Odpustiti ne pomeni, da skloniš glavo, ne reagiraš, požiraš, se strinjaš, potlačiš v sebi in kažeš na zunaj, da je vse v redu. Če to delaš, otopiš, odpustiš pa ne. Zatiranje občutkov, kot so jeza, razočaranje, bolečina..... , ki se ti porodijo ob prevari, se ti nalagajo, vsak zase, na ljubezen, ali pa... hm... ajd, reciva na dušo... in ti jo prekrivajo, dušijo.
Ti se lahko delaš navzven, da te ne boli več, lahko uspeš prevarati tudi sebe, ampak zadeva te gloda v zavesti ali pa nekje v podzavesti in ti ne pusti biti, kar si v resnici. Ker zamera ostaja, nisi več ne iskren (ne do sebe, ne do partnerja), niti ni tvoja ljubezen iskrena.
Odpustiti pomeni, da vse te slabe občutke odložiš, olupiš, vsakega posebej. To pa lahko storiš tako, da jih izživiš, izživiš jih pa lahko le z iskrenostjo... do sebe.
Ko jih izživiš in ker si iskren do sebe, ugotoviš, da jih ne potrebuješ več, izgubijo ostrino, stopijo se, eden po eden. To pomeni odpustiti, vsaj meni. In kaj je najtežje pri tem procesu odpuščanja. Iskrenost do sebe.
Odpustiti ne pomeni, da skloniš glavo, ne reagiraš, požiraš, se strinjaš, potlačiš v sebi in kažeš na zunaj, da je vse v redu. Če to delaš, otopiš, odpustiš pa ne. Zatiranje občutkov, kot so jeza, razočaranje, bolečina..... , ki se ti porodijo ob prevari, se ti nalagajo, vsak zase, na ljubezen, ali pa... hm... ajd, reciva na dušo... in ti jo prekrivajo, dušijo. 
