zna. Njegovo odpuščanje je pokrivanje.

Evo prišel sem do mesta, kjer je en hud hakelc, nevaren hakelc /za odraslega človeka/. Vsak rad svetuje, da je potrebno odpustiti in da je to to. Ampak odpuščanje ni enostavno...še zdaleč ni enostavno. Kdor svetuje nekomu, naj odpusti /sploh če gre za velike stvari, kot so zgoraj opisano ravnanje staršev v otroštvu/, bi mu moral tudi razložiti, kaj to dejansko pomeni. Vse prepogosto se dogaja, da ljudje, ki mislijo da odpuščajo, delajo sebi večjo škodo, kot če sploh ne bi poskušali. Namreč njihov poskus odpuščanja se sprevrže v potlačevanje, pozabitev, prekrivanje, zatajevanje. Z vsem tem pa njihovo sovraštvo le pridobiva na razdiralnosti, slej ko prej. Ljudje otopijo, smeh na obrazu je prisiljen, obraz je grimasa, vljudnost, prijaznost, ki jo izražajo, boli, zavedajo se, da nekaj ni v redu, pa ne vejo kaj, vedenje je mrtvo ali evforično...in tako naprej ter nazaj.

Odpuščanje je proces, dolgotrajen, pri marsikom mora biti voden in vsebuje razpoznavanje vzorcev, potop v preteklost do vzrokov in lahko si predstavljaš, kako težko je priti do pozabljenih, potlačenih v globine, ki si jih niti ne predstavljam in koliko časa lahko to traja kljub pomoči, potem njihovo ozaveščanje in vrednotenje do te mere, da jih priznaš sam sebi in jih dejansko želiš izničiti, potem ozavestiti, katere zamere, sovraštva so vezana nanje, potem vso to nesnago izživeti izkričati na videlo, ven iz sebe, potem spoznati in sprejeti, da so tudi starši samo ljudje, ki so delali kot so najbolje zmogli v tistih trenutkih /ne znali, ker mogoče so znali bolje/, spoznati in sprejeti, da si tudi ti le človek in da si vreden ljubezni tak kot si /fest zajebano/, potem spoznavati, da preteklosti ne moreš spremeniti, lahko pa spremeniš pogled nanjo /tole na koncu je že zelo prepleteno, tako da debatirati o vrstnem redu mogoče ni umestno...ali pač/, potem spoznati, da sovraštva in zamer ne potrebuješ, da te ovirajo, potem....no to zadnje je pa že začetek odpuščanja...staršem in sebi. Ko si prišel do sem, si odpustil...mogoče...en košček, koščkov je pa veliko. Sedaj si pa predstavljaj koliko težje je, če so starši že umrli

Se ti zdi, Titud, da je odpuščanje enostavno...in da je izražanje jeze in besa otroka res dovolj, da se brazde v otrokov CD ne zapečejo globoko, oziroma, se sploh ne zapečejo? In, kje je sposobnost biti navezan, pravzaprav nenavezan, o kateri govori gape. Svetlobna leta daleč ...zame /meni je še odpuščanje zagovedno do bolečine/.

Aja, bližnjic ni.

en bk

[ Odgovori na to | # ]