pohvala tebi Stojči za ta članek in pohvala Tatjani za odličen komentar. "Bhagavad Gito sem tudi sam prebral. Napisana je obliki dialoga med Krišno in Arduno. Krišna je simbol Božanstva v človeku, je zgodba o evoluciji vsake duše. Poenta vsega je, da pride vodstvo vedno od znotraj. Ta centripetelna sila nas usmerja v središče v naše srce. To je ta sila, ki išče, kar je padlo na zmotna tla. Tu je človek-tu sem jaz,ki notranje doživljam, da sem prav jaz tisti "izgubljeni sin". Pomoč sile ljubezni in človek, ki išče odrešitev, se postopoma približujete drug drugemu. Enako privlači enako. V določenem trenutku prideta do točke, kjer se srečata, do žarišča. In takrat se začne v nas samih postopno razodevati Božanski duh, spoznanje Boga iz prve roke.

Vendra pa že dolgo pred tem obstoja neka vrsta indukcije, nekakšno še nezavedno vzajemno delovanje, ki je nastalo na osnovi dovzetnosti za Resnico. V tem ni nobene mistifikacije, nobenega eksperimintiranega sprenevedanja. Tu gre za čisto resničnost, za višjo, čisto. Gre za vprašanje vibracije, atomov, ki so znova postali nosilci duhovnega bistva. To je peti eter- miselnost v razodevanju. Seveda se to ne zgodi kar tako, temveč v procesu transmustacije, ki mu nato sledi proces preoblikovanja.

Govorimo o sili življenja. V vodnarjevemu evangeliju Kristus pravi, da je področje duše sestavljeno iz ne več tako hitrih vibrirajočih etrov stratuma duha. V počasnejšem ritmu tega področja se razodevajo bistva življenja in vseobsegajoče ljubezni. Na sami meji tega področja etri vibrirati še počasneje in bistva postanejo oblačila. Človek se ovije v meso.

Potrebna nam je pozornost na to silo življenja. Tako si mnogi prizadevajo za duhovno rast, za rast zavesti. V največjih primerih se ta rast omeji na razširitev in povečanje zavesti in običajno še ne seže do njene poglobitve. Gola rast praviloma ne pomeni spremembo vibracije. Kakor hitro pa prenesemo težišče pozornosti od zunaj navznoter, lahko zavest tudi notranje raste, to pomeni, se poglobi, zori. In to potem predstavlja spremembo vibracije. Centrifugalna sila torej odstopi mesto centripetalni.

Na začetku je torej potrebna rast in razširitev zavesti( centrifugalna sila), dokler človek ne spozna, kakšen mora biti nov razvoj. Potem pa se lahko v polni meri začne zorenje in poglobitev vase, poglobitev zavesti. Ta proces je podoben razvoju otroka. V prvih letih življenja otrok kot goba vsrka vsak impulz. Potem sledi obdobje občutkov in podoživljanj. To je tudi čas čaščenja idolov. Nato pride čas dvomov in kriziranja. Zavest na vsakem koraku raste, tako notranje kot zunanje. Ko pa rastoča zavest nekega bitja doseže določeno vibracijo, se lahko zgodi, da se razodene drugačna, še popolnoma neznana, notranja zavest. Predati se tej novi zavesti, je pa že naslednji nujni korak. V primeru da se to ne zgodi, potem ostaja vse po starem in zavest se zapira v vedno manjši spiralni krog.

In vendar, kako lahko to drugačno, novo zavest spoznamo in tudi izkusimo? Odgovor, da je potrebna nenehna pozornost in usmerjanje na novo zavest, izgleda preveč preprosto. Kljub temu je temu tako. Da bi pridobili popolnoma novo zavest, ki torej ni le inačica stare zavesti, je pa potrebno, da naredimo prostor določenemu majhnemu mestu v srcu, tej zadnji še dovzetni točki dotika med notranjim človekom in njegovim Stvarnikom in k tej točki dejavno in neprestano usmerjati svojo pozornost. Pred tem pa poteka življenje intenzivnega notranjega boja. Seveda usmeritev naše pozornosti zahteva cilj. Usmeritev in cilj sta neločljivo povezana. Cilj je združitev z Bogom!

Spomnimo se podobe lokostrelca, ki v popolni koncentraciji usmeri puščico k cilju. Da bi dosegla, mora strelec najti točko, na kateri lahko toji trdno z obema nogama. Da bi lahko človek doživel notranjo, duhovno točko dotika, se mora trdno držati dejstev. V trenutkih negotovosti in dvoma pa mu primanjkuje trden temelj. In vemo, da je tedaj življenje podobno ladji na viharnem morju. Vsa energija in pozornost pa sta usmerjeni le na to, da določimo smer in se je držimo v upanju, da bomo dosegli kopno, varen pristan.

Naravnati pozornost na nekaj torej zahteva stalno izhodišče, stabilno izhodišče. To točko je v nemirnem vsakdanjem življenju težko najti. Vendar nam v tem svetu tudi ni treba iskati, kajti tam je ni. Ta točka je v nas. Kdor to toškov sebi odkriti, se mora vprašati:" Kaj me prebuja, oživlja? V kaj v resnici verjamem? Kaj je v mojem življenju zame zares pomembno?" To so pač temeljna vprašanja, ki se jih nihče ne more izogniti. Vendar pa odgovoriti na ta vprašanja z razumom bi pomenilo le odvračanje in priklicevanje projekcije razuma, ki pa nam odgovora ne more dati. Razum ni sposoben ujeti vibracij pravega odgovora.

Odgovor je le samo tisto, kar je tisti, ki sprašuje, tako kot sam živi in se približuje svojim soljudem ( kar pravi Tatjana ). Ta odgovor smo vedno mi sami z lastno barvo in obliko. Ta odgovor je tisto, kar ljudi povezuje med seboj in jih dela enake. Enaki so v svojem višjem hrepenenju, enaki v naravnanosti. V takem odgovoru je vsak človek edinstven in popolnoma samostojen. V tem smislu se človek razlikuje od drugih ljudi in v tem jim je hkrati enak. V tem dosežemo enost, ki je v nas od začetka. Ta preprost odgovor leži tudi v čudenju, v tistem tihem čudenju, ki ga lahko včasih zaznamo pri majhnih otrocih, čudenju nad tem, da ne glede na to kako kaotičen je ta svet, kako nenavadni so lahko njegovi pojavi, da so kljub temu vsi ljudje skupaj na poti, in da bo mnogim uspelo, da pot resnično dokončajo. To je tisto pravo čudenje, pozornost, ki povzroči, da postane življenje pobožna zbranost, ki iz sveta naredi lepoto in čudež. To je čudenje, ki nastane iz prave vere in popolnega zaupanja v božansko vodstvo. Ta vera je potem tako močno, da ne potrebuješ več besed. In odkrijemo razveseljivo resnico, da je svet dejstev veliko revnejši od sveta možnosti.

Lep pozdrav Stojčiju in Tatjani od prijatelja
Mirana.

[ Odgovori na to | # ]